Štirizvezdični hotel ponuja temu največjemu mestu slovenske Istre tudi novo restavracijo, lokal in picerijo, a bolj kot to želi postati stičišče, mesto druženja.
V takšno investicijo smo se spustili kot majhni palčki, k sreči pa smo imeli dobre rezultate in veliko zaupanja vseh.
Aksl arhitekti so v sodelovanju z industrijskim oblikovalcem Davidom Tavčarjem zasnovali in oblikovali t. i. life style hotel, ovit v izvirno slovensko zgodbo zemlje in morja v motiviki hobotnic, školjk, koz, morskih zvezd in rakov, ki povzdignejo koprsko riviero na zavidljivejšo raven.
Zunanjost objekta kot tudi njegov tloris – objekt je bil zgrajen kot mestna šola v času Mussolinija leta 1939, dograditev s sprednjim delom pa je pozneje zasnoval arhitekt Edo Mihevc – sta ostala enaka, le število hotelskih sob je zmanjšano na 60, saj jih je bilo pet preurejenih v prostore za spa, masažo in fitnes. Arhitekti so zelo premišljeno zasnovali interier za sodobne popotnike, med drugim tudi s prenovo pohodne strehe, ki so jo odeli v prav posebno barvo – ta bo za goste zagotovo presenečenje.
Hotel tako ni več le prostor, v katerem samo prespiš v čisti sobi, je nekaj več.
"Pri zasnovi interierja sva izhajala iz lokacije, a vedno je dobro, da sledi tudi zgodba. Današnji hoteli po svetu so namreč postali zelo pripovedni, kot da greš na gledališko predstavo. Gostje si želijo doživetja, zgodbe, ki jo interpretirajo po svoje. Hotel tako ni več le prostor, v katerem samo prespiš v čisti sobi, je nekaj več," pojasni arhitektka Špela Leskovic.
Bliskovit razvoj središča Kopra, ki pa ima le tri hotele
Roko na srce, pristaniški Koper obiskovalcev nikoli ni prepričal s svojimi plažami, še manj s pejsažem zarjavelih tovornih ladij, vendar pa je v zadnjih letih veliko vložil v razvoj in prenovo središča, z razvpitimi palmami vred. Miniaturno mestno središče žubori, mimovozeči potniki pa iz avtomobilov pogledujemo proti rdeči Mihevčevi stolpnici, t. i. Tomosovem bloku, ki je na novo zadihal ob prenovi, pod katero so podpisani arhitekti iz biroja Arhitektura 2211 ter Kosi in partnerji.
Le lučaj stran od omenjenega nekdanjega samskega doma, v katerem so danes sodobna stanovanja, pa je v epidemični pomladi vzbrstela še ena oživitev Mihevčevega dela – nekdanji Hotel Triglav oziroma pozneje Hotel Koper, v svojem času znano stičišče vseh Istranov, Tržačanov in Koprčanov. "Številni domačini imajo ta objekt za svojega, starejši del prebivalcev je tu odraščal, tu so imeli zabave, pustna rajanja, novoletne zabave (...) Imam sliko, na kateri na kupu zemlje igrajo Kameleoni, to so bili koncerti v 60., terasa hotela s pergolo je bila takrat znano plesišče," nadaljuje Aleš Piščanc, koprski podjetnik, ki se je, kot številni domačini, rodil dobesedno za hotelom, v starem servitskem samostanu, nekdanji porodnišnici. Tudi ta objekt, sicer kulturni spomenik državnega pomena, je v procesu prenove za potrebe Univerze na Primorskem.
"Trenutno imamo v Kopru tri hotele s tem vred za skupno 100 gostov. Želel pa bi si, da bi jih imeli vsaj še pet, s približno 500 posteljami in okoli tisoč kakovostnimi gosti, ki bodo tukaj lahko nekaj doživeli. Turistov je dovolj," je prepričan sogovornik. Lastnik verige sladoledov Vigò, v vmesnem obdobju tudi Gušta v Izoli, je svojo godbo s partnerico Marjo Černe na tej lokaciji začel pred nekaj manj kot desetimi leti prav z butičnimi sladoledi, s katerimi se je, kot tudi tokrat, dobesedno vrgel v morje, pa recimo temu raje – v koprsko morje.
