"Gledano z odra nas je po štetju Zbora za republiko 15.000," se je šalil komik Boštjan Gorenc - Pižama, potem ko je edini plačljivi oder na festivalu gostil prvo izmed treh velikih tujih imen svetovne glasbene produkcije, belgijske bluzrokerje Triggerfinger. Že res, da je množica - po naših ocenah se jih je zbralo okoli šeststo, od tonske mize do odra - najbolj doživeto pospremila njihovo priredbo (mimogrede ustvarjeno v 15 minutah), I Follow Rivers, toda pod oder jih je zvabil umazani kitarski zvok ob podpori neutrudne ritemsekcije in karizmatične pojave osivelega pevca Rubena Blocka, zaradi česar je belgijski trio zaželen na največjih festivalskih odrih po svetu. "Vsi trije smo zelo različni liki, ampak to nas dela zanimive," je pred nastopom za MMC poudaril Block.

Možakarji v zrelih letih, najstarejši basist Paul Van Bruystegem jih šteje 55 let, so ena izmed tistih skupin, ki ne glede na velikost odra stoji tesno skupaj drug ob drugem. "Ves čas smo gradili na dejstvu, da smo skupina, zato smo tudi vedno skupaj na intervjujih. To ste lahko včasih videli pri starih skupinah, ko so sedeli skupaj na intervjujih in se med sabo pogovarjali," je za MMC pojasnil bobnar Mario Goossens.

Ko so ob pol enajstih zvečer v Jagočah udarili z Game, prvo skladbo njihovega zadnjega albuma By Absence of the Sun (istoimenska skladba vas bo spomnila na dela Queens of the Stone Age, ki so pred tedni nastopili v Križankah), ki je tudi vplival na to, da jih lani ni bilo na Schengenfest, je prišel čas za festivalske sladokusce. Sicer malce nerodno razdeljene na levo in desno stran odra (v sredini je bil kanal za fotografe in snemalce).

Block, Van Bruystegem in Goossens so skupina in v neprestani interakciji tudi delujejo na odru. S tišino in minimalističnimi vložki ne dolgočasijo - na primer pri živi izvedbi (My Baby's Got a Gun, kjer Block stopnjuje tempo iz popolne tišine v skoraj živalske krike) -, niti ne "zatežijo" z daljšimi kitarskimi izleti (Is It) oz. basovskimi vložki (Let It Ride), ko pridejo na vrsto še šaljivi trenutki - na primer pri I Follow Rivers je Van Bruystegem za konec postregel s takti Ice Ice Baby.

Skriti adut je še vedno skladba z njihovega prejšnjega albuma All This Dancin' Around z melodično poskočnico in atraktivno bobnarsko solažo, ki jo je Goossens nadgradil z igranjem na skodelice med najtežje pričakovano skladbo večera, zaradi katere se je aktiviralo tudi občinstvo, I Follow Rivers.

Mera čistokrvnega roka ob Savinji
Po ogrevanju maloštevilnega občinstva z DoT, Jackson, Carpe Diem in novomeškimi Kill Kenny, ki so pripravili ob osmi uri zvečer za kakšnih petdeset obiskovalcev še nadgraditev svojega kitarskega zvoka, okrepljenega s kričečimi izpadi pevca Jureta Koširja (so tudi tik pred izdajo novega albuma) in stalnicama Outta Control ter Killin' Time, ni pomagal niti prihod Bajage z Instruktori, da bi bila udeležba pod plačljivim odrom večja.

Občinstvo je še najbolj hrepenelo po tem, da na odru vidi enega in edinega Mika Portnoya (nekdanje ikone progresivne metalske skupine Dream Theater - stare znanke slovenskih odrov) v bolj mili hardrokerski obliki. "Ne pogrešam članov ali glasbe Dream Theatra, ampak pogrešam skupino. Pogrešam, kar sem pomagal graditi 25 let. Pol svojega življenja sem pomagal graditi skupino, da ima danes tako veliko bazo oboževalcev in varno finančno zaledje. Toda veliko srečnejši in zadovoljnejši sem v The Winery Dogs," je za MMC priznal Portnoy.

V skupini The Winery Dogs mu delata družbo še dve veliki imeni - kitarist in vokalist Richie Kotzen ter srce skupine, baskitarist in pevec Billy Sheehan (nekdanji dolgoletni član skupine Mr. Big). "Matematika se ne izide, toda s tremi člani v skupini je 75-odstotno lažje igrati, kot s štirimi" je pred nastopom za MMC dejal Sheehan.

