Alenka Marinič je samostojna umetnica, freelancerka, kot pravi. Po študiju zgodovine in filozofije se je izobraževala v šoli fizičnega gledališča v Firencah. Z improvizacijo se je srečala že v mladostniških letih v KUD-u France Prešeren, kjer je že kot najstnica nastopala v ŠILI (Šolska impro liga) in pozneje v Impro ligi. Danes ji življenje precej kroji oddaja Kaj dogaja?, ki jo vodi s Tilnom Artačem, pa tudi poulično in improvizacijsko gledališče.

V pogovoru nam je med drugim razkrila, kako je s šalo prišla do voditeljskega stolčka, čemu se posveča, ko ne snema, in kaj vse še zapolnjuje njene delovnike.

Že nekaj časa sta s Tilnom Artačem lepo uigran voditeljski par. Lahko bi rekli, da sta bolj uigrana kot kakšen drug voditeljski par v kakšnih resnejših televizijskih oddajah. Koliko je pri tem igre in koliko sta se res ujela?

Meni je zelo pomembno, da sem uigrana s svojimi sodelavci in soigralci, sploh ko vodim tako oddajo. Že od začetka je bila med nama neka dobra kemija in je vse skupaj dosti hitro steklo.

Pa tudi pred tem sta se že poznala.

Prej smo že delali skeče, tako da nisva postala voditeljski par čisto "na suho", kar se mi zdi pomembno. Res je, da bi si, vsaj jaz, kdaj želela kakšno vajo več, ampak mislim, da sva se hitro uigrala in je zelo gladko steklo, vsaj z moje strani. Že od začetka sem se počutila varno kot Tilnova sovoditeljica, kar se verjetno pozna tudi pri izvedbi.

Že pred vlogo voditeljice ste v oddaji sodelovali v skečih. Kako se je to sodelovanje sploh začelo? Kako ste se našli z ustvarjalci?

Po moje morate to bolj vprašati pisce, ki so me povabili.

Že dolgo se poznate, kajne?

Z Igorjem Bračičem in Juretom Karasom se poznamo že iz Kuda France Prešeren, kjer smo od najstniških let nastopali v ŠILI (Šolska impro liga) in Impro ligi. Potem smo šli vsak svojo pot in se razvijali po svoje, onadva kot tandem Slon in Sadež in kot pisca, jaz na področju fizičnega, klovnovskega in uličnega gledališča. Pri oddaji Kaj dogaja? pa smo se spet srečali.

Najprej sem začela v skečih, v nekem trenutku pa sem postala voditeljica. Spomnim se, da sem poklicala Igorja za neko drugo stvar in sem mu na koncu pogovora rekla: 'Igor, kdaj bom jaz voditeljica te oddaje?'

Aha, torej ste se "ponudili" kar sami?

(Smeh.) V bistvu je bila to šala. To se mi je zdela najbolj absurdna možna izjava. In potem me je čez 14 dni res klical: 'Ej, bi te zanimalo, da bi bila sovoditeljica s Tilnom?' Tako, da: včasih ne smeš česa reči, ker se lahko uresniči. Ne glede na to, kako absurdno se ti zdi. (Smeh.)

V skečih je najbrž precej več improvizacije, ki je vam bližje, kot pa na voditeljskem stolčku. Kako velik izziv je za vas to vodenje, pri katerem je treba brati nekaj, kar je vnaprej napisano?

Tudi v skečih je tekst zelo natančen. Tam imamo sicer malo več prostora v smislu, da večkrat ponavljamo in da ne temelji večina humorja na besedilu. Tudi ko delamo novice, imamo prej bralno vajo, na kateri s Tilnom dajeva predloge, kako še lahko obrnemo tekst, kaj bi se lahko še zgodilo med novicami, kakšen pogled itn.

Ampak moram reči, da mi je bilo to, da moram pri novicah sedeti pri miru, na začetku najtežje. (Smeh.) In tudi zdaj …

Niste človek, ki bi lahko sedel pri miru?

To mi je kar težko, priznam. Da moram sedeti pri miru. To je bil največji izziv. In seveda to, da moram tekst v novicah – tam zadeva res močno temelji na besedilu, na poantah, ki so v njem, in niansah – prenesti v govor. Tako da sem zelo hitro začela urednico "cukati za rokav", da potrebujem bralne vaje oziroma da bi se rada bolj posvetila govoru.

Tudi izraznost obraza je najbrž pomembna.

Tudi, ampak to sem že delala. Nisem akademsko šolana igralka, v Italiji sem namreč končala študij fizičnega gledališča, kar pomeni, da pri svojem delu pogosto sploh nisem uporabljala slovenščine, večkrat niti besedila. Zato sem želela govor še bolj podpreti. In to sem tudi dobila – z bralnimi vajami pri Ani Bohte, ki so mi res pomagale. Ana je super!

Za scenarije v osnovi skrbi Igor Bračič.

Bračič, pa Jernej Celec, Admir Baltić, Robi Petan, pa potem sva še midva s Tilnom zraven.

Koliko vam je "dovoljeno", da improvizirate, da dodajate sebe?

Odvisno od tega, kdo piše. (Smeh.) Pisci in teksti pri tej oddaji so res odlični, naloga nas, ki potem nastopamo v oddaji, pa je, da to njihovo vizijo kar najbolj podpremo.

Vse je odvisno od skeča in tega, kako je zastavljen. Nekateri so tekstovno zelo natančni. Smo pa tudi zelo sproščena ekipa, zato kakšne dele poskusimo večkrat in na različne načine. Je prostor za predloge, a vse je odvisno od skeča. To v realnosti pomeni: včasih mi uspe kakšno besedo spremeniti. (Smeh.)

Verjetno je bil precejšen preskok v splošni prepoznavnosti, ko ste postali sovoditeljica – čeprav niste ravno neznano ime, predvsem v uličnem in improvizacijskem gledališču, a je verjetno precej drugače, če vas vsak teden gleda pol države. Kako velik izziv je to bil za vas?

Ja, je drugače. Če bi me nekdo pred petimi leti vprašal, ali bi to počela, bi rekla: 'Jasno, da ne.' Ko so mi ponudili, ali bi bila sovoditeljica, sem jih zato najprej vprašala, ali me lahko malo spremenijo, da me ljudje ne bodo prepoznali. Takoj so mi rekli: Ne! In sem ugotovila, da to očitno ne bo šlo. (Smeh.) Skratka, gotovo je drugače, ampak Slovenija je vseeno tako majhna, da se vsi že tako ali tako poznamo med sabo. Malo je res drugače, ampak zaenkrat nimam težav.

Malo sva že omenili vaše številne projekte – ukvarjate se s pouličnim gledališčem, tu sta delo pri Narobovu in improvizacija, ste sodelavka pri Rdečih noskih, za povrh pa še televizija. Verjetno se ne morete vsemu posvečati ves čas. Kaj trenutno zapolnjuje največji delež vašega časa?

To je pa freelancerstvo. Neodvisni ustvarjalci moramo vedno loviti ravnovesje, kaj in kdaj delamo. Kadar ne delam oddaje, se lahko bolj posvečam svojim projektom – zdaj sem ravno v pripravah za gostovanje na producentskem festivalu STRTFSTVL na Nizozemskem, kamor odhajamo z ulično predstavo Sanje uličarjev v produkciji Globus Hystericusa. Pod okriljem tega društva delam z Justinom Durelom, ki je sicer tudi moj mož, in Anjo Bezlovo. Sodelovanje z njima smo začeli že med študijem v Firencah. Z Majo Dekleva Lapajne pripravljava angleško priredbo predstave Na tleh, ki sva jo premierno uprizorili oktobra na festivalu Mesto žensk, marca pa bova odigrali prevedeno verzijo na mednarodnem festivalu TRIGGER. Kmalu po gostovanju pa bomo začeli z Justinom in Anjo obnavljati otroško klovnovsko predstavo Krog v kvadratnem mestu.

Ravnokar smo končali obnovitvene vaje in uvajanje nove igralke v predstavo Naša draga škatla, ki sva jo režirala z Justinom Durelom za Rdeče noske. To je predstava, ki je narejena posebej za otroke s posebnimi potrebami.

Takrat, ko ne delam oddaje, si lahko vzamem več časa za vaje in za kakšen malo daljši proces. Med sezono namreč ni veliko časa zanje, saj imamo snemanja trikrat na teden.

Omenjate gostovanja v tujini. Večinoma delate zunaj meja Slovenije, kajne? Zato ker poulično gledališče pri nas ni razvito, ni dovolj zanimivo?

Predvsem je Slovenija majhna in posledično ima tudi majhen trg. V zadnjih tridesetih letih se je naredilo veliko na področju uličnega gledališča pri nas in tukaj gredo posebne zasluge gledališču Ane Monro in še posebej Goru Osojniku, ki že vrsto let vodi festival Ana Desetnica in različne programe (ŠUGLA, izmenjave itn.), ki omogočajo razvoj te smeri pri nas. Mislim, da je glede na našo velikost slovensko ulično gledališče na precej visoki ravni. Imamo pa malo festivalov in možnosti nastopov doma, kar je za velikost Slovenije normalno. Ulično gledališče je žanr, ki diha z občinstvom, in uličarji pravimo, da imaš premiero šele po 30. ponovitvi. Ker šele takrat zares obvladuješ predstavo in razumeš, kako se obnaša v različnih okoljih, z občinstvom …

Imeti 30 ponovitev ulične predstave samo v Sloveniji je skoraj nemogoče, kaj šele, da bi jih imel sto. Ulične predstave zunaj meja Slovenije pa lahko živijo tudi po 10–15 let in v tem času jih lahko izpiliš do popolnosti. Tudi zato smo kmalu začeli iskati priložnosti v tujini, kjer je uličnih festivalov neprimerno več kot v Sloveniji.

Tematike so precej specifične. Videti je, da kar precej črpate iz svojega življenja.

To pa vedno, ja. (Smeh.)

Precej neke samoironije oziroma nekega humorja, usmerjenega proti sebi, je vpetega v predstave. Ste tudi sicer takšni?

Humor je gotovo rdeča nit pri mojem ustvarjanju, ne vem, ali sem humorna tudi zasebno, včasih se mi zdi, da sem v bistvu precej dolgočasna. (Smeh.) Ne vem, humor mi je zelo blizu, ker združuje ljudi. Pa tudi … Meni je to eno najbližjih orodij, kako predelovati življenje – če se znaš nečemu nasmejati, to pomeni, da lahko vzpostaviš neko distanco, in potem se začnejo stvari pogosto kar same od sebe razpletati.

Čustveno oziroma psihološko je verjetno najtežje delati v okviru Rdečih noskov. Imam prav?

Ja, to je pa gotovo čisto drugačna uporaba humorja. Moram reči, da v zadnjem letu v bolnišnici praktično ne delam, ker mi urnik tega ne dopušča. V to delo je težko vstopati "kampanjsko", pomembno je, da si utečen.

Gotovo je to naporno delo – čustveno in fizično. Je pa to zelo lepa, pozitivna, močna uporaba humorja v okoljih, v katerih ga mogoče primanjkuje ali kjer ga bolj potrebujejo.

Zdi se mi, da sta poulično in improvizacijsko gledališče tisti veji dramske umetnosti, na kateri se pri nas gleda malo postrani. Kaj opažate? Čemu to pripisujete?

Ne samo pri nas, mislim, da je tako praktično povsod. Ulično in improvizacijsko gledališče nista del "visoke kulture". Včasih zaradi zaprtosti in pojmovanja, kaj "visoka kultura" je in kaj ni, včasih pa tudi zato, ker ta dva žanra nista dovolj artikulirana. In potem težko parirata bolj artikuliranim žanrom in konceptualni umetnosti.

Pa tudi … Komedija se še vedno dojema kot tista "nižja" v primerjavi s tragedijo in resno umetnostjo. Ta Aristotelova delitev na vzvišeno tragedijo in komedijo, ki je nižje, še vedno obstaja.

Po drugi strani pa … Velik del uličnih ustvarjalcev ne razmišlja prav veliko o konceptu, niti o tem, kaj hočejo povedati. S tem mislim na razne t. i. baskerje, poulične žonglerje in zabavljače. To pogosto ni najvišja umetnost, ampak gre bolj za veščino, kako pritegniti čim več občinstva. Ker je na koncu pomembno bolj ali manj to, kakšen je izkupiček v klobuku. Lahko pa se tega dela lotiš tudi drugače, predvsem če imaš pri državi ali pa instituciji finančno podprt projekt. Takrat si lahko privoščiš, da k delu pristopaš malo drugače in bolj poglobljeno.

Se pa oni verjetno lažje povežejo z občinstvom?

Gotovo. To me vedno znova fascinira. Tudi ti najbolj plehki nastopači … Noro me fascinira, kako lahko naberejo 500-glavo množico na ulici – iz nič! – in jo obdržijo do konca predstave. Ne samo to, na koncu jim ljudje celo dajo denar in pogosto to ni malo denarja. To se mi zdi izjemna veščina in imam do nje veliko spoštovanja. Čeprav si včasih vseeno želim, da bi kdaj povedali še kaj več. Ampak razumem, najprej je treba zaslužiti za kruh.