Nova zgodba v starem objektu
Zgodba neslavno propadlega Hotela Koper je domačinom dobro znana. V prodajnem postopku knjigarne DZS je sledil zaplet z Občino Koper in nekdanjim županom Borisom Popovičem, a je bil objekt po razsodbi sodišča znova na prodaj. "V takšno investicijo smo se spustili kot majhni palčki, k sreči pa smo imeli dobre rezultate in veliko zaupanja vseh," nadaljuje Piščanc in doda, da je bil v prodajnem postopku edini resni kandidat; prenovo večmilijonskega projekta je sofinancirala tudi SID-banka, kot investicijo v trajnostni turizem.
V vmesnem času je januarja 2015 na isti lokaciji sledilo odprtje restavracije Capra, v Ljubljani pa izpostave Vigòja. Domiselna eleganca na Koprski promenadi, smo takrat zapisali na MMC-ju, notranjost lokala je bila za tisti čas zelo sodobna, pod stropom so jo krasili preštevilni beli lampijoni in razkošni lestenci. A tokratna zgodba je začrtana kompleksneje, z visokimi cilji.
Aleš Pišanc je k sodelovanju pri prenovi interierja objekta povabil arhitekturni biro Aksl. Špela Leskovic in Aleš Košak sta dinamična arhitekta, tandem, podpisan pod številne vpadljive interierje lokalov v Ljubljani in še kje. Arhitekta, ki delujeta že dve desetletji in imata sedež biroja tudi na Dunaju, znata z vsakim novim projektom ujeti duh zeitgeista. Čeprav na objektu arhitekturno niso izvedli večjih posegov, so se navezovali na trojno arkado ob vhodu, "povsod v objektu nas spremljajo ti loki, ki smo jih nadgradili z elementom polkroga, zaradi česar so tako posebni", pove Aleš.
Hotel ponuja izjemno raznoliko ponudbo, samo v pritličnem delu s picerijo Caprizza, à la cart restavracijo Capra in barom Carlo, ki se odpira na koprsko promenado. Arhitekti so prav zato recepcijo hotela potisnili v notranjost, v piceriji in restavraciji pa po tleh položili tlak v obliki ribje kosti kot na italijanskih trgih. "Materiali so kakovostni in dajo vedeti, da tudi picerija ni samo navaden prostor, v katerem ješ pico, ob tem imaš lahko tudi estetski užitek, ničesar nismo prepustili naključju," doda sogovornik.
Ulično s pridihom štirih zvezdic
Prostori ob koprski promenadi so tako vizualno preprostejši, bolj organski s podobami rogatih koz in vizualno manj obremenjujoči za naključnega gosta. Povsem drugačna zgodba pa se odvija v notranjosti hotela, ki ima tudi VIP-ložo in prostor za co-working za recepcijo.
Na tem mestu se postavi vprašanje, kako vso to malo ulično malo štirizvezdično ponudbo združiti v zgodbo, ki bo na svojih plečih nosila težo vrhunskosti, brezčasnosti in uglajenosti, ki si jih je hotel z investicijo 3,5 milijona evrov zadal.
Odgovor bi se lahko skrival v dobro premišljeni potezi Špele in Aleša, ki sta k sodelovanju povabila Davida Tavčarja. Tega mladega nadobudnega industrijskega oblikovalca, ki je oblikoval za kraljevo družino Liechtenstein, redno sodeluje s podjetjem prestižnih tkanin Leitner Leinen, med drugim pa je sodeloval tudi z aprila letos tragično umrlim modnim oblikovalcem Alberjem Elbazom za posledicami covida-19. Tavčar, znan po svoji drzni estetiki, ki je idejno ni mogoče kompromitirati, je Grand Hotelu Koper vnesel tisti veliki G. Diskretno razkošje, ki na gosta kljub svoji nasičenosti ne deluje vsiljivo.
Z zaokrožitvijo celostne podobe, subverzivno vpeljane do najmanjših detajlov, je hotel dobil nastavek zgodbe, ki ni hipna in ki je kljub predvidljivemu izboru motivike za to okolje brezkompromisna, precizna in predvsem izvedena kakovostno; marsikatero delo je bilo izdelano ročno, kot pove David, ki je za določene elemente, kot so vzorci na tapiseriji, porabil več kot 500 ur dela.
