Zdaj je postavil lestvico za slovenske poročne fotografe še višje – Ameriško združenje poročnih fotoreporterjev Wedding Photojournalist Association (WPJA) ga je namreč razglasilo za poročnega fotografa leta 2015.

Pri tem je treba poudariti, da v žiriji niso bili poročni fotografi, ampak nekatera največja fotografska imena in Pulitzerjevi nagrajenci, nagradili pa so kar 13 Rovanovih fotografij (vsak kandidat lahko na natečaj pošlje do 60 fotografij), s čimer je konkurenco več kot prepričljivo ugnal. "Mislim, da je žirija tokrat dejansko razumela sporočilnost mojih fotografij, kar je bilo mogoče videti iz komentarjev k posameznim nagrajenim fotografijam. Rekel bi, da me od drugih fotografov še vedno ločuje izvirnost – lasten izrazni slog," odgovarja na vprašanje, čemu pripisuje zmago.

Nekdanji fotoreporter (pravzaprav se ima sam še vedno za fotoreporterja, ne pa za poročnega fotografa) je v svet zelo specifične poročne fotografije stopil povsem po naključju – ko je po babičini smrti aparat že pospravil globoko v predal - domnevno za vedno –, ga je sodelavka v arhitekturnem biroju prosila, ali bi vseeno lahko fotografiral njeno poroko. Privolil je, leta 2009 potem s serijo "Svatje" zmagal na Emzinovem natečaju za fotografijo leta, nagrade pa od takrat dalje dežujejo.

V nasprotju s številnimi klasičnimi poročnimi fotografijami Rovanove izstopajo po lovljenju spontanih trenutkov, po intimnih vpogledih v zakulisje in navsezadnje zabavnosti. Njegov slog je svojčas veljal za precej radikalnega, danes, ko je v ospredje tudi pri poročni fotografiji prišlo t. i. pripovedovanje zgodbe, pa ima že številne posnemalce.

Angie + Francois, Provansa. Joanne + Jeff, Nürburgring. Kristen + Jeff, Riviera Maya. Katherine + Peter, Praga. Antonia + Rolf, Dunaj. Nina + Denis, Lepena. Tako se berejo naslovi fotogalerij, objavljenih na Rovanovi spletni strani, pri čemer so parom za kulise vse od pariških dvorcev do kitajskega Velikega zidu. Najemajo ga večinoma tujci - kar 80-90 odstotkov njegovih naročil prihaja iz tujine. Kljub temu pa pravi, da silno rad fotografira slovenske poroke in si želi, da bi jih lahko slikal več.

Ko sem pred leti prvič zasledila vaše delo, ste takoj izstopali s precej nekonvencionalno poročno fotografijo, ki se je zdela bližje art oz. avtorski fotografiji kot klasični poročni. V zadnjih letih so se trendi tudi tu spremenili in vse več je poročnih albumov, ki težijo k spontanim prizorom in utrinkom iz zakulisja. Kako vi vidite ta premik v poročni fotografiji?
Že od samega začetka svoje fotografske poti sem fotoreporter in svet želim pokazati takšnega, kot ga vidim, brez izumetničenj. Sem iskren človek in ne maram potvarjanja resničnosti. Rad imam življenje, ki vsekakor ni popolno oziroma se mi zdi popolno prav zaradi svoje nepopolnosti. Se pa ob tem, ko sledim lastnemu občutku, kaj je dobra fotografija, osredotočam na njegovo pozitivno plat, ker se mi zdi to edino smiselno. Kot je nekoč izjavila ena izmed mojih nevest: "Ti vidiš najlepše znotraj dane resničnosti in ne poskušaš ustvariti umetne popolnosti."

Do pred kratkim je bila poročna fotografija zgolj nastavljanje in polepševanje, zato sem bil s svojim slogom zaradi drugačnosti velikokrat nerazumljen (tako pri parih kot tudi pri fotografih). Res občudujem in spoštujem tiste pare, ki so si me v poplavi klasične umetelnosti upali najeti za svojega poročnega fotografa. Ampak vedno sem verjel v lasten način fotografiranja, zato se tudi nisem prodajal smernicam. In prav s tem, se mi zdi, sem postajal vedno opaznejši po svetu. Naročila parov v tujino in povabila za mentorja na mednarodnih fotografskih delavnicah in predavatelja na konferencah so začela prihajati sama od sebe in sčasoma se je pokazalo, da moj način dela vedno bolj prehaja v mainstream. Tako je zadnjih nekaj let pripovedovanje zgodbe poročnega dne ("storytelling") postalo osnova poročne fotografije in danes se ima vsak poročni fotograf za pripovedovalca zgodb.

