A jaz se ne dam motiti. Pravkar začenjam prvo poglavje, ki se mu reče dokazila o pomanjkljivi pozornosti. Pripravljeni?

Torej, pozor: situacija 1 – novi čevlji (že spet): »Dragi, glej, ful poceni čevlje sem si kupila, pa sploh nisem pričakovala, da mi bodo kakšni všeč, kar tako sem šla s prijateljico brez veze pogledat, potem ko sva odhajali s tržnice. In super. Najdem jih. Ravno takšne, kot sem si želela. In ravno takšne rabim, ker nimam še nobenih te barve in modela, ki bi bil pri peti zaprt, spredaj pa odprt.« Njegov (nepozoren komentar): »Ha?« (ob neskritem začudenju, na kar nakazujejo izbuljene oči in intenziven »strečing« ustnic v levo stran, češ kaj je zdaj res bilo to potrebno izjaviti in, joj, za kakšne »gluposti« ti izgubljaš čas).

Izpustimo to, da je nakup novih čevljev v njegovih očeh »glupost«, ker ni. To ve vsaka ženska. No, ja, skoraj vsaka ženska. Nakup novih čevljev je najboljša stvar, kar se nekaterim (izbirčnim) ženskam lahko zgodi. Ker ne, niso vsaki čevlji zanjo in ja, spet tega (nekdo) ne razume. Ok, saj ni treba razumeti, ampak pozoren (in strpen) do tega podviga pa si še vseeno lahko, veš? Samo to sem hotela povedati.

Gremo k naslednji situaciji
Stres na delovnem mestu in na faksu: »Vse sem dala od sebe, pa še vedno ni vse ok, pa še vedno bi morala biti boljša, in spet sem padla na izpitu, pa tako dolgo sem se učila. Joj, sem slabe volje. Kaj naj naredim?« In on: «Eh, saj bo boljše.« (in dalje gleda TV, igra igro ali leži povsem udobno na sedežni in se mu sploh ne da govoriti, kaj šele poslušati«. V redu ni pravi termin, razumem. Saj tudi jaz nisem vedno razpoložena za dajanje nasvetov. Ampak, kaj ko se to dogaja kar naprej? Vsako popoldne. Vsak dan. Vsak večer. Glede vsake stvari. Kronična nepozornost, torej. Zagotovilo, da bo bolje, mi ne zadostuje. Potrebujem analizo. Razkosati moram dogodek na atome, na prafaktorje, sistematičnost mojih dejanj mora priti do izraza, besede, misli in reagiranje v dani situaciji ni naključno in jaz moram ugotoviti, zakaj je tako. Zdaj! Potrebujem popolno poslušnost, da lahko do nezavesti razpredam o tem, kaj se mi je zgodilo. Res, to potrebujem. Razgrnitev prav vsakega detajla o stvari, ki me muči.

In dobim jo. Ne pri njem, ampak pri prijateljici. Vedno. Če nima časa, bo rekla, da nima časa, kar v praksi pomeni tako: »Pokliči me kasneje.« Ko jo pokličem kasneje, vse lepo analizirava, prideva do vzroka težave in potem na drugem roku izpit naredim z deset. Da mi lekcijo. Ker je pozorna, ker me posluša, svetuje, ni tiho. Govori. Na glas razmišlja. In razkrije včasih zame popolnoma nesprejemljive predloge. A kljub temu: uspešno potujeva od težave do rešitve, do cilja, do novih podvigov, do navala smeha, tudi solz.

Bi bilo treba ukiniti "ženske pogovore"?
Saj zato pa so prijatelji, prijateljice, seveda. A zato je tudi boljša polovica oz. naj bi bila. Ali kot pravijo nekatere: In tudi je bila. Prvih nekaj mesecev. Pozornost do neba. Vse ga je zanimalo. Vsaka sekunda mojega življenja. Vsak dih posebej. Potem pa je pozornost šla. Še zdaj ne vem kam. Pojavila se je v drugih oblikah. Npr.: »Joj, ste ženske čudne, zakaj vse, kar naredite morate razlagati. Naredite in bodite tiho. Zakaj se toliko pogovarjate o svojih željah, o preteklosti, o prihodnosti, o tem, kako ste rezale sir in trosile zrnca kokosove moke na pecivo?«

Ja, v redu, potem pa bomo tiho. In bomo samo še izvajale dejanja. Ampak, zakaj pa imamo potem sploh zmožnost besedne komunikacije? Ne razumem. A sem prepričana, da je nepozornost kazalec nečesa drugega kot potrebe po »biti tiho«.

Tanja Mojzer