So ljudje, ki bi ga najraje poslali v pokoj, a je cela generacija, ki ga je – na račun njegovega zadnjega albuma Sol, poper in sanje – spoznala oz. odkrila na novo. To ga je spodbudilo, da se je vrnil h glasbi. Avtorstvu. Natančneje k Septembru, skupini, s katero je prepotoval v razmeroma katkem času doberšen del Evrope in z njo prišel tudi v Združene države Amerike.

Pomemben član zasedb, kot so bile Mladi levi, Srce, September, Junaki nočne kronike in pozneje samostojni glasbeni ustvarjalec, pravi, da svojega življenja ne bo strnil v knjigo. "Jaz nisem vsak (smeh). Lepše je, če imamo ustna izročila, ki jih lahko pozneje 'okrancljaš' in jim dodajaš vsebino. Če pa se česa ne spomniš, te dopolni nekdo drug, ki razvije svojo zgodbo in na koncu res nastane prava 'štorija'."

S pomlajeno zasedbo, v kateri sestavlja osnovo skupaj s Tihomirjem Popom Asanovićem in Bracom Doblekarjem, se najprej vrača na oder Cankarjevega doma – v petek. A v načrtu je turneja po nekdanji skupni državi in nov album.

Več si lahko preberete v intervjuju spodaj.

Benč, pravijo vam "živa legenda".
Še živa.

Kako sami gledate na to oznako?
Ta izraz mi je zoprn. Je večplasten. Jaz nisem privrženec takšnih titul, že zato, ker me, ko ustvarjam in delam, zanima, kaj bo jutri. Na preteklost se spomniš občasno, v kakšnih debatah. In prav je tako, saj ti pomaga pri nabiranju izkušenj in analizah, kako bi moral narediti. Z vsakim novim ustvarjanjem se spomniš, kje si včasih naredil napako in kako moraš danes to izboljšati. Na izkušnjah se učiš. Ampak sam izraz "živa legenda", mi ni pri duši.

Na napakah se učimo. Bi lahko izpostavili kakšno?
Najprej mi pride na misel moja izkušnja iz mladih dni. Bil sem 'mulo' in oče mi je vedno govoril: "Boš že videl!" Jaz sem se namreč vedno upiral in se vedel, kot da starejši ne vedo nič. Moram reči, da se danes velikokrat spomnim njegovih besed in podukov in si rečem: "Benč, če bi ga takrat poslušal, bi bilo danes malo drugače." Res je tako. Dozorevaš.

Kakšen upornik ste bili?
Takšen kot vsi mladi takrat. Bil sem v svojem svetu. Imel sem svoj ponos in svojo pogled na svet. Predvsem pa sem imel vizijo. Bil sem dober opazovalec življenja okoli sebe ... Mogoče tudi zaradi študija likovne umetnosti, ko sem več opazoval kot govoril in si v glavi ustvarjal slike dogajanja okoli sebe. Tako da sem znal opazovati govorico telesa ljudi in sem si še pred pogovorom z njimi ustvaril neko mnenjo.

Uporništvo se je morda pri meni najbolj izkazovalo skozi modo. V šoli si imel težave, če si se pojavil kot dolgolasec. To so takšne nepomembne stvari, ampak za nas mlade je bilo takrat to kratenje svobode in svojega izraza. Jaz sem se tako počutil. Neki profesor me je enkrat res poklical v zbornico in rekel, da se njegovi kolegi razburjajo nad mojo pričesko. Vprašal me je: "Povejte mi, zakaj sploh nosite takšne lase?" In sem mu rekel, da ne zaradi mode, Beatlov ali Stonesov, ampak ker sem se dobro počutil in se mi je zdelo, da mi to paše. Čeprav sem si puščal dolge lase že pred njimi in takrat so me klicali od Tarzana do Indijanca. Na srečo, so se pojavili Beatli in Stonsi. Če je kdo rekel: "Glej ga, Stonesa." Sem si mislil, da je precej glasbeno razgledan in sem se ob tem nasmejal. Podobne težave sem imel tudi pri nogometu, kjer sem bil postavljen pred ultimat, ali lasje ali nogomet. Odkorakal sem s treninga in se nisem več vrnil.