Zakaj mislite, da so vas izbrali za fotografa leta? Kaj je tisto, kar vas še vedno loči od drugih?Ameriška organizacija poročnih fotoreporterjev – Wedding Photojournalist Association (WPJA), katere član sem že od leta 2008, razpisuje štiri natečaje letno. Člani lahko pošljejo največ 60 fotografij tekočega leta. Na koncu se seštejejo točke nagrajenih fotografij. Za 2015 sem dobil kar 13 nagrad in izmed vseh fotografov zbral največje število točk, tako da sem bil razglašen za "POY 2015 – Wedding Photographer of the Year", torej poročnega fotografa leta, kar je v bistvu največ, kar lahko na področju poročne fotografije dosežem kot fotoreporter. Že večkrat sem bil zelo blizu temu naslovu, ampak letos mislim, da je žirija, ki jo sestavljajo ugledni vrhunski fotoreporterji, ki niso poročni fotografi (med njimi so tudi Pulitzerjevi nagrajenci), dejansko razumela sporočilnost mojih fotografij, kar je bilo mogoče videti iz komentarjev k posameznim nagrajenim fotografijam. Mislim, da me od drugih fotografov še vedno ločuje izvirnost – lasten izrazni slog.

Glede na to, da smo Slovenci tradicionalisti in na splošno ne ravno nagnjeni k eksperimentom, me zanima, ali je bilo vsaj ob vaših začetkih v poročni fotografiji s takimi fotografijami tudi kak negativen odziv, kaka nejevoljna stranka?
Pravzaprav ne. Poiščejo me pari, ki imajo resnično radi to, kar delam. In tega sem zelo vesel.

Če se malo navežem na prejšnje vprašanje - kako najdete ravnovesje med tem, kaj stranka želi, in vašo lastno vizijo?
Pri veliki večini porok pari ne izrazijo nobenih posebnih želja, hočejo le, da fotografiram poroko, kot jo pač sam zaznam. Včasih se zgodi, da imajo kakšno željo, kar pa vedno rad izpolnim, saj mi to pomeni izziv.

Priznavate, da ste v tujini bolje sprejeti kot doma, še več, da ste bili bolje sprejeti že prvič, ko ste predavali v tujini, in opažate, da se zdi, da te ljudje v Sloveniji težje cenijo. Zakaj mislite, da je tako, in ali se to kdaj pozna tudi pri odzivu naročnikov na vaše fotografije?
Glede porok je tako, da stranke, ki me najamejo, točno vedo, kaj delam, in lahko rečem, da so me do zdaj še vse cenile. Res sem lahko srečen, saj so moji pari izjemni. Vedno rad poudarim, da so "najboljši na svetu". Pri tem ne gre zgolj za najemanje storitev, ampak se stkejo posebne vezi, ki nas povezujejo skozi življenje. Pri fotografih je drugačna zgodba. Da te povabijo v tujino predavat, moraš biti res izviren in zanimiv. Tam si prav zaradi drugačnosti cenjen. V Sloveniji pa je ego velikokrat tako velik, da težko sprejme nekoga, ki je dober. Če pa celo toliko izstopaš iz povprečja, da te je zelo težko doseči, se zelo hitro zgodi, da ostaneš sam.

Kolikšen delež vaših naročnikov predstavljajo Slovenci in koliko tujci?
Trenutno od 80 do 90 odstotkov fotografiram tujce. To pa vsekakor ne pomeni, da ne bi rad fotografiral več slovenskih porok. Nasprotno - slovenski pari, ki sem jih do zdaj fotografiral, zares ne bi mogli biti boljši, in njihove poroke so bile zelo zelo zanimive.

