Te besede so sredi devete ponovitve, o kateri se govori le s presežki, nastavile odsev enemu izmed svetovno najodmevnejših metalskih festivalov, ki poteka v Sloveniji.

Metalski "raj v peklu" se je za organizatorje spremenil le še v pekel. Tem je po devetih letih logističnih težav prekipelo in so se odločili za novo poglavje: s spremembo imena in morebitno novo lokacijo. Ob vseh spremembah sta pred sedmo silo sinoči stopila predstavnika organizatorjev Roman Fileš in Boban Milunović.

Eden izmed razlogov je konec sodelovanja s partnerji, s katerimi so se razšli soglasno. Drugi, ki je prispeval k tej odločitvi, pa so razmere v Tolminu, ki po besedah Fileša ne omogočajo organizacije festivala, kot je Metalcamp ali kakršni koli festival v takšnem obsegu (tudi Punk Rock Holidayu se ob morebitni tretji izvedbi festivala obeta sprememba lokacije). "Letos smo se spopadali z zelo velikimi težavami. Naj vam povem, da smo dovoljenje dobili šele v petek ob dveh, treh popoldne - kar si festival takšnega cenovnega razreda definitivno ne more privoščiti, da že pripeljemo sem nekaj tisoč ljudi, mi pa še dovoljenja nimamo. Poleg tega imamo težave, ker dnevno kršimo, ko igramo brez dovoljenja za zvok, ki ga iz neznanih vzrokov letos nismo dobili. Tako nas popoldne prekinejo, kadar hočejo," je pojasnil Fileš.

Obenem pa obdobje, "ko je čas, da si natočijo čistega vina", vidijo kot priložnost, da zakopljejo bojno sekiro z lokalno skupnostjo. Nesodelovanje nekaterih ustanov, katerih soglasje je nujno potrebno za izvedbo festivala - tj. javnih zavodov -, je bilo za organizatorje kaplja čez rob, ki bentijo tudi nad nadpovprečno ceno komunalnih in zdravstvenih storitev. "Cene so nedvomno previsoke glede na druge, vse je treba naprej plačevati," je pojasnjeval Fileš in dodal: "Enostavno ne moremo več. Živci so šli po zlu po teh letih."

Fileš je na tiskovni konferenci zatrjeval, da si je vseh devet let prizadeval v občini Tolmin poiskati institucijo, ki bi promovirala Tolmin kot festivalsko mesto. "Toda do zdaj mi žal ni nikoli uspelo, ker so se vedno našle kakšne frakcije, ki so se nagibale v svojo smer. Zdaj smo prišli do te točke, da ne moremo več."

Težava pa se pojavlja tudi pri lastnikih parcel, na katerih poteka Metalcamp. "Kaže, da bomo rešili to težavo celo do konca festivala," je dejal Fileš. Nezadovoljni pa so tudi nekateri domačini, ki se morajo že devet let - za nekaj dni v letu - odpovedovati svojemu miru in tišini sredi tolminske idile. Po drugi strani pa se drugi še kako zavedajo promocije, ki jo v mesto prinese Metalcamp. Na tiskovni konferenci v sredo se je tako oglasil predstavnik Turističnega društva Most na Soči: "Hvala bogu, da sta imela pogum in da sta prišla to naredit v Tolmin. Birokrati pa so stisnili roke."

Metalcamp tako odhaja na smetišče zgodovine, če preostali organizatorji, ki so od njega odstopili (oziroma bijejo svojo bitko na sodišču), ne najdejo tretjega partnerja in se spustijo še v eno pravno vojno za ime ter ga znova postavijo na noge.

Lepote festivala še vedno v ospredju
A medtem ko za zaprtimi vrati potekajo bitke za nemoten potek festivala, se ob sotočju Soče in Tolminke že deveto leto ustvarjajo spomini in kujejo nova prijateljstva. MMC se je proti metalski oazi na Primorskem odpravil v popoldanskih urah.

