Berlinski zid je bil dolg prek 150 kilometrov in je med letoma 1961 in 1989 delil vzhodni in zahodni del mesta.

Ko se je končala druga svetovna vojna leta 1945, so si Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Francija razdelile poraženo Nemčijo in Berlin - glavno mesto nekdanjega nemškega rajha. Sovjetski sektor je zajemal vzhodno polovico mesta in tudi države. Hkrati z delitvijo se je začela hladna vojna, Berlin pa se je znašel v sredini boja med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo.

Ko je bila leta 1949 na zahodu ustanovljena Zvezna Republika Nemčija (ZRN), na vzhodu pa Nemška demokratična republika (NDR), ki jo je vodila Sovjetska zveza, so se začele razmere med obema državama zaostrovati. Mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, kasneje pa so na vzhodni strani postavili še ograjo.

Takrat je bil Berlin uradno neodvisen od vzhodne in zahodne države, a v praksi je bilo precej drugače. Z zaostritvijo odnosov med hladno vojno so se močno zaostrili tudi varnostni ukrepi na meji, ki je postala ločnica med dvema med seboj politično, gospodarsko in kulturno različnima si oblastema, ki sta si sovražno stali naproti.

Od ustanovitve NDR so se njeni prebivalci v velikem številu preseljevali v ZRN. Med letoma 1949 in 1961 je tako državo zapustilo približno 2,6 milijona prebivalcev, kar je ogrožalo gospodarsko moč in obstoj vzhodne države, zato so na cestah proti zahodnemu Berlinu vztrajno pregledovali vsako "sumljivo" vozilo. Vzhodno državo so poleg tega ogrožali tudi zahodni Berlinčani, ki so na vzhodu z markami s črnega trga kupovali sorazmerno poceni in kvalitetna živila. Zid naj bi tako služil kot dokončna rešitev teh težav.

Gradnja zidu je bila sprva državna skrivnost vzhodnonemške vlade, ki naj bi ga postavila na ukaz Enotne socialistične partije Nemčije pod budnim očesom policije in vojske. Prvi, ki je uporabil pojem zid, je bil Walter Ulbricht 15. junija 1961.

V noči med 12. in 13. avgustom 1961 so začeli pripadniki nacionalne vojske, policije in obmejne policije zapirati cestne povezave proti zahodu, na mejnih prehodih so bile sovjetske vojaške enote ves čas v bojni pripravljenosti, povezave med vzhodnim in zahodnim Berlinom so bile pretrgane. Kmalu je mesto delil zid, ki je bil dolg 156,4 kilometrov (po nekaterih podatkih 167 kilometrov), dopolnjeval pa ga je varovalni sistem: bodeča žica, jarki, rešeta, kontrolna vozila, opazovalni stolpi in službeni psi. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je v premeru 100 metrov od zidu zevala praznina.

Vzhodnonemški vojaki, ki so stražili mejo, so morali izvrševati ukaz, da preprečijo vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi z ubojem, kar so redno izvrševali. Vojaki so bili poleg tega zadolženi tudi za preprečevanje vmešavanja zahodnonemškega tiska, ki je berlinski zid in vse nepravilnosti, ki so se tam dogajale, budno nadziral, dokumentiral in jih tudi skušal preprečevati.

Zahodni Berlinčani so po dolgotrajnih pogajanjih dobili posebne prepustice, ki so jim za novoletne praznike dovoljevale obisk pri sorodnikih. Med vzhodom in zahodom je bilo kar nekaj mejnih prehodov: Checkpoint Charlie na Friedrichstrasse, Sonnenallee, Oberbaumbrücke, Heinrich-Heine Strasse, Invalidenstrasse, Chausseestrasse/Reinickendorfer Strasse, Bornholmer Strasse on Böserbrücke in Bahnhof Friedrichstrasse. Mejni prehodi so bili omejeni le na določene skupine.