Vi ste pravzaprav zares prodrli na fotografsko področje z avtorsko, izpovedno fotografijo (ob smrti babice), danes pa ste v samem vrhu poročne fotografije, ki velja za najbolj komercialno in ki se je avtorski fotografi najbolj izogibajo. Kako gledate tako na svoj prehod kot na to večno fotografsko dilemo – tržna vs. umetniška vrednost fotografije?
Poročna fotografija je "hecna reč". Po eni strani gre za eno izmed najtežjih zvrsti fotografije sploh, ker če hočeš biti res dober, moraš obvladati skoraj vse - od reportaže, fashiona, makro, krajinske fotografije, do psihologije dela z ljudmi ... Po drugi strani pa je poročna fotografija najbolj dostopna, danes je vsakdo lahko poročni fotograf. Kupi si fotoaparat, naredi spletno stran, se po navadi kar takoj označi za destinacijskega fotografa ... Zelo zanimiva dvojnost je tu prisotna in razpon kakovosti poročnih fotografij naravnost neverjeten. Meni je bilo ključno to, da sem se včlanil v WPJA in takoj osvojil nekaj nagrad, zatem pa zmagal še na EMZIN–ovem natečaju ter s tem postal "slovenski fotograf leta 2009" s serijo "Svatje". Potem so hitro začela prihajati naročila iz tujine. Ampak da bi prilagodil oziroma spremenil svoj slog fotografiranja, da bi bil bolj tržen, ga v bistvu nikoli nisem, ker pač fotografiram na svoj način, saj drugače ne znam. Je pa res, da se v svojem bistvu nimam za poročnega fotografa, ampak za fotoreporterja. In poroka je zame dogodek kot vsak drug, ki ga je je treba ovekovečiti in ima svojo zgodovinsko vrednost. To, da fotografiram poroke, je bila zavestna odločitev, ker so pravzaprav pravi raj za fotoreporterja. Tak koncentrat dogajanja in čustev, kot je prisoten na poroki, težko doživiš kje drugje. In zato v fotografiranju porok res uživam! Na svoje delo nikoli nisem gledal kot na komercialno, ampak ozko tržno nišo, ki lahko najde le pare, ki jim je točno to všeč.

Zadnje čase avtorska fotografija v poročni zvrsti fotografije, vsaj v svetu, postaja vse bolj in bolj opazna. Kar sam vidim kot problem, je včasih to, da lahko izviren način fotografiranja posameznega avtorja postane trend, s tem ko ga začnejo kopirati drugi fotografi, ki ga ne dojemajo kot sam avtor. Zato se potem npr. dogaja, da čeprav je bila poroka zelo vesela, na fotografijah izpade "dark" in zamorjena. "Umetniško" je pa vedno problematična beseda, saj umetnost dojemamo na različne načine. Zame je umetniško delo tisto, ki mi da misliti. Verjetno ni na-ključ-je, da je v besedi um-etnost um na začetku. Ja, Slovenci imamo naravnost fantastične besede za razlago pomena.

V fotografijo ste nato nazaj zašli iz arhitekture bolj po naključju. Je večletno delo v arhitekturi dalo kak nov vidik vašim fotografijam? Se pozna v likovni podobi vaših fotografij? Morda dojemanje prostora, kadriranje …?
Seveda. V arhitekturi je zelo pomemben občutek za prostor, 3D. Sam v svoji fotografiji tega najprej niti nisem zaznal, so mi pa drugi začeli govoriti, da je moje kadriranje precej "arhitekturno". Ampak širina, ki mi jo je dal študij in delo v arhitekturi, se ne odraža le v kadriranju in občutku za prostor, ampak tudi v zaznavanju kompleksnosti vsebine. Kot arhitekt imaš namreč običajno v glavi ogromno informacij o vsem, kar se tiče posameznega projekta, in hočeš vse skupaj izliti v neko vsedelujočo enost. Pa tudi psiholog in filozof moraš biti. Vse to pa je zelo dobrodošlo tudi v poročni fotografiji.

Veliko fotografirate na tujih lokacijah. Lahko izdate, katere so bile nekatere najveličastnejše, katere poroke pa najbolj pompozne?
Včasih nekatere poroke res izstopajo ... Par vloži ogromno truda in denarja v poroko, a na koncu je še vedno bistven le odnos med človekoma, ki si obljubita, da si bosta stala ob strani, da bosta skupaj hodila po poti življenja. Ena najimenitnejših in medijsko odmevnih je bila zagotovo poroka v istrskem Motovunu, na kateri je bil prisoten tudi Googlov soustanovitelj - Larry Page. Najbolj pompozna pa se mi je zdela poroka hollywoodskega megazvezdnika v Španiji, ki je bila na najimpresivnejši lokaciji, v najbolj luksuznem hotelu, nevestina vlečka je bila dolga 15 metrov ...

