Naloga arhitektov je bila zagotoviti novo religiozno identiteto salezijanske župnije, ki ima tudi mladinski center. Kot pravijo v arhitekturnem biroju DANS arhitekti je bila pri gradnji neposredno vključena skupnost župljanov, "velik izziv pa je bila izvedba opreme in upodobitev".

Pri notranji opremi cerkve so se naslanjali na princip oblačila neveste: nekaj starega, veliko novega, nekaj podarjenega, nekaj izposojenega in nekaj modrega. "Nekaj starega jo povezuje s preteklostjo, nekaj novega predstavlja upanje za prihodnost, nekaj izposojenega simbolizira prijateljstvo, nekaj modrega pa zvestobo," pojasni arhitektka Vlatka Ljubanović in doda, da je biroju "sanjsko arhitekturno nalogo prinesla zmaga na arhitekturnem natečaju, kjer je komisijo prepričala urbanistična zasnova enotne stavbe s predvidenim kompleksom treh stavb: cerkve, župnijskega doma in mladinskega centra".

Objekt je zgrajen iz betona, zunanja lupina je iz opek. Cerkev sv. Janeza Boska, ki daje vtis skromnosti in veličastnosti hkrati, je polna simbolike in skritih detajlov. "V današnjem razpršenem času ni običajno, da se arhitektura ukvarja z izražanjem skupnih vrednot. Da bi to zmogla, mora biti razumljiva za vse, kar še posebej velja za cerkev. V tem je njena skromnost. Pomembna je iskrenost in neposrednost uporabe oblik in materialov, ki so trajni in se sčasoma ne obrabijo, pač pa postajajo plemenitejši. Ko človek vstopi v cerkveno ladjo, doživi prostor, kakršnega ni vajen iz vsakdanjega življenja. Prostor ladje je visok, merilo je mnogo večje, kot je običajno, in tudi oblikovanost je posebna. Zato prostor učinkuje na čute s svojo velikostjo, obliko, materialnostjo, svetlobo in kompozicijo," še pove sogovornica, v pogovoru s katero smo razgrnili skrivnosti arhitekture.

Naročnik projekta, salezijanska skupnost, je imela veliko mero dvoma pri izvedbi projekta, v intervjujih ste poudarili tudi zunanje pritiske, kaj ste imeli v mislih?
Zasnova gradnje cerkva je že dve tisočletji enaka, pomembno pa se je odločiti med trajnostjo in inovativnostjo, med kanoničnim in odprtim za eksperiment. To je skupinska odločitev, ki je pri zasnovi don Boskove cerkve v Mariboru nastajala v pogovoru z naročnikom, saj smo arhitekti tisti, ki damo vsebini obliko. Vloga človeka, razmišljujočega bitja, v stvarstvu je, da se bojujemo proti površnosti in entropiji, da iščemo bistveno in da ne dovolimo, da vse postane enako. Upiramo se banalizaciji, h kateri se nagiba sodobna potrošniška družba. Ni dovolj, da kot arhitekti zgolj interpretiramo in odgovarjamo na zahteve, naša naloga je, da delujemo, da gradimo in da prevzamemo odgovornost za odločitve.

Pri umestitvi objekta v prostor je velik izziv predstavljala okolica. Objekt je namreč tik ob mariborski štiripasovnici in nakupovalnem središču, v nič kaj duhovnem okolju. Na kakšen način ste objekt ločili pred zunanjimi šumi in uporabnikom zagotovili čim pristnejšo izkušnjo?
Lokacija na obrobju Maribora je zahtevala specifičen odgovor, saj je bilo treba merilo prostora, ki ga določajo avtomobili, štiripasovnice in trgovski centri, prilagoditi pešcem in duhovni vsebini. Cerkveni kompleks salezijanske skupnosti je zasnovan kot jasna stavbna masa pravokotnega tlorisa s centralnim introvertiranim dvoriščem, nad katero sta dvignjena cerkvena ladja in v prihodnosti tudi visok zvonik. Ko vstopimo v ovalno dvorišče s staro lipo, se znajdemo v varnem zavetju.

Zakaj ste zunanjost objekta oblekli v opečnato fasado, ki so jo sicer uporabljali v zgodnjem krščanskem in bizantinskem obdobju? Opeko ste namreč uporabili tudi kot element za graditev detajlov, kot je sedem križev na obodu ladje.
Opeko smo izbrali zaradi njene večne sodobnosti in ker je v samo izdelavo opek in v zidavo z njo vloženo skrbno delo. Vprašanje je bilo, kako s plaščem cerkve izraziti duhovno stanje časa. Zato smo se naslonili na izvorna vprašanja arhitekture. Pomen v arhitekturi nastaja s ponavljanjem, zato predpostavljamo, da je izvorna oblika cerkvene ladje šotor, obdan s tkanino.

Ko se material spremeni iz tkanine v opečni plašč, ostane sled tkanja kot ornament. Tako so glazirane opeke kot vozli v tkanini šotora, ki je postal opečna površina. Iz vračanja k izvorom nastane kontinuiteta, kot arhitekturni jezik, s pomočjo katerega arhitektura "spregovori". V tej kontinuiteti smo na svoj način skušali povezati tradicijo opečnih tekstur v arhitekturi, od opečnih mrež v oknih skednjev iz ljudskega stavbarstva do opečnih vzorcev iz starokrščanske Ravene in bizantinskih polikromatskih zidov, v katerih nastopata skupaj kamen in opeka. Seveda najdemo podobne arhitekturne rešitve pri Plečniku, pri fasadi Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani in pri cerkvi v Pragi.

