Kdaj ste nazadnje pobrali štoparja? Foto: RTV SLO
Kdaj ste nazadnje pobrali štoparja? Foto: RTV SLO

No, še to ne, ker je javna razsvetljava pač ženskega spola in ponavadi štoparke ne čakajo več kot nekaj minut. To je pač objektivna resnica, ki jo slej kot prej spozna vsak cestni nomad.

V najbolj karikirani različici (kar ne pomeni, da se ni zgodila) je to videti nekako takole. Štopar po eni uri čakanja ugotovi, da poskočno dekletce v minikrilu ni posledica haluciniranja zaradi snifanja povečane količine CO2-ja v vdihanem zraku, ampak štoparka, ki se vehementno in ob nezaslišanem kršenju štoparskega kanona brezobzirno postavi predenj.

Še preden si štopar sploh uspe ogledati, kako njeni dolgi kraki prehajajo v boke, ji že ustavi srebrna limuzina. V valu novega upanja mu uspe zbrati dovolj moči, da priteče do avtomobila, v katerem na sprednjem sedežu že sedi mladenka. Preden ji pred njegovim nosom uspe zaloputniti vrata, ima ravno še dovolj časa, da zasliši glas "mačota" za volanom, ki kljub praznim zadnjim sedežem, zatrjuje: "Poba, zate pa ni več prostora." Ne, to ni ustavljanje štoparjem, to je navadno poceni "pecanje".

Da je travma zavrnitve popolna, se mora potem bojevati še s škodoželjnim notranjim glasom, ki mu šepeta neusmiljeno štoparsko statistiko, da je sicer štoparkam treba čakati precej manj od štoparjev, imajo pa precej večjo možnost, da so ugrabljene ali posiljene.

Ustaviti štoparju pomeni ustaviti, da bi mu pomagal, in priklanjam se tistim, ki v svojega konjička stalčijo tudi štiri štoparje, ki so se nabrali za cestiščem. Na žalost je takšnih vedno manj.

Kaj se dogaja z ljudmi? Vse več avtomobilov je na cesti in vse težje je dobiti štop. Celo v nedeljo dopoldan se je iz ljubljanske smeri valila prava kolona pločevine. Očitno se je vsem pred očmi že kazala mastna nedeljska pečenka, ki je zameglila pogled na zaraščenega tipa na desni.

Seveda je ustaviti štoparju povsem svobodna odločitev vsakega posameznika, pa vendar nam štoparska kriza veliko pove o stanju medčloveških odnosov in smeri, v katero vodijo. Pomankanju solidarnosti in pripravljenosti pomagati drugemu najverjetneje botruje splošna paranoja, zaradi katere se ljudje zabubljajo v "varne" kokone debelih zidov in strukturno ojačane pločevine na štirih kolesih z dvema airbagoma. Tako, za vsak primer, če se kak, zaradi dolgega čakanja fatalistično razpoloženi štopar slučajno hoče vreči pod kolesa.

Jasno je, da tudi pri štopanju, kot pri vsaki podobni stvari obstaja določena stopnja tveganja. Tako med štoparji in štoparkami kot med tistimi, ki jim ustavljajo, med množico dobrih obstaja kakšna slaba izjema, vendar lepo vas prosim, ne more zaradi tega propasti celotno bogastvo štoparske subkulture. Če je peščica ugrabitev in nekaj ukradenih denarnic ali starih dežnikov na zadnjem sedežu lahko izgovor za atentat na štoparsko kulturo, potem bi se zaradi množice prometnih nesreč v Sloveniji lahko takoj nehali voziti z avtom.

Štopanje je svoboda in postolovščina, politični in ekološki statement in je tudi čakanje in goltanje izpušnih plinov. Je zakladnica izkušenj in način spoznavanja najzanimivejših ljudi in krajev. Vsakdo, ki je že imel priložnost izkusiti neskončni horizont ceste, bo po duši vedno ostal štopar in tako se štoparska subkultura nadaljuje.

Naj končam z zgodbo, ki mi jo je zaupal voznik, ki me je tisto nedeljsko opoldne po skoraj uri čakanja pobral. Bil je izkušeni štoparski maček. Ko je v mladih letih na štop križaril po Evropi, se je vozniku, ki ga je prepeljal precej kilometrov, hotel zahvaliti s povabilom na kavo. Na koncu je kavo plačal voznik in mu predano rekel, da je edina stvar, s katero se mu lahko oddolži to, da v prihodnosti, če bo kdaj tudi sam imel avto, pobira štoparje.

Vsaka podobnost z resničnimi dogodki je namerna, rahlo pesimističen podton je lahko posledica avtorjevih frustracij zaradi dolgega čakanja in vdihovanja izpušnih plinov.

Luka Zevnik