Fotografirali ste pare in svate najrazličnejših narodnosti. Bi lahko rekli, da se slovenski pari, slovenske poroke bistveno razlikujejo od ameriških, azijskih …? Ste prišli do kakih narodnostnih značilnosti?
Zdaj, ko sem prepotoval že kar nekaj sveta, lahko rečem, da se poroke po državah precej razlikujejo. Tako glede tradicije kot temperamenta, vere ... Npr. ameriške poroke dopuščajo veliko manj improvizacije kot evropske (kar velja tudi za slovenske), na Kitajskem sploh ne poznajo poročne zabave, medtem ko v Južni Ameriki ta predstavlja bistven del poroke ... Se pa pri meni vseeno ne čuti toliko razlike med samimi pari, ker me pač najemajo tisti, ki jim je všeč igriva, barvita, vesela, pozitivna energija, ki jo izražajo moje fotografije.

Na leto fotografirate okoli 20 porok. Od kod vedno znova dobivate navdih za edinstven, intimen vpogled v en dan v bistvu popolnih tujcev?
Poroke res rad fotografiram, navdih pa dobim na samem dogodku. Vsaka poroka je popolnoma drugačna, saj se ljudje med seboj tako zelo razlikujemo. In vsaka poroka ima svojo dušo ...

Kako pa se prilagodite neizogibnim nevšečnostim, kot so, denimo, obupno vreme ali pa pari, ki preprosto niso največji mojstri poziranja oz. preprosto res niso fotogenični?
Pravijo, da sem ekstremist, in bo kar držalo, ker večji kot je izziv, zanimiveje mi je. Vreme pri tem sploh ne igra kakšne posebne vloge. Kot fotoreporter se moraš znajti v vsakem položaju. Vedno narediti najboljše, kar v danih razmerah lahko. Pari pa so seveda različni, a vsak na svoj način zanimiv in fotogeničen.

Ste tak fotograf, ki veliko vloži v to, da ljudi sprosti, ali ste bolj tihe vrste, ki le opreza in čaka na "odločilni trenutek", "decisive moment" po Henriju Cartierju Bressonu?
Mislim, da sem kar oboje. Sem zelo odprt človek in rad del dogodka, ne le muha na zidu. Če je treba, seveda pomagam paru, svatom. Včasih govorim, včasih ne. Včasih se na obredu zjočem, drugič spet 100-odstotno koncentrirano čakam na določen trenutek ... Pravilo je, da ni pravil. Samuraji so rekli, da je prava pot pot vode.

Lahko izdate, koliko računate? Ali, če vprašam drugače – se po zaslužku še lahko uvrščate med umetnike ali ste že dosegli raven podjetnika?
Koliko računam, je odvisno od številnih dejavnikov. A mislim, da glede na to, koliko dela in srca vložim v svoje delo, nisem drag. Hm ... imam se za umetnika, a biti moram tudi podjetnik.

Zdaj imate že tak status, da je čakalna vrsta za vaše storitve dolga tudi do dve leti. Iskreno, koliko parov se v tem času razide?
Ne, pari niso v čakalni vrsti dve leti. Me pa nekateri najamejo tudi dve leti vnaprej. Predvsem tujci, ki praviloma načrtujejo poroke zelo zgodaj. Za zdaj ne vem za nobenega izmed svojih parov, da bi se razšel. Niti pred poroko niti po njej. To me zelo zelo veseli.

Na neki ameriški fotografski strani je navedenih pet razlogov, zakaj NE bi smel postati poročni fotograf. Eden od njih je tudi ta, da imajo poročni fotografi običajno za celo leto ali dve vnaprej zasedene poletne konce tedna, s čimer zamudijo večino porok lastnih družin in prijateljev, diplom, rojstnodnevnih zabav in podobno. Kako je torej z vašim družabnim življenjem?
V zadnjem času je zelo opazen trend postati poročni fotograf, da imaš s tem možnost potovati po svetu. Biti destinacijski poročni fotograf pa ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. To vsekakor ne predstavlja le potovanj in uživanja, ampak je poleg velike odgovornosti lahko zelo zahtevno in naporno ter pomeni veliko odrekanja ... Velikokrat se mi tudi zgodi, da kakšen svat reče: "O, to je pa super služba, saj delaš le ob sobotah." Potem pojasnim, da ne delam le takrat, ampak v bistvu non-stop. Poroke niso samo na določen dan v tednu, poleg tega je fotografiranje le en del – češnja na torti. Tu je še veliko drugega, pravega dela. Od izborov in obdelave fotografij, komuniciranja, birokracije, izborov za natečaje, intervjujev ... Dela je ogromno. Če resnično ne bi imel rad tega, kar delam, bi bilo nemogoče vse to uskladiti z družino in prostim časom. A za zdaj kar gre (smeh).

Na desni pa si lahko pogledate še Odmeve, v katerih je bil ob prejemu prestižne nagrade gost Samo Rovan.