Treninge je imela Brigita Bukovec preprosto rada in jih je zato redno obiskovala. Najprej je začela z gimnastiko, kamor jo je vpisala mama, pozneje pa je odkrila atletiko. Kaj vse je počela pred, med in po treningih, ko je bila mlajša, pa si lahko preberete v nadaljevanju.

"Blazno lepi so spomini na moje otroštvo. Bilo je sproščeno. Mi smo uživali, predvsem na Dolenjskem, kjer smo imeli družinski vikend," se spominja Brigita. Tam je skupaj s sestričnami in bratranci veliko časa preživela v naravi: "Plezali smo, lezli smo, bili smo umazani. Cele dneve smo preživeli v gozdu. Nabirala sem gobe, borovnice, vse, kar se je dalo."

Poletne počitnice je preživljala večinoma na morju, kjer je bila s starši tudi po cela dva meseca. To je trajalo vse do 13. leta, ko je začela trenirati. Od takrat naprej pa so ji najboljši del počitnic predstavljale priprave, kamor je hodila s prijateljicami s stadiona. "To je bilo nekaj takega, kar vsak rad doživi, da gre za nekaj časa stran od staršev in je tako tudi bolj samostojen," meni atletinja.

Čeprav so na pripravah s klubom redno trenirali, je bilo zvečer nekaj časa namenjeno zabavi. "Hodili smo v disko, ki je bil običajno v sklopu hotela, se zabavali po sobah. Za tista leta je bilo to res super. Uživali smo," se spominja Bukovčeva. "Nas je celo trener peljal ven in smo plesali do dveh, treh zjutraj. Naslednje jutro smo sicer malo manj naredili, vendar 17-letnika ne moreš zapirati noter. Trener je poznal nas in naše potrebe. Nikoli nas ni omejeval. Le, če je kdo kdaj hotel kaj preveč spiti," je še povedala.

Šport ali šola!
Nad športom se je Brigita navdušila, ko jo je mama pri šestih letih prvič peljala na gimnastiko: "Od takrat naprej sem ves čas nekaj delala." Veliko je trenirala gimnastiko in pozneje začela še z atletiko, za katero se je na koncu tudi odločila. Ker je imela treninge vsak dan in ker ji je atletika pomenila več kot šola, je imela doma nekaj težav.

"Enkrat mi je mama celo vzela športno torbo in dejala: 'Če pa zdaj ne začneš resno delati za šolo, ti bom vzela torbo in ne boš več hodila na atletiko.' Vendar sem se znašla in ji hitro odgovorila nazaj: 'Če ne grem na atletiko, pa tudi v šolo ne grem.' Tako sem dobila torbo nazaj." Bukovčeva pa danes, ko ima svoje otroke, razmišlja drugače. Zdaj mamo razume: "Hvala Bogu, meni je uspelo, ampak lahko mi ne bi in vprašanje, kako bi se potem končalo. Tako da absolutno podpiram, da je šola na prvem mestu."

Kot pravi, sama ni imela nikoli nekih visokih ambicij, da bi v športu dosegala vrhunske rezultate. "Vse se je zgodilo samo od sebe. Nikoli nisem hodila trenirat zato, da bi dobila olimpijsko medaljo, ampak mi je bilo to preprosto všeč. Vsak dan sem komaj čakala, da grem na stadion, kjer sem imela tudi dobro družbo. Uživala sem v tem."

Treningi tudi družaben dogodek
Teči je rada hodila tudi zaradi simpatične ekipe športnikov, s katerimi se je dobro razumela in veliko družila, tako da so marsikateri trening podaljšali. "Ostajali smo na stadionu, šli na kakšno pijačo, tudi rojstne dneve smo večinoma praznovali na stadionu, v bifeju. Tako da to ni res, kadar kdo reče, da zaradi treningov vse zamudiš. Živeli smo mladost."

Treningi so bili tako poleg športnega tudi družabni dogodek in atletike niso trenirala le dekleta ... Prve Brigitine otroške zaljubljenosti sicer segajo že v osnovno šolo. Takrat je o tem govorila le s sovrstnicami, ko so se pogovarjale o tem, kdo jim je všeč. Spominja se: "Takrat je bilo drugače kot zdaj. Smo se samo gledali, nihče se še ni držal za roke, kaj šele poljubljal." Prvo večjo ljubezen pa je doživela, ko je bila v srednji šoli in se je na treningu zagledala v enega izmed atletov.