V tej sestavi so trije glasbeniki več kot dovolj. "Opazujemo drug drugega. Richie gre naprej, jaz se umaknem, Mike gre naprej ... Vsi smo zelo interaktivni, in to ni odlika 'superskupin'," je še razložil Sheehan in dodal. "Z Mikom se veliko spogledujeva in imava trenutke, kjer se spogledava in si rečeva: 'Vau, to si naredil.'."

V uri in pol so se sprehodili po repertoarju, ki so ga zbrali na svojem prvencu pred letom dni. Gre za mešanico "stare šole roka" in atraktivnih podvigov Portnoya (preostala člana v tehničnem znanju tudi čisto nič ne zaostajata za njim) v kolektivu, ki bolj kot na "superskupino" spominja na pristni garažni bend 80. let prejšnjega stoletja. "Oznaka 'superskupina' nas ne moti, toda ne gledamo nanjo tako. Smo samo skupina. In če bi bila to naša prva ali deseta, bi nanjo gledali enako," je za MMC dejal Sheehan.

Razdrobljenost dogajanja
Gostinski uslužbenci v Jagočah tako sinoči niso imeli pretiranega dela na prizorišču, kjer je moral obiskovalec za enodnevno vstopnico odšteti 20 evrov, za tridnevno pa 50 evrov. Precej bolj prazno v primerjavi z lansko soboto (ki vsako leto privabi največ ljudi in se konča z velikim ognjemetom) pa je bilo tudi v 15 minut oddaljenem središču mesta, kjer je tudi tokrat potekalo osrednje družabno dogajanje ob treh večjih odrih in številnih manjših z didžejskimi programi (sinoči še bolj kot ne samevajočih).

Najbolj pestro in tudi obiskano je bilo dogajanje okoli desete ure na Aškerčevem trgu, kjer so pred nastopom ansambla Saše Avsenika na oder stopili rokometaši Celja Pivovarne Laško in pozdravili zbrane. Nato pa se je začela prava povorka z Laško pihalno godbo (Himna v sodu in Rozamunda), z mažoretkami in tradicionalnim zabijanjem pipe v sod na glavnem odru, ki jo je pospremil tudi predsednik države Borut Pahor.

Boljša (plačljiva) glasba, slabši obisk
Uvod v Pivo in cvetje je pokazal, da je v ospredju prireditve še vedno druženje ob brezplačni glasbi (Alya z akustičnim setom, Andrej Šifrer z Elevators in Pop Design so poleg Avsenika privabljali še največ obiskovalcev), in zato ideja o plačljivi kakovostni glasbi (program v Jagočah poteka pod sloganom Hočemo dobro glasbo) ne zaživi. Tudi če, kot je poudaril programski direktor festivala Urban Centa, so letos vse moči usmerili v profiliranje glasbenih odrov. Svoje sta prispevala tudi slabše vreme (okoli pete ure je nad Laškim padal dež) in dejstvo, da se je vse začelo na delovni dan.

Še en "abraham"
Sicer pa prireditev letos praznuje drugo 50. obletnico. "In če smo malo hudomušni, smo lani začeli aktivnost, kjer smo prvič napovedali 50 let prve prireditve - šlo je namreč za to, da v vmesnem času Piva in cvetja enkrat ni bilo zaradi gradnje mostu," je pojasnil vzrok za še eno 50. prireditev predsednik organizacijskega odbora Matej Oset.

Kot se lahko obiskovalci prepričajo, če pridejo v Laško, je nekdaj cvetlični praznik danes prireditev, na kateri najdete vse - glasbo, zabaviščne dejavnosti, pivo za dva evra, drugo leto zapored plačljivi rokerski festival -, a če ste se sinoči ob enih zjutraj sprehodili po Laškem, ste dobili kar malce srhljivi občutek, da je mesto duhov okupiral utečen festivalski stroj.

Dogajanje se nadaljuje danes z združenim delom Šank Rocka, Steve Stevens Beer Bandom, Parnim valjakom, Dnem D, Happy Ol' McWeaslom, San Di Egom, Hellcats, Heleno Blagne, Čuki, Muff, Neisho in drugimi. Več utrinkov s četrtkovega dogajanja si lahko pogledate spodaj (video tudi v HD-različici).