Torej, Beatli ali Stonesi?
Težko se odločim, ker sem imel najraje Animals in The Spencer Davis Group. Takoj sem začutil zgodbo Jeffa Becka in Erica Burdona. Bolj sem začutil bluz. Ampak kapo dol obojim. Čeprav so mi bili na začetku Stonsi velika šlamparija. Všeč so mi bili kot norci in izvajalci, glasbeno pa se niso mogli kosati z Beatli. Ko so Beatli zaigrali rokenrol, je bilo noro. Ampak oni so šli takoj v svojo zgodbo. Jaz imam občutek, da so se Stonesi našli šele zadnja leta. Zdaj so mi všeč. Lahko rečem, da zdaj šele igrajo. Če bi tako igrali na začetku – tako zrelo –, bi verjetno bili moji najljubši – takoj (smeh).

Kaj bi odgovorili nekomu, ki vam reče, da bi bil že čas, da greste v pokoj?
Jaz sem se šalil, ko sem rekel, da komaj čakam, da bom star 80 let, da bom lahko šel v pokoj. Ampak tu sem pozabil omeniti še eno stvar. Čaka me nova pika na i mojemu ustvarjanju. 5. decembra bom izdal album z Big Bandom RTV Slovenija – v živo iz Monsa. To se mi zdi najbolj zrel album, ki sem ga naredil, saj so na njem vse ključne skladbe moje kariere z orkestrom. To je zaključek enega opusa in začetek novega, ki ga bom nadaljeval s Septembrom.

Naslednje leto bo minilo 50 let od začetka vaše kariere. Imate sploh občutek, da je preteklo že 49 let?
Če gledam skozi glasbo, ne.

V zadnjem obdobju vas je na novo odkrila mlajša generacija. Tudi sami ste v enem izmed intervjujev dejali, da se vam zdi, da ste bili pred časom – sploh ko ste ustvarjali s Septembrom. Tudi drugače, če poslušamo Junake nočne kronike, bi lahko ta sporočila in skladbe brez težav prenesli v današnji čas. Na primer skladba Delavska. Kako vi gledate na to?
Nekaj je na tem. Vedno me je zanimalo, kaj bo jutri in kje so druge poti, zato sem tudi bil v toliko skupinah. Vmes, ko so se zgodili Junaki nočne kronike, sem začutil, da potrebujem nov "power", novo energijo. Zato sem se z njimi hitro ujel – ne samo, ker so odlični glasbeniki, ampak ker so imeli nekaj povedati. Predvsem pa nas je ves čas spremljala zgodba, ki je zelo zanimiva: ne glede na vse je okoli tebe življenje, sociala. Bil bi kamen, če se me ne bi dotaknile zgodbe, ki se dogajajo okoli mene. Vedno je nekaj, kar me iritira. In to izražam skozi glasbo in besedila. Sem zagovornik tega, da moraš povedati, kaj razmišljaš v določenem času.

Kakšna je bila zgodba s Septembrom?
September je bil čisto vizionarska skupina. Takrat je bila na prvem mestu glasba – izvajanje, ne toliko izpovednost. September me pravzaprav zanima šele zdaj. Če gledam zadnjo zgodbo, ki se bo zgodila v petek v Cankarjevem domu, je zame najbolj zrel September, čeprav ga sestavlja le del prvotne zasedbe – poleg mene še Pop Asanović in Braco Doblekar. Vmes so se člani zamenjali in lahko bi rekel, da gre za September 5. Ampak ta je najzrelejši, saj je v njem zajeto vse: strašni izvajalci, čutimo se …
Včasih mi je v moji viziji nekaj manjkalo, zdaj sem s to zasedbo, v kateri so v prvi vrsti vrhunski instrumentalisti, dopolnil še ta košček sestavljanke. Gre za začetek nekega pravega Septembra. V zametku je tudi že ideja o turneji po nekdanji skupni državi, tako da zdaj odhajamo v Cankarjev dom, da preverimo, ali smo iz pravega testa.

