Polona Pačnik danes živi svoj sanjski poklic ilustratorke, a preizkusila se je že na več področjih: po študiju modne ilustracije v Parizu je delala kot kostumografinja pa lastno modno podjetje je imela, celo marketing ji ni tuj. Kako to, da se je na koncu vrnila na začetek? "No, v resnici se nisem vrnila na začetek. Samo združila sem vse stvari, ki so mi ljube. Ko sem začela delati pod znamko PolonaPolona, se je vse uskladilo: moja ljubezen do risanja, leta, ki sem jih preživela na študiju ekonomije, izkušnje, ki sem jih dobila v modi, 'tezgarjenje' v marketingu ... pa seveda to, da res rada poležavam in berem, da me pisanje spravlja v dobro voljo, da sem prepričana, da je humor superiorna oblika izražanja inteligence, predvsem pa, da sem vedno hrepenela po ustvarjalni svobodi in adrenalinu, ki ti ga daje vodenje lastne blagovne znamke. Zdaj se počutim kot rockzvezda. Samo malo manj slavna."

Prvi posnemovalci so tu
Začelo se je na umetniških sejmih in spletu, zdaj pa so njeni izdelki na prodaj celo v knjigarnah, iz skodelic PolonaPolona srkajo kavo v eni najbolj trendovskih kavarn v prestolnici ... Povpraševanje je, kot gre sklepati iz tega, da določenih motivov včasih na policah zmanjka, precejšnje. Kako shaja z zagotavljanjem zadostne ponudbe? "Prve skodelice so bile narisane na roko in pečene v moji kuhinjski pečici. Potem pa sem zahrepenela po kakovostnejši izdelavi, in ker v Sloveniji nimamo industrije porcelana, nisem pa želela delati s keramiko, sem iskala po Hrvaški in Italiji in si našla proizvodne sodelavce v bližini Zagreba. Skupaj se trudimo, da bi zagotavljali police, polne skodelic PolonaPolona , ampak v resnici sem vsa važna in noro hvaležna, da gredo tako hitro, da jih včasih zmanjka. Dobila sem že prve posnemalce, in to pomeni, da nekaj počnem dobro, a ne?"

Za tovrstno ustvarjanje so jo spodbudile bele "tabula rasa" skodelice, ki so "kar same prosile, da jih poriše". A navdih v ozadju so predvsem knjige in popularna kultura. "Trenutno se drogiram s Hišo iz kart v družbi Francisa Underwooda. V nezmernih količinah. Ostalo mi je samo še pet delov, potem se bom pa z odtegnitvenim sindromom borila v čakanju na tretjo sezono," pravi Polona, samooklicani kulturni "džanki". "Poleg druženja s Francisom poskušam vsak dan še vsaj uro ali dve "zabušavati" s knjigo. Zadnje dni največ berem The Red Knight Milesa Camerona - fantazija, ki me vrže v srednji vek, ker avtor ne skopari z natančnimi opisi zapenjanja oklepov in bojnih taktik - in pa How To Think More About Exercise filozofa Damona Younga, ker moram res začeti več razmišljati o vadbi."

Liki govorijo materni jezik
Pred kratkim se je šes petimi slovenskimi znamkami (Pleksimanija, Teja Ideja, Ha ha!, Dalija Sega, Vandalimorale) predstavila na sejmu oblikovanja na Dunaju. "Četudi se lastna hvala pod mizo vala: bile smo absolutne zvezde," sogovornica v svojem hudomušnem slogu, ki seva tudi z njenih izdelkov, odgovarja na vprašanje, ali se že kažejo rezultati odprave. Tudi sicer je že šla prek slovenskih meja, njen porcelan krasijo tudi humorni citati v angleščini, celo v nemščini. Gre za naključje ali preudarno razmišljanje o tujih trgih? "Težko bi se dičila s preudarnostjo ... trgovine, v katerih prodajam preko meja, so bile bolj kot ne splet srečnih naključij. Je pa res, da se je dejstvo, da se mi zdi fino, da liki govorijo svoj materni jezik - Sigmund nemško, Viktorija angleško, France slovensko -, fino uskladilo s prodajo v tujini. Trenutno načrtujem Miroslava in gotovo je, da bo nabrit v hrvaščini."

Kateri izmed likov z njenih skodelic in čajnikov, zdaj jih je že za kar krepko nogometno ekipo, pri katerih podobnost z resničnimi - no, ali pa izmišljenimi - osebami ni zgolj naključna, je njen najljubši? Morda bestseler, sin moderne in izvirni hipster Ivan (po Cankarjevem vzoru)? "Ivan je hud frajer. Ampak 'prašati, katerega izmed likov imam najraje, je, kot bi se mamo spraševalo, ali ima raje Špelco ali Tončka. Je pa res, da se s Francetom fino ujameva." Iz katere skodelice je danes spila prvo kavo? "Hahaha, vedno pijem iz iste skodelice. Ker sem kobila kovačeva, imam doma "pofaušanega" Franceta, pa si zjutraj sonete recitirava."

Potica,"desetka" v eni uri, Japonska ... še čakajo
Kaj pa naslednji podvigi? "Najprej bom malo razširila asortima – načrtujem skodelice za makjato, pa skodele za muesli/juhco/solatko, pa kozarčke za borovničke ... Z dolgoročnimi načrti se še ne bi postavljala, zagotovo pa je, da bi se v življenju še nekaj stvari naučila; narediti korektno potico pa preteči 10 km v eni uri pa prodajati na Japonskem pa narisati svojo knjigo pa …" od zamisli kar prekipeva ilustratorka, ki se je s svojega bloga Frišno novo jutro preselila na Facebook, kjer sama skrbi za prisotnost znamke ("Koliko ljudi pa še lahko reče, da so v službenem času MORALI iti za pol ure na Facebook?"), s katero se preživlja ("naj mi bo sreča še dolgo časa tako naklonjena") in dodaja še: "Kljub odlični zabavi, ki jo omogočajo družabna omrežja, pogrešam blog in z vznemirjenostjo napovedujem, da konec meseca startamo s svojo spletno stranjo, kjer bomo imeli blog, ki bo vsaj tako zabaven, kot je bil Frišno novo jutro."