Pisal se je 11. junij 1988, ko je širša javnost prvič izvedela za ime Alenka Godec. Takrat se je namreč pevka prvič predstavila na Pop delavnici. "Pravzaprav se je vse odvilo zelo bliskovito, ampak ne s takšnim rompompomom, kot vidim današnje izstrelitve raznoraznih talentov," je v pogovoru za MMC priznala pevka. Njene pesmi, uspešnice, priredbe in festivalske popevke so v 25 letih pripomogle k obogatitvi slovenske glasbene produkcije. A Godčeva ni tip osebe, ki bi slonel na starih lovorikah. Že 6. julija jo tako čaka nastop na Melodijah morja in sonca.

Pred tem smo z njo izmenjali nekaj besed. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Alenka, prav ta mesec praznujete 25 let vaše glasbene poti. Kako hitro je minilo teh 25 let?
Prehitro je minilo. Pot je bila res kar dolga, ampak ko si na njej, ne razmišljaš preveč o letih. Še mene je presenetil podatek, ko so mi rekli: "Saj veš, da je bil leta 1988 prvi nastop na Pop delavnici." Ob tem pa sem želela izvedeti točni datum, kdaj sem nastopila na njej, in izvedela sem pred nekaj dnevi. Poklicala sem na RTV Slovenija in jih prosila, če bi lahko šli v arhiv in preverili datum. Namreč po tem, ko je Bernarda Žarn lani povlekla iz arhiva za oddajo Dobra ura moj posnetek iz Pop delavnice, sem vedela, da mora nekje v arhivu tudi pisati točni datum. In imela sem prav.

Vse se je zgodilo 11. junija 1988 zvečer. Takrat sem se tresla na vrhniškem odru in na ta večer me še vedno vežejo lepi spomini, čeprav vsak dan ne razmišljam o tem. Ko sem omenila številko 25 na založbi, so odreagirali. Jaz sama sploh ne bi, a če pomislim, ljudje naglas govorijo tudi o bistveno manjših stvareh, kot pa biti 25 let prisoten in aktivno delati na glasbeni sceni. Jaz sem bila morda zadržana, ker zaenkrat ni na vidiku kak večji samostojni koncert ob tej obletnici. A konec koncev … 25 let je res dolga doba in je že sama po sebi uspeh in vredna omembe.

Je 25 let po vašem mnenju veliko ali malo?
25 let ni malo, ker redno nastopam. Včasih manj, včasih več. Vijuga ni ves čas konstantna. So obdobja, ko si bolj in ko si manj izpostavljen.

Ampak začelo pa se le ni vse 11. junija 1988.
Ja, res se je malo prej. Želja po nastopanju se je pojavila že precej prej, toda kar se tiče glasbe, sem nekaj mesecev pred tem nastopom šla v šolo Nade Žgur, ki je takrat odprla pevsko šolo za džez in poppetje. Mlad pevec takrat namreč ni vedel, kako bi začel, čeprav je želja po nastopanju in petju obstajala. Postavljalo se je vprašanje, kako se pokazati širni Sloveniji in ne samo domačim, kaj in kako poješ.

Šla sem na sprejemni izpit in bila sprejeta v njeno šolo. Od tam se je vse začelo hitro odvijati. Takrat sem bila stara 23 let, tako da nisem bila več frfotava najstnica - nekaj sem že vedela o življenju in kaj si želim v glasbi. Razvila sem si ideje in želje v glavi, kaj bi rada pela. Kmalu po mojih prvih pevskih mesecih v šoli Nade Žgur je Primož Peterka iskal pevko in ona je priporočala mene. Kmalu je nastal prvi demoposnetek za skladbo Tvoja in nastop s skupino Cafe na Pop delavnici. Pravzaprav se je vse odvilo zelo bliskovito, ampak ne s takšnim rompompomom, kot vidim današnje izstrelitve raznoraznih talentov. Ali pa mogoče tudi, le da jaz danes to drugače vidim.

Tudi danes se vse dogaja bliskovito hitro. Kakšna je razlika med "bliskovitostjo" danes in včasih?
Ne vem, takrat ni bilo toliko vsega, čutiti pa je bilo resen pristop. Tudi jaz sem to vzela tako. Pop delavnico je organizirala RTV Slovenija. Na njej so nastopali zelo znani izvajalci. Najbolj se spomnim Majde Arh in Vlada Kreslina, bili pa so še drugi, s katerimi si še danes delim ta naš glasbeni oder. Resno je bilo v smislu, da takrat ljudi ni zanimalo, kaj se dogaja v mojem zasebnem življenju. Zanimivo jim je bilo morda to, da poučujem nemščino. Glasba je bila v ospredju, zato sem hvaležna, da sem takrat začela. Glasbeno dogajanje je bilo še vedno precej koncentrirano na nacionalnem radiu in televiziji, in zato so me hitro poklicali pravi ljudje k sodelovanju.