Ovinkasta cesta in Soča enkrat na levi, drugič na desni strani - vmes še pogled na kotanjo pri Mostu ob Soči - sta znova vodili v Tolmin. Vse do samega metalskega amfiteatra (oder namreč ob eni strani obdaja manjša vzpetina, ki igra vlogo improvizirane tribune, okoli tega pa se razteza neokrnjena narava), ki je za številne postal nepozabni mejnik: pa naj bo to zaradi poplav, ki so ga skoraj odnesle prvo leto, nastopov svetovno priznanih metalskih skupin ali pa le zaradi preprostega vzdušja.

Mali svet, odet v črno, po besedah organizatorjev letos ruši vse rekorde obiskanosti. Največ mož in deklet v črnem so pričakovali (in pričakali) prav sinoči, ko so se na velikem odru Metalcampa ustavili ameriški numetalci Korn, ki so s svojo novo težnjo po izražanju s pomočjo dubstepa bolj kot češnja na torti zadnjemu Metalcampu izpadli zanimiva popestritev programa letošnjega festivala.

Na njem tako kot pretekla leta znova izstopa vpliv avstrijskih organizatorjev in glasbene založbe NuclearBlast (spomnimo, lani so sami organizirali festival, potem ko so še spomladi začele padati ostre besede in sledila ostra dejanja med domačimi in avstrijskimi organizatorji znotraj združenega podjetja Rock the Nation in Master Of Metal), kar je še najbolj mogoče čutiti v sami glasbeni ponudbi. Znova se ponudba vrti okoli skupin iz Nemčije, Avstrije, Danske, Švedske, Finske, Norveške itd., ki ponujajo zvočno kuliso metalskim dopustnikom.

S plaže pod glavni oder
Sinočnji obisk se je za MMC začel ob plaži in modrinah Soče, kjer so se hladili in ob spremljavi didžejev za večer ogrevali številni obiskovalci. Pot prek šotorskih naselij je znova odkrila neverjetne domislice, ki jih včasih ustvari le kanček več časa in nekaj praznih pločevink priljubljene osvežilne pijače. Samemu glasbenemu dogajanju smo se pridružili okoli osme ure zvečer, ko je proti odru zbrane vabil glas pevke zasedbe Epica Simone Simons.

Od simfoničnega do folkmetala
Čeprav nizozemski predstavniki simfoničnega metala ne veljajo za komercialno najbolj izpostavljene - kljub temu so primerjave med Simone in Tarjo Turunen stalnica -, so si zgradili zvesto bazo oboževalcev, ki so jih prepričale njihove doživete balade. Poleg starih uspešnic so člani zasedbe prišli v Tolmin s svojim novim albumom Requiem for the Indifferent. Mešanica 'growlov' kitarista Marka Jansena in nekaj občasnih krikov Simone je privabilo za "zgodnejšo" uro zavidljivo število obiskovalcev. Toda konkretneje se je prizorišče pod odrom napolnilo s prihodom švicarskih folkmetalcev Eluveitie.

Čeprav številnih njihova kombinacija kitarskih rifov in bobnarskih vzorcev ne prepriča, pa je povsem druga zgodba s preostalo melodiko. Poslušalec v njihovi glasbi zasledi veliko efektov in zvokov, ki niso tipični za metal. S kombinacijo tradicionalnih glasbil in besedil v izumrlem keltskem jeziku - galščini - so na Metalcampu začeli malce zadržano. A ob solažah na piščalih in spodbudah pevca zasedbe Chrigela Glanzmanna je tudi sinočnji večer zaznamoval "circle pit", ki je ob vsem prahu - ki ga je povzročilo letošnje pomanjkanje dežja v Tolminu - na daleč izpadel kot vrtinec, ki se vrti naravnost v središče Zemlje.

Krajši nastop, ki so ga med drugim skrajšale tudi malo več kot polurne priprave odra za nastop glavnih zvezd letošnjega festivala, je sprožil veliko evforijo, ki se je izkazovala v obliki sinhronih zamahov z rokami visoko v zraku in aplavzi.