Če so moji podatki pravilni, je September v času svojega delovanja – v letih 1975–1979 – v Sloveniji igral samo dvakrat.
Tako je. Igrali smo po vsem svetu in prodali več albumov drugje kot doma. Ni bil pravi čas in tudi drugače so nas razumeli doma. Zanimiv je bil ozek slovenski pogled. Šele ko smo uspeli zunaj, so rekli: "Vau, saj ti so naši." Ko se pojavimo zdaj, gre za nostalgični moment. Gre za skupek 50-letnih izkušenj.

Zakaj druge zasedbe, ki so na koncu postale kot podjetje, niso znale presekati svojega delovanja, ko so videle, da ne gre več naprej?
Zato ker imajo mnogi strahove in se bojijo precej stvari. To pogosto tudi pomeni razpad prijateljstva. Izgovarjajo se na komoditeto, češ da že znajo in že imajo material, zakaj bi ga dopolnjevali ali uničili. Bistveno pa je: če nimaš kaj povedati, potem ne vleci tega. V Septembru so bili takrat tudi človeški dejavniki, ko smo bili preutrujeni in nismo imeli več kaj povedati. Jaz nisem verjel v vnovično združitev, saj smo šli na različne poti. Ampak potem sem srečal projekte, kot je bil Bijelo Dugme in podobno, ki so se dobivali, ko so že spoznali, da tako ne gre več naprej. Takšne skupine razumem, če delajo to za ljudi – za neki nostalgični trenutek. Ampak to je samo tisti trenutek. Dali pa niso nič novega.

Mene pa zanima ustvarjanje, nadgradnja. Pri Septembru sem svežino občutil že z vsakim novim članom, ki je prišel, saj je prinesel sabo nekaj novega. Videl sem, kako razmišljajo in kako težko pot imajo danes mladi, da se prebijejo širše. Po pogovoru z njimi sem logično sklepal, da je treba ohraniti znamko September – da ljudje vedo, o čem bomo govorili –, ampak vsebina pa je nova. Z velikim ustvarjalnim nabojem. To pa se ne bi zgodilo, če ne bi imel v mislih nov album, ki ga načrtujem za naslednje obdobje.

Bi na svojo turnejo, kot si jo zamišljate, po nekdanji Jugoslaviji potegnili kakšno mlajšo skupino, da bi igrala kot vaša predskupina?
Zagotovo.

Pa boste?
Če bomo imeli velike samostojne koncerte, ne bomo vzeli ene, ampak dve. Samo tu je ena težava. Velikokrat, ko sem bil po studiih in so tja prišli mladi, sem videl, da so pravi in smo jim hoteli omogočiti, da bi preskočili par stopnic v svojem razvoju, pa sem velikokrat naletel na odziv: "Kaj nam ta stari soli pamet." Saj jaz sem bil isti – tudi jaz sem imel namreč tak "ne" odnos do na primer Levov. Potem sem spoznal, da je treba pustiti mlade in jim ne dajati potuhe. Ogrin je rekel: "Vsak mora svoje stopnice prehoditi sam." Od takrat jih samo opazujem. Ampak danes je ta pot precej težja in se na žalost vsebina izgubi, saj so vse bolj pomembne druge stvari.

Kaj pa bi naredili, če bi igrala z vami predskupina, ki bi vas zasenčila? Slišala sem, da imate sami eno prav posebno izkušnjo s skupino Parni Valjak glede tega.
Imeli smo jo z Junaki nočne kronike. Ko sem jih videl, sem padel dol. Dobili smo idejo, da bi šli na turnejo s Parnim Valjkom, s katerimi smo bili veliki prijatelji. V Zagrebu smo nastopili kot njihova predskupina in ko smo stopili na oder, je od občinstva prišel tak odziv, da je do mene po nastopu prišel Hus (Husein Hasanefendić, op. a.) in rekel: "Kaj si to pripeljal? To je noro. Ne morete z nami, ker je prehudo." Vse to je dejal dobronamerno.

