V ulici, ki je le nekaj minut hoda od jedra štajerske prestolnice, so vanjo zrla siva in razpokana pročelja, a se ni pustila pregnati. Anja Tomanič se je ustavila pred hišo z rumeno fasado in vstopila.

V garsonjeri, ki meri zgolj 32 kvadratnih metrov, ni bilo niti enega kosa pohištva, temveč le praznina in hladen pogled belih sten. Nasprotja se privlačijo, pravi ljudski rek, majhnost, praznost in tišina stanovanja so na Anjin obraz priklicale skrivnosten nasmeh. Stanovanje se je ponujalo kakor nepopisan list, ki hrepeni po dotiku, barvanju, pisanju, igranju ... "Kupila ga bom," je bila odločena. In prav to je naredila.

"Urejena zmešnjava"
Praznina je dala priložnost ideji. Ne eni, temveč nešteto zamislim, ki so se v tisočih utrinkih novi lastnici pojavljale pred odprtimi ali zaprtimi očmi, podnevi in ponoči. Takoj je vedela, kakšno vsebino bo dala malemu stanovanju.

"Minimalizem, ki ga nešteti zagovarjajo, meni ne ustreza. V njem vidim lepoto, a v takšnem prostoru se ne počutim dobro. Zase želim prostor, iz katerega lahko črpam ustvarjalno energijo za svoje delo. Ureditev majhnega prostora je izziv, sploh z vrelcem idej. Želela sem ustvariti urejeno zmešnjavo, se lotiti 'naredi-si-sam' projektov ter prepustiti domišljiji prosto pot," pove Anja.

Jasna Marin, Ambienti