V trenutku, ko sem se spravila pisati Naš pogled, je v moj nabiralnik "priletela" ta misel.

Aha, v redu. Poskusimo slediti sporočilu misli in biti "velik", razgledan, odprt, svetovljanski človek. Poskusiti ni greh. Članek o ljudeh, ki vstopajo in izstopajo iz mojega življenja, torej odpade. Čeprav - bodimo pošteni - je prav to najlažje - pisati o drugih, jih ocenjevati, kritizirati, se jim bolj ali manj odkriti posmehovati. S tem ohraniš svojo dušo neprizadeto, ohraniš jo "zapakirano" v mehurčku, v lupinici, če hočete. Lahko bi pisala o tistih redkih ljudeh, ki mi vsak dan in vedno znova pomagajo, da v sebi in v njih odkrijem nekaj novega, neznanega, in ki me prepričujejo, naj se nikar ne poslovim od otroka v sebi. Ne še. Še lažje bi bilo navreči nekaj besed o tako pogosto spljuvanih in zaničevanih slovenskih zvezdnikih. Opa, seveda, kaj govorim, zvezdništva v Sloveniji ni.

In če bi želela zasledovati "povprečni um", bi se morala od ljudi premakniti k dogodkom. Miss Slovenije se bliža, Miss športa je pravkar mimo, če omenim samo našo družabno sceno. Točno, v torek bo pri nas gostoval kitajski nacionalni cirkus. Kaj pa francoske volitve, hokejsko prvenstvo druge divizije v Ljubljani in – nenazadnje – pisanje diplomske naloge, ki trenutno okupira 70 odstotkov mojih misli in časa? Tudi to je dogodek, čeprav se "dogaja" le v eni glavi – v moji glavi. Ampak ne, to ne bi bilo dovolj, treba je vsaj poskusiti bili "veliki um".

Veliki um, ki razpravlja o idejah. Želeli ste – imate jo. Imam jo. Ideja: zakonska prepoved odlašanja. Kazen: vsakič, ko opravek ali obveznost preložiš na "jutri", se ti rok skrajša še za en dan. "Saj bom", "se ne mudi še tako zelo", "ni panike", "zakaj bi pa jaz to moral narediti", bi postali preteklost. In vedno, ko bi neko stvar skušal "podtakniti" drugemu človeku, bi te ogromno kladivo udarilo po glavi. Ne, po žepu, to bi bilo še učinkovitejše. Odlašanje je past, v katero sami prostovoljno zahajamo in se nato iz nje težko rešimo. Odločila sem se. Zdaj poklicala zobozdravnika in se naročila na pregled, zdaj se bom dogovorila za kavo z najboljšo prijateljico, za katero bom kmalu morala opustiti pridevnik "najboljša", saj se nisva – uganete zakaj? – videli že dolga dva meseca, zdaj bom ljubega kužija, ki po sprehodu utrujen sladko drema na moji postelji, skrtačila in zdaj si bom šla populiti obrvi, ki so se spet razrasle kot v džungli. Bom. Pred tem moram samo še do konca spiti kavo, pospraviti posodo iz stroja in najti čim več definicij pojma diplomacija. Seveda, pa še poklicati sodelavko, da ji povem najnovejši trač, zaliti rože, napisati mejl sestri, preveriti povezavo med Trstom in Londonom, zamenjati osvežilec v avtomobilu, s stola pospraviti obleke … Nato pa bo že kosilo, večerja in noč in tu bo jutri. Jutri pa res!

A. P.