K vsemu je pripomogel tudi splet srečnih naključij: morda so me tudi zaradi moje interpretacije in načina petja povabili k sodelovanju res odlični glasbeniki: solisti, ansambli, skupine. Tudi zavoljo moje skladbe, takšne, kot je bila, je bilo zelo jasno, kam bom šla.

Tako sem prehodila kar nekaj poti pred izdajo prve plošče, pred prvimi velikimi nastopi - ne samostojnimi. Do takrat sem se kalila. Mene ni izstrelil resničnostni šov in naslednji mesec nisem že stala na velikem odru Cankarjevega doma. Ne glede na to, da sem imela okoli sebe prave in zanesljive ljudi, ne vem, če bi bila temu kos, in to je problem tudi mnogih mladih talentov danes. Zato je moja glasbena osnova toliko trdnejša in verjamem, da zaradi tega toliko časa traja.

Pa saj ni tako, da te resničnostni šov naslednji dan izstreli na oder Cankarjevega doma.
No, nekaterim že manjši odri predstavljajo težavo ali pa jim že ena točka na velikem odru predstavlja velik zalogaj in obremenitev. So pa seveda tudi izjeme, a so redke. Morda je taka izjema Maja Keuc, ki je bila že "izdelana" pevka, saj se je pred tem kalila tudi že v Papirju in najbrž še marsikje in ima zelo močno osebnost. Za take, ki pa si ne naberejo potrebne kilometrine in rutine - takšnih primerov je bilo kar nekaj iz resničnostnih šovov -, pa je težko. Ne znajdejo se. Ne trdim, da je samo oder breme. Morajo se spopasti z mediji in prizoriščem. Izstreljeni so v morje, ki ti je malo neznano. Kako bodo plavali v njem? Lahko da imajo talent – nekateri ga tudi nimajo, če vprašate mene -, toda tisti, ki ga imajo, dostikrat ne vedo, kako se obnašati v glasbenem svetu. Mogoče jih prej kaj prizadene. Ne moreš pričakovati, da bo vse lepo, ko nekaj zapoješ celi Sloveniji.

Če bi sami imeli možnost leta 1988 nastopiti v resničnostnem šovu, bi se prijavili?
Najbrž bi se. Sem že razmišljala o tem. Če bi bila to takrat ena izmed možnosti, da se predstavim, bi šla. Takrat je bila možnost, da grem v šolo Nade Žgur, ki je bila povsem nekaj drugega od današnjih šovov. Tam se je večino časa vse odvijalo v sobici s klavirjem na parih kvadratnih metrih. Prvi nastopi so bili v okviru Srednje glasbene šole. Talentšovi, tudi tisti samo glasbeni, pa so še vedno neke vrste resničnostni šovi. So pa lahko dobra odskočna deska in orodje za prepoznavnost.

Tudi stroka ni popolnoma imuna na subjektivnost.
Absolutno, toda v tistem času je bila to prava stvar, jaz pa še vedno mislim, da bi v glasbi morala imeti glavno besedo stroka. Potem je tu televoting, kjer je mogoče marsikaj. Ljudje pokažejo svojo odločitev, ko pridejo na koncerte.

Kako to, da ste se potem v svoji karieri prijavili na številne festivale?
Jaz sem festivalska pevka (smeh). Zdaj ko sem se znova prijavila na Melodije morja in sonca, jih je večina pozdravila to odločitev, jaz pa sem se vprašala: "Ali mi je treba tekmovati? Ne maram tekmovanja, zakaj bi šla?" Vsi pevci - če bi lahko izbirali -, raje ne bi tekmovali. Ampak festivali so zato, da se podelijo nagrade, za nas izvajalce je pomembneje, da predstavimo svojo skladbo … Če dobiš nagrado, ni nič narobe (smeh). Mene so na začetku označili za džezpevko, ker sem v svojih začetnih letih večinoma izvajala džez, saj sem se gibala v džezkrogih. In tudi rada sem imela džez, toda sama sebe sem označevala za poppevko. Potem se je tako zgodilo, da sem začela peti popskladbe in tu sem se tudi zelo dobro počutila. Džez ti pusti veliko svobode, ki pride prav tudi v popu. Mogoče si na ta način lahko malo drugačen kot ostali in lahko drugače interpretiraš skladbo.

Kateri festival vam je pustil najbolj grenko izkušnjo? Namreč veliko izvajalcev, s katerimi sem se imela do zdaj priložnost pogovarjati in so že imeli izkušnje s festivali, je dejalo, da so velikokrat po nastopih na enem izmed njih sami sebi rekli: "Zdaj pa ne grem nikoli več na kakršen koli festival."
Jaz se želim z glasbo ukvarjati izključno z namenom, da meni in publiki prinaša veselje. To je vzajemno. Jaz uživam, ko pojem. Negativne stvari želim odmisliti, čeprav so del moje kariere. Želim jih vzeti v zakup in nadaljevati s pozitivnimi misli. Če mi je dan ta dar, da pojem, se želim v tem dobro počutiti in si želim, da mi prinaša veselje.