Ko ste ravno omenili Jožeta Plečnika – arhitekti danes nimate prav veliko naročil od Cerkve, kot jih je imel svoj čas veliki slovenski arhitekt, kako ste se sploh lotili projekta, kje ste začeli, kako je potekala raziskava?
V procesu načrtovanja smo s študijo raziskovali zgodovino gradnje cerkva in sodobno sakralno arhitekturo. Poglabljali smo se v teologijo in filozofijo, simboliko in ikonologijo. Pri tem smo se naslanjali na arhitekturno teorijo, predvsem klasično. Vsako projektno odločitev smo preverjali v pogovorih z naročniki, gospodoma Tonetom Liparjem in Slavkom Pajkom ter s tedanjim predstojnikom salezijanske skupnosti dr. Alojzijem Slavkom Snojem.

V notranjosti cerkve so izjemno impresivna bela viseča svetila, izdelana iz gline, kakšno simboliko nosijo?
Svetila v cerkveni ladji so ročno izdelali prostovoljci in prostovoljke v lončarski delavnici v Centru DUO v Veržeju. Bela barva simbolizira Kristusa, njegovo smrt in ponovno rojstvo. Skupno število svetil je sto, kar simbolizira popolnost, kvadrat, kongregacijo. Kot angelsko število je sporočilo Boga, ki pravi, da lahko le s pozitivnim razmišljanjem soustvarimo želeni izid. Iz visokega stropa spuščena svetila ustvarjajo horizont nad klopmi.

Zanimiva sta tudi prezbiterij in oltar – sploh slednji, ki je narejen iz belega umetnega kamna. Nad njim je svetlobnik, ki meče snop svetlobe na pozlačene delce na oltarju, ki se malo zasvetijo.
Koncept smo gradili na pretoku svetlobe, simbolu transcendence, ki postane vidna, ko sončni žarki sovpadejo z odprtino svetlobnika. Napetost med razpršeno in živo svetlobo v ladji je posledica naravnega gibanja sonca, katerega snop svetlobe se razlega v prostor cerkvene ladje. Ob solsticiju se snop svetlobe ujame s podobo Vstalega Kristusa. Tako s preprosto, a hkrati kompleksno in natančno, zasnovo vodenja svetlobe cerkvena ladja postane posoda luči, posoda transcendence.

V stranski kapeli je tabernakelj prevlečen z zlatimi lističi, ki je zasnovan kot triptih. Ima prav posebno zgodbo, nam jo lahko zaupate?
Tabernakelj v stranski kapeli za posebno čaščenje, ki je še vedno postavljen v bližino oltarja, je zasnovan kot triptih. Osrednja omarica je zastrta s krili zunanjega tabernaklja, odpira pa se v dveh sekvencah. Zaprta krila zunanjega tabernaklja oblikuje zlat lebdeč kvadrat, ko odpremo krila triptiha se pokaže notranji tabernakelj, ki razkrije neznan izvor svetlobe večne lučke in dragoceno ikono – nekoč vratca tabernaklja iz cerkve Marije Pomočnice v Torinu, ki jo je gradil sv. Janez Bosko.

Ko so vrata triptiha odprta, se pokaže tudi odnos lebdečega okvira zunanjega tabernaklja do stene za njo. Z obdelavo materiala oboda zunanjega tabernaklja z zlatimi lističi, kjer se na reliefni pozlačeni površini lomi svetloba v tisoč smeri, požlahtnimo sicer preprost osnovni material, pred 50 leti posekan macesnov les. Omarica notranjega tabernaklja, ki je obdelana z zlatimi lističi z gladko polirano površino, varuje najsvetejše. Vzpostavljena je materialna hierarhija in kontrast med otipljivostjo lesa in abstraktnostjo lebdečega kvadra.

Objekt je bil izveden leta 2015, ste dobili kakšne informacije, kako se je obnesel v praksi?
Cerkev je arhitektura, namenjena službi božji, torej se verniki srečajo, ali bolje, zberejo v arhitekturi. V času različnih komunikacij – s prenosnim telefonom, spletom in drugimi množičnimi mediji – je tisto pravo srečanje 'v živo' vedno redkejše in dragoceno. Don Boskov center je prostor takega srečanja. V letih od izgradnje se je povečalo število vernikov, ki na različne načine sodelujejo pri delu župnije, poleg udeležbe pri nedeljski maši sodelujejo tudi pri različnih mladinskih, pevskih, vzgojnih in dobrodelnih projektih. Želimo si, da bi v prihodnjih letih kompleks dokončali. Čaka še kar nekaj dela, med drugim oprema male kapele, večnamenska dvorana, šola, lokali in zunanja ureditev. Šele takrat bo župnijsko središče zares zaživelo kot urbani prostor za zbiranje in duhovno središče območja pod Pohorjem.
fotografije: Miran Kambič

katja.stok@rtvslo.si