Največ tistih, ki bi se odločilo za odgovor da, bi bilo verjetno moških, a tudi moške (prepogostobesedne) izjeme so vedno pogostejše, tako da, ne, ni se potrebno opravičevati, če ste med njimi.

Pa bom sedaj za začetek povedala eno pravljico. »Nekoč je živela … «Ne, ne, sem si premislila, raje eno doživeto pomladno dogodivščino. Takšno, res dobro, ok?

Zadnjič sem šla v trgovino po jogurte in polnozrnate kosmiče, pa srečam prijateljico, ki je zelo sumljivo imela podoben razlog obtičanja ravno pred istim hladilnikom kot jaz. »O, hej, hej, uvauuuuuuu, se nisva videle že 100-let. Ooooo, kako lepi uhani, kako si kaj? Pa ravno zadnjič sem razmišljala o tebi, joj, prav res, to se je sedaj moralo zgoditi, da sva se srečali, kot usoda, pa kje mi hodiš, o, joj, veš kaj, zdaj takoj, ampak res, zdaj, zdaj, pa greva midve na kavo!«, je bilo povedano vse v natanko eni sapi (potapljačica?). »Dragi, daj glej, tukaj je listek, kupi vse to, kar je napisano, pa še 500 gramov kokosove moke, vanili-malinov sladoled, mleko z 0,5 % mlečne maščobe in blazinice za odstranjevanje ličil, jaz ne morem (tokrat) početi dveh stvari hkrati«, je bila še glasovno, v precej visokih tonih nakazana zapoved moškemu na sicer precej oddaljenem oddelku (konzerve) v tej isti trgovini, tako, da morda se tega sama niti ni kaj preveč natančno zavedala, a kar nekaj ljudi se je ozrlo in v bistvu še sedaj nekako ne vem najbolj natančno, kateremu moškemu (v tisti trgovini) je bilo to namenjeno, a pustimo podrobnosti.

Bistveno je, da sva šle midve po dveh letih na kavo. In se dobesedno dušile z besedami in tekmovale, katera bo ubesedila več in bolj natančno vse to, kar se je dogajalo, kar se bo dogajalo, kaj bi se moralo dogajati in kaj se je potem v bistvu (po nepotrebnem) dejansko res zgodilo. Prav, ono »babji čvek« do nezavesti! Meni se je vmes že kar malo vrtelo, ker, mislim, res je bilo veliko materiala! In edino čas je bil takrat tisti, ki mi je šel tako na živce, da bi bila v tistem trenutku pripravljena sprejeti odločitev o prostovoljni odpovedi celomesečnega lakiranja nohtov na nogah, če bi se v zameno za to, takrat med sedenjem (z njo) pomladna ura prestavila (vsaj) za eno uro nazaj (ne pa da je šla tako hitro za eno naprej, kot se to dejansko zgodi vsako leto, kmalu po prvem pomladnem dnevu, zaradi prestopa v poletni letni čas, ali kako se že temu strokovno reče).

Groza! Zazvonil ji je mobitel, ker kao njen dragi je več ne namerava čakati, sploh pa naj si pride sama poiskati kokosovo moko, ker ne, v tisti trgovini je nimajo. »Ja, pa vprašaj prodajalko, na kateri polici je, 100% jo imajo, ne zmišljuj si«, je bila stroga. »Ne, ne bom spraševal, halo, jaz tega nikoli ne sprašujem! Kaj si bo pa mislila, da delam s kokosom?«, je bobnelo iz telekomunikacijske pogruntavščine. In nadaljevanje: »Spravi se iskat kokos, upam, da ti bo to vzelo vsaj nadaljnje pol ure in midve bova medtem predelale še preostale teme, ajdi, lepo se imej, čao«.

Ok, no, to je bilo takšno bolj ali manj ljubko (ups, zlobno) dejanje, a kaj, včasih je potrebno posegati tudi po tovrstni metodi. Najverjetneje nihče (no, ja skoraj nihče, da ne bo izjava tako zelo postavljena na nož) izmed prisotnih v tisti kavarni, ni mogel tako zelo natančno vedeti, s kakšno hitrostjo je nama v tistih zadnjih 30-ih minutah bilo srce in koliko adrenalina je bilo prisotnega v najinih žilah. Ta čvek je bil trans, divja pustolovščina, baročna doživetost podajanja glasovnih signalov v obliki besed in če naju je kdo opazoval, bi se znalo zgoditi, da bi izjavil, da sva (zagotovo precej upravičeno) izgledale kot dva petelina tik pred tisto pravo petelinjo borbo.

Neverjetne smo, ampak včasih pa res! Ni in ni konca, pa saj včasih smo pa tudi tiho no, se mi zdi. Samo, čemu tišina, če pa je svet tako pisan in … če pa obstaja toliko besed, no! Kaj ne bi bilo škoda, da se te besede ne bi povedale?

Tanja Mojzer