Korni v vodah dubstepa tudi sredi Tolmina
Petnajst minut do enajstih pa se je oder razsvetlil v slogu elektronskih odrov. Ray Luzier je zagnal svoj bobnarski stroj, James "Munky" Shaffer se je oglašal s kitarskimi vložki, ki so dopolnjevali večino večera zadržanega Jonathana Davisa na vokalih. Davis se je v dogajanje vživljal šele ob petju, medtem ko je nemočno in sramežljivo postopal po odru, ko so pozornost "kradli" glasbeni vložki.

Kemijo je - ironično - na začetku vzpostavljal duh elektronike, s katerim so Korni naredili korak (za ene naprej, za druge nazaj) v svojem ustvarjanju. A nekaj je bilo drugače - v fizični obliki. Zaradi rojstva otroka v Tolminu namreč ni nastopil basist Reginald "Fieldy" Arvizu. Nadomestil ga je basist zasedbe Mudvayne Ryan Martinie, sicer znan po svojem edinstvenem igranju in kompleksnih basovskih linijah.

Čeprav tudi njegova navzočnost in odsotnost Fieldyja nista bili pravi razlog, zakaj bi lahko Kornom očitali, da so bili "le" popestritev metalske srede. V ospredju - vsaj prvega dela koncerta - je bila namreč elektronika. "Bili smo dubstep, še preden je ta obstajal," je dejal Davis v enem izmed pogovorov za Billboard. "Tempo 140 udarcev po bobnih in basrifi. Včasih smo uporabljali 230 subwooferjev in jih postavili v vrsto pred odrom - na vsako stran 60. Vse se je vrtelo okoli basa," je pojasnil Davis.

Te svoje korenine so le okrepili na svojem desetem albumu The Path of Totality, ki je izšel decembra lani. Pri njem so združili moči z nekaterimi največjimi talenti agresivne elektronike, od dečka s plakatov Skrillexa do Noisie. Poleg najnovejših dubstep "simfonij" in vizualij so na svoj račun (čeprav okrnjeno) lahko prišli tudi ljubitelji tistih "starih" Kornov. Priredba Pink Floydov Another Brick In The Wall in njihove stare uspešnice Here to Stay, Freak On A Leash, Falling Away From Me, Shoots And Ladders, One, Got The Life ... so dvignile temperaturo med okoli 15.000 obiskovalci, kolikor so jih našteli organizatorji. Torej rekordno število, ki se nadaljuje ... na zadnjem Metalcampu.

Zbogom, Metalcamp, pozdravljeni, MetalDays
Fileš in Milunović za prihodnje leto napovedujeta organizacijo dogodka pod drugo blagovno znamko, ki se bo imenovala MetalDays (ime, ki si ga bo festival znova delil z drugimi). "Gre za identično zasnovo Metalcampa, saj devet let dela ne bi rada vrgla v smeti. V osnovi gre za Metalcamp z novim imenom. Začela pa bova z novim imenom, ker mislim, da si moramo naliti čistega vina. Ker moramo začeti z ničle."

Organizatorji novega festivala MetalDays si še vedno želijo, da bi ostali v Tolminu. "Lahko rečemo, da imamo v mislih še štiri druge lokacije, ki so enako lepe. Obiskovalcem lahko obljubimo, da bodo enako velike skupine, enak žur, da bodo obiskovalci imeli možnost kopanja. Zasnova festivala bo ostala ista: kakovost, servis ... Toda dokler se ne dogovorimo z lastniki in z lokalnimi oblastmi, še ne vemo, kje bo." Sama odločitev o novi lokaciji pa bo po besedah Fileša znana 1. septembra, ko se bodo začele priprave na nov festival.

Utrinke z zadnjega Metalcampa, kot so ga bili vajeni obiskovalci do zdaj, pa si lahko ogledate spodaj.