Za tujce je bil tako dodeljen prehod Checkpoint Charlie in Bahnhof Friedrichstrasse. Prehoda Waltersdorfer Chaussee ob schönfeldskem letališču in prehod Heerstrasse sta bila rezervirana za tranzitni promet med obema Nemčijama. Nekateri prehodi niso bili namenjeni za javno uporabo. Tako je bil prehod Berlin-Lichtenrade namenjen le oranžnemu tovornjaku, ki je iz zahoda prevažal odpadke na vzhodno deponijo. Po padcu berlinskega zidu leta 1989 so do ponovne združitve leta 1990 na hitro odprli še nekaj prehodov v območju mesta - najbolj znan je bil prehod pri Brandenburških vratih.

Berlinski zid je padel 9. novembra 1989 po več kot 28 letih. Povod za padec so bila množična zborovanja in protesti, zahteve po svobodi potovanja vzhodnih državljanov in množični prebegi iz vzhoda na zahod.

V 28 letih obstoja zidu je pri poskusih pobega umrlo najmanj 240 ljudi. Prvi je umrl 24-letni Günter Litfin, ki so ga avgusta 1961 v bližini Friedrichstrasse ob poskusu pobega ustrelili pripadniki policije. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 na očeh celotne javnosti izkrvavel do smrti. Zadnja smrtna žrtev je bil Chris Gueffroy februarja 1989.

Po ocenah se je na sodišču v NDR moralo zaradi poskusov pobega zagovarjati okrog 75.000 ljudi. Kazen za poskus pobega je bil največkrat dve leti zapora, če so obtoženci pri pobegu uporabljali orožje, pa je bila najmanjša kazen pet let zapora.

Sodni proces proti odgovornim za smrti in ostala dejanja na berlinskem zidu je trajal do poletja 2004. 35 obtoženih je bilo oproščenih, 44 jih je dobilo pogojne kazni, 11 pa jih je dobilo zaporne kazni do sedem let.

Najbolj znan ostanek berlinskega zidu stoji med Hauptbahnhof in Oberbaumbrücke, ki so ga imenovali za državni spomenik. Drugi ostanek zidu se nahaja na Niederkirchenstrasse. Ostanki zidu, ki si jih lahko obiskovalci Berlina lahko ogledajo, niso originalni, ampak so jih na novo zgradili. Na nekaterih mestih še vedno stojijo opazovalni stolpi, sled, kjer je stal zid, je na nekaterih mestih še vedno dobro vidna, večinoma tam danes vodi kolesarska steza.

Drugi dogodki na današnji dan ...

Leta 1521 so španski konkvistadorji pod vodstvom Hernánom Cortésom osvojili Tenochtitlan, glavno mesto azteškega imperija. Mesto se je raztezalo tam, kjer je pozneje zrasla mehiška prestolnica Ciudad de Mexico. V spopadih med domačini in Španci je bil uničen velik del naselbine, tako da je od mesta za konkvistadorje ostalo bore malo.

Leta 1624 je Ludvik XIII. za glavnega ministra Francije imenoval kardinala Richelieuja.

Leta 1625 se je rodil danski zdravnik, fizik in matematik Rasmus Bartholin.

Leta 1704 so v španski nasledstveni vojni Avstrijci in Angleži pri Blenheimu premagali Bavarce in Francoze.

Leta 1814 se je rodil švedski astronom in fizik Anders Jonas Angström.

Leta 1818 se je rodila ameriška aktivistka Lucy Stone.

Leta 1823 se je rodil ameriški zgodovinar in novinar Goldwin Smith.

Leta 1826 je umrl francoski matematik René-Théophile-Hyacinthe Laënnec.

Leta 1861 se je rodil angleški astronom in seizmolog Herbert Hall Turner.

Leta 1866 se je rodil italijanski industrialec Giovanni Agnelli.

