Henry Swanzey je primer pohištvene blagovne znamke, ki jo je ustanovitelj, sicer krajinski arhitekt, na trgu utrdil kot sinonim za slog, prepoznaven po čistih linijah in klinični izdelavi. Swanzeyjeva tovarna je na obali idiličnega zaliva Farmouth v Cornwallu na skrajnem angleškem jugozahodu, ki tradicionalno navdihuje romantične pesnike in folkglasbenike. To pomeni, da je pohištvo Henryja Swanzeya skrajno lepo in funkcionalno, obenem pa navdušujoče preprosto.

Druga skrajnost predstavlja pohištvo Anthonyja Hartleya. To je masivno robustno, neverjetnih oblik in barv, ki povezujejo duh arhitekta Franka Gehryja in modnega oblikovalca Paula Smitha. Hartley, ki ustvarja v okolici Bradforda na angleškem severu, izdeluje tudi zelo standardizirane kose pohištva, katerih središčni del, vidne ali premakljive ploskve (na primer lica predalov komode) presenečajo z abstraktnimi vijugami in volumni. Na prvi pogled se zdi pohištvo Anthonyja Hartleyja malodane nedostopno, v resnici pa je po obliki skrajno "funky" in izdelano z odliko.

Levitas je proizvajalec "lebdečih postelj", tehnike, ki omogoča osupljivo lahkoten videz. Zakonska postelja nima nog ali prostora za hrambo, ampak je le ob svojem skrajnem robu pričvrščena v steno. Gre za preprosto jekleno konstrukcijo v obliki ležeče črke U, ki drži posteljo. Ta po trdnosti ni podobna skakalni ponjavi nad plavalnim bazenom, ampak je trdna in vodoravna, pri čemer za njeno montažo niti ne potrebujemo posebej ojačane stene, kar je prav tako "trik", s katerim se sooči slehernik, ki najprej pomisli, da brez dveh debelih metrov betona v zaglavju preprosto "tole ne bo zdržalo".

Malodane res "lebdečo" posteljo je skonstruiral ekscentrični tehnik in velik navdušenec nad magijo Craig Phillips. Dodatki, ki omogočajo spreminjanje barvnih projekcij pod glavnim ležiščem, so resda malce kičasti in preveč neposredno spominjajo na kabino v kaki astronavtski garsonjeri. Vseeno pa naj bi postelje - ena stane 5000 £, na trgu pa so komaj nekaj mesecev - doživele fantastičen uspeh. Phillips je potrdil, da je koncept Levitas že prodal ducatu angleških dizajnerskih hotelov v izgradnji.

Na festivalu se je predstavil tudi proizvajalec neverjetno močnih in hkrati tehnološko ter oblikovno sijajno izvedenih svetil, to je Jake Dyson. Prve serije svetil imajo visoko ceno (osnovna pisarniška namizna luč stane 1000 £), njihove značilnosti pa so prav tako iz rubrike, "saj ni res, pa je".

Svetila so skrajno varčna in naj bi brez težav svetila tudi desetletje ali pa še dlje. Bistvo njihovega delovanja je v preprostem prevodniškem dejstvu. Električni tok do žarnice namreč ne potuje po žicah, pač pa po kot slamica debelih in votlih bakrenih šibikah, ki so napolnjene z vodo. To lučem omogoča, da se ne segrevajo ali pregrevajo do nevarnih žarišč.

Super-zmogljive varčne oziroma mini-reflektorske žarnice lahko zasvetijo z intenzivnostjo, ki ni primerljivo z nobenim svetilom, uporabljanim bodisi za razsvetljevanje javnih prostorov bodisi stanovanj. Druga posebnost namiznih luči Jake Dyson pa je čudovito lahak mikrotračniški mehanizem, s katerim lahko nastavljamo lege izvora svetlobe. Tudi to britansko znamko naj bi po ocenah tržnih poznavalcev astronomski uspeh čakal za vogalom.