"Od samega začetka nam je jasno, da igrača ni narejena le za slovenski trg, saj je predraga," je realna Marjeta Kamšek, ustanoviteljica zadruge Festival lesa iz Kočevja.

Oblikovalec Niko Kralj je leseno didaktično igračo, ki jo je poimenoval Mirna, v času razcveta lesne industrije na slovenskem območju oziroma na trgih nekdanje Jugoslavije oblikoval z mislijo, da bi prišla v vsak slovenski dom. Poleg njene oblikovalske zasnove, pri kateri je izhajal iz Fibonaccijevega števila, bi morala biti tudi izdelava ugodna: didaktična igrača bi morala biti izdelana iz ostankov kosovnega pohištva, naredila pa bi jo zaporniška delovna sila.

Toda, kaj je šlo narobe oziroma zakaj Kraljeva zamisel v vseh teh letih ni bila izvedena, "ne vemo," odgovorita Kamšek in Gal Hočevar, entuziastičen, pravkar diplomirani geograf, ki je v Festivalu lesa zaposlen kot komercialist, torej kot oseba, pristojna za prodajno uspešnost Konstrukte. Tako so namreč poimenovali Kraljev set modulov oziroma lesenih paličic z luknjami različnih velikosti, ki se sestavljajo v poljubne oblike živali in objektov.

Kuža Frk, Kraljev jazbečar, ki se je vpisal v zgodovino

Kralj je iz prvotnih 38 različnih dolgih modulov sestavil sedem oblik, med njimi letalo, žirafo, formulo 1 in robota. "Danes jih imamo 35," nadaljuje Gal, ki je prepoln idej, in doda, da je bilo module v izvirni sestavi kljub dobri zasnovi treba še nekoliko dodelati in optimizirati.

"Seveda pa so vse te oblike, ki jih imamo danes, sestavili odrasli možgani. Vprašanje je, česa bi se domislili otroški. Ravno prejšnji teden je naš oblikovalec zasnoval jelena, morda bi kdo drug medveda." V setu je tudi kuža Frk, jazbečar, kakršnega je imel Kralj, "to je bila ena od zahtev njegove hčere Veronike Kralj, ki nam je dovolila uporabo njegovega patenta," pove Marjeta Kamšek. "V zbirki pa je tudi toplar, s katerimi se je Kralj zelo veliko ukvarjal," jo dopolni Gal.

Zahtevna obdelava lesa, ki ne more tekmovati s plastičnim izdelkom

A dejstvo, da je konstrukcijska igrača na trg prispela šele 45 let po njeni zasnovi, se skriva ravno v njeni kompleksni zasnovi. "Pa čeprav je na pogled videti zelo preprosta," vzhičeno pristavi Kamšek, "naš največji strošek sta izdelava modula in les kot material."

Da je les zahteven material, se strinjata oba sogovornika. Medtem ko gredo, recimo, plastične granule le skozi strojno obdelavo, "je treba drevo podreti ob pravem času, to je pozimi," razlaga sogovornica, "treba ga je odpeljati, razrezati, dati v sušilnico in pustiti počivati". Ko je les pripravljen na obdelavo, potrebuje mizar za obdelavo le enega seta z 38 moduli, ki imajo v povprečju 12 lukenj, približno tisoč posegov. "Mizar, s katerim sodelujemo, mi je povedal, da štiri noge mize postruži v tolikšnem času kot eno leseno paličico oziroma modul Konstrukte," razloži Gal.

Izvedbena težava pa je bila še ena. Kralj je namreč leseno igračo zasnoval kot v celoti izdelano iz lesa, tudi veznike, ki jih je v luknjice zabijal s kladivom. A ti so danes narejeni iz reciklirane plastike. "Glede tega smo transparentni in iskreni," pove Gal, "a v ospredje smo hoteli postaviti funkcionalnost igrače. Les diha, to pomeni, če ga pustimo na preveč vlažnem ali suhem zraku, se bo skrčil ali razširil, zato so leseni vezniki neuporabni, saj jih ne moremo potisniti skozi luknje. Reciklirani plastični vezniki dopuščajo izkoristek omenjene tolerance."

Marjeta Kamšek ob tem navede zanimiv primerjalni vidik končne cene izdelkov iz plastike in lesa. "V metaštudiji Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo sem zasledila misel, da, dokler plastičen izdelek ne bo imel v svojo ceno vračunan strošek razgradnje plastike, ji ne more biti noben drug material, kot je les, konkurenčen." Gal doda, da ima plastika razgradnjo tisoč let in da je les "trajen, saj skladišči ogljik".