Podobno zgodbo pa sem doživel, ko smo s Septembrom leta 2003 nastopili z Deep Purplom. Prišli smo na povabilo organizatorja, odigrali eno zelo dobro partijo in na naslednjih nastopih nas ni bilo. Jaz pa mislim, da je prav, če je predskupina močna. Jaz se spomnim, kako smo mi katalpulirali Bijelo Dugme. Oni so bili predskupina Septembru na naši prvi turneji, ker so se nam zdeli odlični. Potem pa je nastalo to, kar je. Vedno moraš dati priložnost mladim. Pa ne samo lokalno, mene zanima, da bi šla ta ekipa z nami po svetu.

Vsak dan ob istem šanku. Kje je ta šank?
Povsod so šanki. Šanki so parlament. Šank je svet.

Kaj vas zadnje čase jezi?
Precej stvari. Sem na razpotju. Nismo v najboljši situaciji, ampak da bi težili še z glasbo, ne bi bilo prav. Glasba mora biti pozitivna, dajati upanje. Danes se mi zdi noro, da sta skladbi Navali narod na gostilne ali Ob šanku – 40 let stari skladbi – bolj aktualni kot kdaj koli prej. To je porazno za moje pojme. Sicer pa me zanimajo stvari, ki zadevajo širši svet. Kaj je z nami, z okoljem, s človeško dušo? A delaš prav, kar delaš? Kaj je prijateljstvo? Zakaj se ljudje zapirajo vase? Pogrešam malo več človeškega sočutja in da bi obnovili prvine, kaj pomeni osrečiti nekoga, ga imeti rad. Ljudje so začeli to skrivati.

Prepotovali ste kar lep del sveta na račun glasbe, toda kdaj se je tista "rockerska zvezda" v vas umirila?
Spremenilo se je ob rojstvu otroka Luna. Drugače sem začel gledati na svet in na neki način mi je on tudi odprl drugačen pogled na svet. Vidiš, da je starševstvo najvišja vrednost, ki je premagala tudi glasbo. Vem, da bo kmalu šel – je že 11 let star –, toda med njegovim odraščanjem sem moral biti ob njem in čim bolj kakovostno preživljati čas z njim. Otrok ti daje drug naboj. Vidiš, da je neka stvar večja od vsega. Na vse začneš drugače gledati, saj si lahko na drugem koncu sveta, toda nekdo me nekje čaka, da ga bom poklical. Prej pa pogosto nisi vedel, kje si in kdo si, saj so nam šle po glavi norije. Zdaj pa imaš eno obvezo: nekomu si nekaj dolžen. Odgovornost je druga, čeprav si po srcu še vedno divji. Ne znam pa si več predstavljati, da bi šel na turo kar tako, le ko imam nekaj za povedati. Zato tudi zdaj zelo pazimo, kakšne skladbe izdajamo.

Kdaj začnejo ceniti glasbenika?
Dvomim, da ga. Mi med sabo se cenimo. Jaz temu rečem tiho spoštovanje. Mi med sabo najbolj vemo, koliko je kdo vreden. Ne glede na to, da se med nami ustvarjajo razlike – delajo jih drugi. Smo kot volkovi, ki se zavohajo ali ne. Ampak tako ni samo pri glasbi, zdi se mi, da človek, če živi v eni skupnosti, natančno ve, kam kdo sodi.

Pravijo, da si živ toliko časa, kolikor govorijo o tebi. Koliko časa mislite, da bodo še o vas govorili po smrti?
Do smrti. Potem pa konec (smeh).

Kdaj bomo lahko prebrali vašo biografijo? Zdi se, da jih vsak že danes izdaja.
Vsak. Jaz nisem vsak (smeh). Lepše je, če imamo ustna izročila, ki jih lahko pozneje 'okrancljaš' in jim dodajaš vsebino. Če pa se česa ne spomniš, te dopolni nekdo drug, ki razvije svojo zgodbo in na koncu res nastane prava 'štorija'.

Klavdija Kopina
Nekaj utrinkov iz kariere Janeza Bončine - Benča smo izbrskali v RTV-arhivu in jih prilagamo spodaj. Vabljeni k ogledu.