Leta 1871 se je rodil nemški politični delavec in revolucionar Karl Liebknecht. Od leta 1912 je bil poslanec nemške socialdemokratske stranke v parlamentu. 15. januarja 1919 so ga v Berlinu ubili skupaj nemško političarko poljskega rodu Roso Luxembrug. Leta 1917 sta ustanovila Spartakovo zvezo, konec leta 1918 in v začetku 1919 pa Komunistično partijo Nemčije. Skupaj so jih umorili vojaki prostovoljskih enot.

Leta 1902 se je rodil nemški izumitelj Felix Wankel.

Leta 1905 so se Norvežani na referendumu stoodstotno odločili za samostojno državo. V bojazni pred velikim nemškim gospodarskim vplivom so se skandinavske države Švedska, Norveška in Danska združile v kalmarsko unijo. Prevlado v njej je imela Danska s svojim plemstvom. Na Švedskem in Norveškem se je kmalu začelo gibanje za neodvisnost. Švedska je postala neodvisna leta 1523 pod krajem Gustavom Adolfom, Norveška pa je to delno dosegla leta 1814, v celoti pa na referendumu.

Leta 1907 je umrl nemški astronom Hermann Karl Vogel.

Leta 1910 je v Londonu umrla angleška bolničarka Florence Nightingale, ustanoviteljica moderne bolniške nege in pionirka pri higieni ter sanitarnem delu. V krimski vojni je za britansko vojsko organizirala nego ranjencev in bolnikov. Rodila se je 12. maja 1820. Zaradi strogih sanitarnih in negovalnih standardov, ki jih je uvedla, se je močno zmanjšalo število žrtev. Leta 1860 je ustanovila šolo za bolničarke, ki je postala vzorec za moderno šolanje bolničark. Leta 1907 je bila kot prva ženska odlikovana z britanskim redom za zasluge.

Leta 1912 se je rodil ameriški mikrobiolog Salvador Edward Luria, ki je za svoje delo leta 1969 prejel Nobelovo nagrado.

Leta 1913 se je rodil grški pravoslavni teolog in ciprski politik, nadškof Makarios III., s pravim imenom Mihail Kristodulu Muskos. Bil je borec za priključitev Cipra Grčiji in dolgoletni predsednik neodvisnega Cipra. Umrl je leta 1977.

Leta 1913 je umrl nemški revolucionar in politik August Bebel. Bil je eden najodličnejših govornikov, kar jih je premoglo mednarodno delavsko gibanje.

Leta 1923 je prva čezoceanska ladja priplula v novozgrajeno poljsko pristanišče Gdynia.

Leta 1923 je bil Mustafa Kemal paša, imenovan Ataturk (oče Turčije) izbran za prvega predsednika turške republike. S številnimi spremembami je želel Turčijo popeljati na pot iz fevdalnega cesarstva v moderno evropsko državo.

Leta 1927 se je v Mayari rodil revolucionar in predsednik Kube Fidel Alejandro Castro Ruz. Svojo domovino je pretvoril v prvo komunistično državo na zahodni polobli in postal simbol revolucionarjev v Latinski Ameriki. Od leta 1956 se je skupaj z uporniško vojsko bojeval proti diktatorju Batisti y Zaldivarju. Že čez tri leta je postal ministrski predsednik, ki je izvedel agrarno reformo, reorganiziral šolstvo in podržavil gospodarstvo. Za leninista-marksista se je prvič izrekel šele leta 1961, v letu ko je prišlo do prekinitve diplomatskih odnosov med Združenimi državami Amerike in poskusa invazije v Prašičjem zalivu. Po kubanski krizi oktobra 1962, ko je hotela Sovjetska zveza postaviti na Kubi raketna oporišča, je Castro dobil od Združenih držav zagotovila, da bo Kuba neodvisna. Sovjetska zveza pa je umaknila svoje rakete. Castro je podpiral številna revolucionarna gibanja še posebej v Afriki, kljub svoji prosovjetski politiki je leta 1979 predsedoval konferenci neuvrščenih držav v Havani. Po prelomu oblasti v Sovjetski zvezi, se je država znašla v resni gospodarski krizi.

Leta 1960 je Srednjeafriška republika postala samostojna država.