Unikatni hotel krojen po meri
Njegov avtorski odtis se pojavi na skoraj vsakem koraku: od tapisonov, ki v vsakem nadstropju hotela nosijo drugo barvo in motiv, do monumentalnih in umetelno izvedenih tapiserij in preprog z gracilnimi školjkami, morskimi zvezdami in seveda s hobotnico – s tem mehkužcem, ki ga je letos na piedestal povzdignil tudi z oskarjem nagrajeni dokumentarni film Hobotnica, moja učiteljica (My Octopus Teacher, režija Pippa Ehrlich in James Reed).
"Ne oblikujem za široke množice," brezsramno prizna David. Motiviko je na tekstil vnesel v ravni liniji, "da ne deluje otroško", poigraval se je z barvnimi blokadami, tako zelo značilnimi za visoko modo, raport logotipa hotela vpeljal premišljeno, skoraj da matematično: na tapisomu se pojavi enkrat na 16 kvadratnih metrov, na zavesah enkrat na dva metra.
"Takšnih zaves, kot so v restavraciji, ni nikjer na svetu," nadaljuje. Bordo rdeče tkanine z vzorci kozjih glav so nepregorne, neprosojne in dvostransko natisnjene. "Zagotovo sem pri tem projektu preizkušal meje, saj so to stvari, ki se jih ne da nikjer kupiti," pravi. Pri tekstilu zaves v hotelskih sobah pa je le za ta projekt sodeloval s svetovno uveljavljenim podjetjem Kvadrat.
Sicer pa je oblikoval tudi celostno grafično podobo Grand Hotela Koper, od logotipa, zahtevne tipografije na kljukah, etiket steklenic vina in vode do kavnih skodelic, bombažnih prtičkov, toaletnih torbic za goste, med drugim tudi prodajnega programa hotela oziroma t. i. mercha, več kot sto poslikanimi krožniki na stropu picerije, potiska na sladkorju za pijačo in embalaži za hrano, vzorcev na zaščitnih maskah zaposlenih. Ob vhodu ni ostala nedotaknjena niti naprava za razkuževanje rok, s katere se bohotijo njegovi jastogi, v katere se je pred leti odel v Milanu in navdušil Italijane. V restavraciji Capra pa je na steni razstavljena njegova večmetrska skica.
Poteze, vredne Instagrama
Vse to pa se sklada z vizijo arhitektov, tudi pri izboru pohištva in osvetljave (čeprav vodi hotel lepa slovenska zgodba, je v lobbyju lepo videti svetila hrvaškega studia Grupa). Špela in Aleš sta ravnotežje med všečnostjo z družbenih omrežij in razkošno zadržanostjo uravnala predvsem z izborom barvne skale, zamolkle zemeljske terra cotte, okre, bordo rdeče, peščene ...
"A vmes se pojavi šok na povezovalnem stopnišču, ki mu v hotelu pravijo svetilnik. Dvigalo je namreč polno rib, sicer nalepk, vendar ko iz njega stopiš, se znova pojaviš v tem zemeljskem občutku, hoteli smo narediti doživetje in potovanje," pojasni Špela. Aleš doda, da sta prav zato izrabila "vse zanimivejše dele objekta" in jih preobrazila tako, da bi postali "atrakcija sami po sebi".
Takšnih elementov je v hotelu kar nekaj. Že ob samem vhodu gosta preseneti igra odseva valovanja morja s spuščenim stropom, na katerem je ogledalo, kar da občutek, kot da podoba mimoidočega vijuga po prostoru skoraj do recepcije, ki s svojo zlatoobrobljeno zaobljenostjo in spuščenimi okroglimi svetili spominja na biserno školjko nekje v podvodnem mestu, v katerem vijugajo Davidove tapiserije in tepihi.
"Upali smo, da bomo v objektu našli kakšen delček zgodovine, ki bi ga izpostavili ali se nanj navezali, a zapuščine interierja preprosto ni bilo," razočarano pove Aleš. Kljub temu pa se z novo podobo hotela niso želeli odmakniti od same pripovednosti Mihevčevega objekta oziroma, kot doda Špela, "notranjost je delala Olga Rusanova, njegova asistentka. Včasih se žal meni, da je vse naredil on."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje