Star znanec Televizije Slovenija - ne nazadnje je pred leti v okviru Televizije Maribor vodil oddajo V dobri družbi - se vrača na male zaslone v vlogi voditelja. "S televizijo sem ostal v stiku ves čas, predvsem zaradi Noči Modrijanov, ki je tudi televizijski projekt," je v pogovoru za MMC dejal Švab.

Tudi tokrat bo Švab združil moči s prijateljem Smiljanom Greifom in oboževalcem narodno-zabavne glasbe ponudil malce drugačen koncept oddaje."Hitro skreneš k romantičnemu idealiziranju, ampak oddaja bo predvsem glasbena. Del oddaje bo tudi festival Slovenska polka in valček, kar smo pogrešali – sploh mi narodnjaki. In super je, da nam ga je uspelo združiti v oddaji. Festival bo imel še večjo težo, saj ne bo enkraten dogodek, ampak se bo s Polko in valčkom zgodil proces," je dejal Švab za MMC.

Celoten pogovor z voditeljem nove oddaje na Televiziji Slovenija si lahko preberete spodaj.

Blaž, vračate se na televizijo. In to na RTV Slovenija. Ne v vlogi glasbenika, ampak znova v vlogi voditelja. Kdaj in kako ste sprejeli takšno odločitev?
Švab: Štiri leta sem delal na Televiziji Maribor s Smiljanom Greifom. S televizijo sem ostal v stiku ves čas, predvsem zaradi Noči Modrijanov, ki je tudi televizijski projekt. Res je, da samo prireditev obišče več tisoč ljudi, ampak ves čas imamo v mislih, da bo to doma gledalo 300.000 ljudi. Zato smo se vsako leto tako zelo potrudili in v projekt vložili veliko denarja, ker smo mislili na ljudi, ki so prireditev gledali doma. Vedno smo o tem razmišljali in sproti eksperimentirali. S tem sem ves čas razmišljal tudi o televizijskem pristopu.

Od najinega zadnjega pogovora pred več kot letom dni do danes so Modrijani doživeli neke vrste nov medijski preporod – bili ste prepoznavni in še vedno ste. Kako sami gledate na to, kar se dogaja z imenom Modrijani v medijih, glede na to, da ste ves ta čas ohranili pozornost z nastopi v živo?
Švab: Človeka kaj hitro premami skušnjava, da bi se zelo narcisoidno in samovšečno ukvarjal s podobo, ki smo si jo ustvarili. Ne da bi se zavedal, lahko hitro padeš v to, da se začneš hvalisati in se ukvarjati sam s sabo. Zato mi razmišljamo le o delu, kratkoročno in dolgoročno, in se ne ukvarjamo toliko s tem, kaj smo naredili in kakšni smo. Preprosto smo vpeti v delo. Ko pa človek dela, imam manj časa za nekoristno ukvarjanje s samim sabo.

Kako je to videti?
Švab: Nič kaj romantično. Igramo vse konce tednov. Med tedni pa se dobivamo na vajah. Vsi štirje smo skupaj štiri ali pet dni na teden ob večerih, ko se končajo druge obveznosti, in vsi dihamo z ansamblom. Ob torkih in četrtkih vadimo, petke in sobote igramo, v četrtek že razmišljamo, kaj bo v ponedeljek ali torek. Delujemo kot podjetje, a ne le v komercialnem smislu, to delo je naše življenjsko poslanstvo. Področje delovanja pa se širi. Še toliko idej, ki gorijo v nas, bi želeli zgraditi in realizirati. Zelo odgovoren in resen pristop imamo do vsega. Vsi se zavedamo, da je to naše poslanstvo: glasbo imamo najraje. Na odru vedno zaživimo, čeprav smo lahko do konca utrujeni.

Andrej Hofer je pred časom napisal prispevek o Modrijanih in zapisal je dve besedi, za kateri mislim, da sta bistveni: srčnost in garanje. Samo to je. To moraš imeti preprosto rad in delati moraš. Pri tem pa moraš čim manj misliti na to, kaj si dosegel, in paziti, da ti ego rakavo ne oboli.

Kako?
Švab: Čim prej moraš pospraviti nagrade, saj o njih ljudje sploh ne razmišljajo. Razmišljajo o tem, kaj jim ti pokažeš v danem trenutku, ko prideš na oder. Ljudje pozabljajo. Obstaja lažniv občutek, ko v soboto odigraš nastop, na katerega privabiš 4.000 ljudi, ki sledijo vsakemu tvojemu gibu, da bo to odmevalo še dve leti. Kdo pa ve, kje je žural en teden nazaj? To se relativno hitro pozabi. V svetu zabave se stvari hitreje pozabljajo, kot se glasbenikom in ustvarjalcem zdi. Tega se je treba zavedati in garati iz tedna v teden. Vsak teden je nov začetek.

Misliti je treba tudi na to, da čisto vsega ne delaš na prvo žogo in da bi glasba ostala tudi za tabo. Da bo vsaj ena pesem igrana še čez 40 let, ko te generacije ne bo več in Modrijani sploh ne bodo več funkcionirali. Če ne bo nobena glasba ostala za nami, smo bili dobri klovni, ki so opravili svoje poslanstvo klovna. Toda to naj ne bi bil cilj, ker … Naštej mi tri klovne?! Teh nihče ne pozna, pa v zgodovini delujejo ves čas. Ne bi si želel, da bi bili le zabavljači - klovni, ampak da za nami ostane vsaj nekaj muzike.

Dejali ste, da bi lahko v tem času postali zelo samovšečni in narcisoidni. Koliko vam je v tem času – v enem letu - zrasla cena? Zasledila sem že očitke, češ: "Ja, Modrijani nastopajo povsod, ker so tako poceni."
Švab: (Smeh) Nismo dragi. Iskreno. Tako je: igramo tudi zastonj, tudi dobrodelno. Druge nastope pa malo ločujemo med sabo. Reguliramo višino vstopnine na terenu. Teren ponekod deluje tako: dajmo še pobrati tisti denar, ki je, preden se celotna barka Slovenije potopi. Kot da bi vsi radi pobrali še zadnje evre in potem nabijajo vstopnino na koncertih in veselicah, ki se jih ljudje potem ne morejo udeleževati. Mi reguliramo višino vstopnice, da ni previsoka. To pomeni, da smo dostopni. Mi smo zgodba za množice in nismo izvajalci za specifičen okus. Mi potrebujemo ljudi, saj brez njih nimamo česa početi.

Kaj to konkretno pomeni?
Švab: To pomeni, da društvom, ki so prostovoljna - gasilska, športna, turistična … -, ne nabijamo cen, a nas vseeno plačajo dobro. Kjer pa so vstopnine in povsem komercialni nastopi, pa imamo tudi tako visoko ceno, da bi marsikateri slovenski glasbenik poleg pogoltnil slino. A o tem ne govorimo in se ne hvalimo - saj nismo neumni -, kot počnejo nekateri, ki informacije - običajno pretirane in napihnjene - prodajajo rumenim medijem. Slovenija je mala in se vsi med sabo poznajo in vsi vemo za vse. Neko delo ima določeno ceno: mislim, da nismo pod ceno, smo dostopni. Nismo pa pohlepni in pogoltni. Delamo na dolgi rok.

Koliko je zaradi tega na slabšem mlajši in manjši ansambel, ki računa še enkrat več od vas? S tem tudi marsikdaj samodejno odpade pri prirediteljih, ki tehtajo, koga povabiti na svoj oder.
Švab: Mislim, da relativno malo ansamblov računa več kot mi. Mi smo med dražjimi. Ampak glejte: ljudje delajo za nizko plačo cel mesec – vsak dan osem ur. In v Sloveniji moramo ostati realisti: mi nismo Nemčija ali Avstrija. Tudi ljudje v svetu zabave morajo biti malo realisti, zlasti če hočejo delati samo v Sloveniji. Tudi pri cenah moraš biti realen. Pri nas je cena rasla. Vsako leto je rasla. Hvalabogu nam je v trinajstih letih ni bilo treba spuščati, kar so mnogi morali. Ampak cena ni rasla kot rak – vse, kar prehitro zraste, je bolno -, saj v tem primeru hitro pade. To so naravne zakonitosti, ki so univerzalne, veljajo v naravi, glasbi ali na finančnih trgih. Tega se naučiš na ulici, če imaš le malo odprte oči.

Koliko ste zaslužili na začetku?
Švab: Prav spomnim se, kako smo za prvi honorar prejeli 15.000 tolarjev. Nastopili smo na odprtju neke trgovine. Kar pomeni, da je vsak dobil približno 3.500 tolarjev. In če smo nastopili dvakrat, smo dobili 7.000 tolarjev. Za ta denar pa smo si lahko privoščili že ene 'leviske' ali pa si kupili majico z znamko. Pri 14 letih! Opa, imel si žepnino! Skoraj 5.000 tolarjev na teden. To je bilo veliko denarja. In na takšen način je treba razmišljati. Koliko žemelj mora speči in prodati pek, da mu ostane 100 evrov profita? Modrijani se od 14. leta preživljamo sami. Tudi to je nekaj. In res nam ne gre slabo. Niti najmanj.

Omenili ste potapljajočo barko na terenu. Kaj konkretno ste imeli pri tem v mislih?
Švab: Teren živi, ljudje hodijo na koncerte, ampak poraba je manjša. Kar je povsem razumljivo. Na terenu se porabi manj za hrano in pijačo, se pa ljudje bolj zabavajo. In to se vidi po veliki obiskanosti. Organizatorji pa z visokimi vstopninami izžemajo ljudi, pretiravajo, pa ni potrebe po tem. Tega ne prenesemo. Navsezadnje pa si vsi želimo, da se barka ne bi povsem potonila. In da bi vsi delovali razumno in bili ponosni na to deželo. Ni dober občutek, ko se ljudje pogovarjajo med sabo in čutiš, da je kolektivna samozavest in samopodoba načeta.

Težko je živeti v državi, v kateri ljudje niso ponosni. Zato je poslanstvo glasbenikov in športnikov ter določenih kulturnikov in uspešnih gospodarskih zgodb tako pomembno, saj dvigujejo tudi neko podobo naše dežele na pozitiven način. Vedno me dvigne oddaja Prava ideja. Uživam poleg. Vsaka uspešna podjetniška zgodba mi da toliko elana in moči, da je vredno in da se splača – in to upanje je treba ohraniti: da lahko uspeš. Mi smo začeli iz čiste 'nule', pa je nastala zgodba. To moramo dobiti v zavest vsi mladi ljudje, pa tudi drugi, ki so obupali.

Koliko lahko pri tem pomaga oddaja Slovenski pozdrav?
Švab: Mislim, da ima Slovenski pozdrav vsaj eno, če ne več pomembnih nalog. Prva je, da na primeren način promovira slovensko glasbo in spodbuja zavedanje k temu, da imamo radi to deželo. Slovenski pozdrav bo glasbeno potoval po Sloveniji. In to zavedanje, da smo lahko Slovenci na marsikaj ponosni, bo v oddaji prisotno. Tretji poudarek te oddaje pa bo ta, da to ni glasba, ki sodi samo za šank. To ni glasba, ki se vrti samo v gostilnah, ampak glasba, ki vedri ljudi in pomaga, da se ljudje bolje počutijo. Lahko se ob njej veselijo ali jočejo.

To je glasba, ki je med ljudmi: pa naj bo to v restavraciji, gostilni, na koncertnem odru, v mestu ali na deželi. Rad bi doživel, da bi nekateri moji kolegi, ki ne spremljajo narodno-zabavne glasbe, ob gledanju oddaje rekli: "OK, te glasbe ne maram in je ne poslušam, ampak je pa dobra in kvalitetna, jo spoštujem, pa tudi predstavljena je na lep in zanimiv način."

Če sem prav razumela koncept, se bo dogajanje na terenu preslikavalo v studijsko podobo in ne bo neke vrste idealizacija romantične podobe narodno-zabavne glasbe.
Švab: Ne bo je. Hitro skreneš k romantičnemu idealiziranju, ampak oddaja bo predvsem glasbena. Del oddaje bo tudi festival Slovenska polka in valček, kar smo pogrešali – sploh mi narodnjaki. In super je, da nam ga je uspelo združiti v oddaji. Festival bo imel še večjo težo, saj ne bo enkraten dogodek, ampak se bo s Polko in valčkom zgodil proces. Prisoten bo naboj, ki je prisoten med ansambli na terenu, ki iščejo najboljšo polko in valček. Poudarek pa bo tudi na vseh biserih Slovenije: glasbenih, kulturnih, etnoloških, naravnih ali tistih, ki jih ljudje nosijo v sebi. Oddajo pa bo zaznamovala tradicija, ki je zrasla na Slakih, Avsenikih, Miheličih in podobnih ansamblih, tudi z vključevanjem tradicije ljudskega igranja in petja, Polka in valček pa bo prinesla nov utrip te glasbe.

Zakaj to ne bo monopolna oddaja Modrijanov?
Švab: Ne sme biti.

Kako boste to dosegli?
Švab: Modrijani smo zgodba, ki se za vsako ceno ne bo borila za medijsko prepoznavnost, in nikoli ne bomo rekli: "Dajmo še tu promovirati Modrijane." Jaz bom vodil oddajo. Zaenkrat sam. Na terenu se mi bo pridružil Smiljan Greif, ki ve veliko o tem, kako se glasbi streže, saj dela od prenosov oper do narodno-zabavne glasbe. Mogoče se mi bo v nadaljevanju kdo pridružil, ne vem. In takoj, ko se bom pojavil, bodo ljudje rekli: "Glej ga, modrijana!" Zato ni naš namen, da mi za vsako ceno predstavljamo Modrijane še tu in jih silimo ljudem. Jih bodo pa mnogi pričakovali.

Ne moremo se jim izogniti, ampak ne bo čisto nič narobe, če jih v oddaji ne bo ali se pojavijo redko. Enkrat na leto. Mogoče na začetku, potem pa ne. Pri tem bom vztrajal. Saj vsako leto naredimo Noč modrijanov. Trudil se bom zelo premišljeno uvrščati Modrijane v oddajo. Glede radijske izkušnje, ki jo imam, je Modrijanov, odkar sem na radiu, manj. Ker to ni etično. Upam, da mi bo uspelo. Če mi ne bo, upam, da bodo ljudje zelo neprizanesljivi do mene in mi bodo to znali povedati. Namen oddaje ni promocija Modrijanov.

Čuke boste povabili v svojo oddajo?
Švab: Bomo povabili, z največjim veseljem. Z Jožetom sva kolega. Pogovarjava se o vsem. On je glasbenik in dejstvo je, da v Sloveniji vsi vse vedo. Nenavadno vedenje ali držanje fig pod mizo ni zgodba, ki bi o tebi kot človeku povedala kaj dobrega. Zato sva z Jožetom zelo odkrita drug do drugega. Imava podobna načela in cilj, da se širi medijski prostor za narodno-zabavno in predvsem slovensko glasbo. Z največjim veseljem bom povabil Čuke v oddajo, in nikoli se ne ve: mogoče pa kdaj še celo združiva moči v kakšni drugi oddaji. Ne gre za to, koliko bo kdo zaslužil ali komu bo bolj rasel ego, s katerim je na stara leta pravzaprav zelo težko ravnati.

Dve oddaji, ki se vrtita okoli narodno-zabavne glasbe, prihajata na slovenski medijski prostor. To je manjša zmaga za to zvrst glasbe. Kaj pa konkurenca – je to dobra ali slaba stvar?
Švab: Če imamo vsi lepo gledanost, ne bo težav (smeh). Treba se je zavedati, da isto občinstvo gleda vse oddaje, ki so povezane z narodno-zabavno glasbo. Ljudje se bodo selili, in želim si, da so vse oddaje dobre in da ljudje ob njih uživajo. Toda Slovenski pozdrav ne bo oddaja na prvo žogo. Imela bo bolj izbrano glasbeno ponudbo. Čaka nas malce težja naloga, kot se zdi na prvi pogled. Imam pa nekaj res dobrih idej. Za prihodnje leto. Mi ob njih kar srce poskoči.