Ker se v Festivalu lesa Kočevje zavedajo težave glede cene – največji set z 38 lesenimi deli krepko presega 200 evrov – želijo izdelek narediti dostopen širši javnosti tudi s tem, da bi ga imele knjižnice, šole in vrtci.

Projekt ne bi nastal brez javnih razpisov

V Festivalu lesa Kočevje so se projekta lesene didaktične igrače lotili pred dobrima dvema letoma, ko so projekt prijavili na Center za kreativnost (CzK), ki deluje pod okriljem Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Pobudnici projekta sta bili Meta Kamšek in dobra poznavalka Kraljevega dela Natalija Lapajne, sicer kustosinja v MAO-ju.

V prvi fazi A1 so na razpisu CzK-ja in Ministrstva za kulturo prejeli nekaj manj kot 15.000 evrov in pozneje s pomočjo še dveh razpisov države ter Evropske unije oziroma iz Evropskega sklada za regionalni razvoj projekt le izpeljaljali do konca.

Ekipa 13 ljudi, ki je sodelovala pri projektu; od arhitektke do grafične oblikovalke, razvojne ekipe pa do marketinga, PR-a in seveda tržne raziskave, v kateri so (lahko bi rekli da nepresenetljivo) ugotovili "kitajsko prevlado na svetovnem trgu igrač s plastiko. A obstaja segment lesenih igrač, ki stabilno raste, tako da je prihodnost tu."

Med drugim so v fazi razvoja kupili šest podobnih didaktičnih igrač in ugotovili, da ima Kraljeva svojevrstno prednost: "Poleg tega, da je premišljena, nima robov in tudi ne premazov," razloži Gal.

Igrača primerna tudi za človeka s posebnimi potrebami in demenco

Izdelek ima certifikat za varno uporabo otrok nad tremi leti, čeprav je priporočljiva uporaba za starejše od petih let, kot dobro igračo pa jo je ocenila tudi razvojna psihologinja Ljubica Marijanovič Umek. Glede na njene ugotovitve Konstrukta razvija logično mišljenje, krepi pozornost in vztrajnost uporabnika, fine motorične sposobnosti in tudi socialni vidik, saj jo lahko sestavlja več otrok skupaj. "Igračo smo v testnem obdobju preizkusili v vrtcih pa tudi v domovih za starejše, kjer smo izvajali delavnice," pristavi Gal.

Bo Konstrukta postala pilotni primer slovenske lesne oblikovalske zgodbe?

Čeprav je Konstrukta zgodba zasebnega podjetja, pa je Marjeta Kamšek zgodbo zastavila širše. Ker je bila dolga leta ravnateljica Gimnazije in srednje šole Kočevje, tiste šole, ki je leta 2012 pogorela, se je morala pred desetimi leti ukvarjati s tem, da je imel oddelek za mizarstvo le pet vpisanih dijakov. S tem namenom je ustanovila Festival lesa Kočevje, ki promovira nove oblike lesa, znanje za njegovo izdelavo in rabo, predvsem v smislu znanstvenega in zelenega razvoja.

Pravi, da se v Sloveniji, odkar v sklopu ministrstvo za gospodarstvo deluje oddelek za lesarstvo, "stvari premikajo, stroka je ponovno v vzponu".

Po njenih besedah je Slovenija prvi korak glede izvoza slovenskega lesa v Avstrijo naredila s premikom nazaj v kurjavo (pelete, sekanci, briketi), "to je bil prvi val ponovne rabe lesa kot obnovljivega vira". Sledila je izdelava lesenih montažnih hiš, a zdaj je po njenih besedah naslednji korak, ki manjka Sloveniji, pohištvo. "Brez oblikovanja ne bo dodane vrednosti, to je ugotovil tudi Umar v lanski analizi konkurenčnosti. Oblikovanje dvigne dodano vrednost. In Slovenci znamo odlično izdelati stvari, ampak za zdaj le kot "lohn posel", svojih izdelkov ne znamo tudi prodati sami."

Gal ob tem poudari filozofijo podjetja Kočevski les, "ki ima poslanstvo, da ne sme samo prodajati slovenskih hlodov v Avstrijo, ampak predelani les, kot so deske".

Tako je ena od naslednjih stopenj na kočevskem, oblikovanje konzorcija Les Gozd oblikovanje, ki asociira na angleški izraz Let's Go (Pojdimo), v katerem bodo združeni Festival lesa kot kreativni in marketinški del, Kočevski les, ki ima surovino, ter zadruga In-situ v kateri so združeni predelovalci lesa z ribniško-sodraškega območja.