Vem, da sem bila razočarana na Emi 2003, ko je bila moja številka narobe povedana. Moj prvi odziv sploh ni bil toliko eksploziven: nisem bila razočarana ali glasna. Nato pa so me ostali na to opozorili: "Alenka, to ni prav, kaj če bi se to zgodilo komu drugemu?" Res je, da je bila tisto napaka in ne vemo, kako bi se lahko izšlo: lahko da ne bi zmagala, lahko pa da bi. Nikoli ne bomo vedeli. Bolj pa me je zmotil odziv: češ, zgodil se je lapsus. Recite mi vsaj, da se opravičujete. Potem sem zahtevala javno opravičilo. Saj to ni nič takšnega, se zgodi. Samo jaz sem po naravi prijazen človek, ne delam se, da sem prijazna. Tudi ne želim drugih ljudi spravljati v slabo voljo, ampak jih želim razveseljevati. Slabe stvari po navadi rešim doma sama s sabo. Vendar so me takrat mogoče tudi tako vzeli: "Saj Alenka bo to sprejela."

Ampak morajo obstajati pravila in spoštljivost do izvajalcev. Takrat me je prizadel malce medel odnos. Drugače pa sem se imela lepo na festivalih, pobrala sem kar nekaj nagrad – posebej v tandemu z Alešem Klinarjem in Anjo Rupel. Festivali so del glasbe. Je pa res, da so v zadnjih letih izgubili pozitivno konotacijo in je marsikdo rekel: "Mah, ne, nikoli več na festival!"

Kako to, da ste se letos odločili, da se znova udeležite Melodij morja in sonca?
Vabili so me že lani, pa se nisem odločila za tekmovanje. Potem pa sem sodelovala v šovprogramu in se imela lepo. In s tem, ko si na Melodijah želijo tvojega sodelovanja, ti izrazijo spoštovanje. Meni pa se zdi, da jim ga tudi jaz vrnem s svojim pristankom na sodelovanje. In predvsem se organizator zelo trudi.

Če se vrneva še malo na Evrovizijo … Ko pogledate celotno sliko, kaj se zgodi z izvajalcem, ko se vrne z Evrovizije - je za slovenskega izkušenega izvajalca dobra stvar, da se ne gre tega?
Dobro vprašanje. Če je skladba dobra in če izvajalec stoji za njo, potem ni vredno nobenega razmisleka, ampak je treba iti. Samo če ti verjameš v to skladbo, jo lahko predstaviš tako, da ti še drugi verjamejo. Ne vem, zakaj bi razmišljal o posledicah, ker nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo na festivalu. Tudi ko smo mi delali prvo ploščo priredb, si jaz v sanjah nisem predstavljala, da bo tako uspešna. In zdi se mi, da je brez veze, ko imaš dobro pesem in bi jo rad pokazal vesoljni Evropi, da razmišljaš, kaj se bo zgodilo po Evroviziji. Takrat moraš iti. Mislim, da se morajo stvari dogajati spontano. Meni so se najlepše stvari zgodile, ko nisem razmišljala, ali bodo uspešne ali ne.

Kdaj se je to nazadnje zgodilo?
To se je zgodilo s prvo ploščo So najlepše pesmi že napisane, ki sem jo delala z odlično ekipo na čelu z Janijem Hacetom. Uživala sem 200 na uro in nič razmišljala, kaj bo potem. In se trudila dati od sebe najboljše. To je bila velika odgovornost. Avtorje, ki stojijo za skladbami, ki sem jih priredila, je treba spoštovati. To so legende. Predelave pesmi smo se lotili z vso odgovornostjo in vložili v album svoj maksimum.

Je bila pri vas kdaj želja po Evropi?
Z New Swing Quartetom sem nastopala v tujini, toda začela sem precej pozno. S 23 leti. Takrat so bili drugi časi in jaz sem se ustalila v Sloveniji. Tu imam svoj prostor in pozicijo, s katero sem zadovoljna. Pri mojih letih in z vsem, kar imam tukaj v Sloveniji, sem zadovoljna. Časi pa so za vse malo nenavadni in žalostni. Lahko edino gledamo malo pozitivno naprej in čakamo, da se stanje izboljša za vse.

Kako je kaj z nastopi?
Mislim, da so redki, ki se lahko pohvalijo, da imajo toliko nastopov kot včasih. Jaz nisem med njimi. Občutim, da je teh nastopov manj. Ljudje, naročniki so varčni in bolj racionalni pri porabi denarja tudi za izvajalce (smeh). Še vedno pa je najmanj tega, kar sama najbolj pogrešam: to so nastopi z bendom. Ampak zdaj se bomo prilagodili situaciji in oddelali to, kar je na razpolago in ponujeno. Verjamem, da tako ne more ostati ves čas. In da se nam obetajo boljši časi. Bili so že mnogo boljši in tudi slabši, jaz pa sem tudi prilagodljiva (smeh).

Cilj je še nadaljnjih 25 let?
To je pa res malo dolga. Trudila se bom tako dolgo, kot bodo želele glasilke, dobra forma in predvsem ljudje. Upam, da bom videla, kdaj bodo začele ugašati luči … Takrat bom brez dvoma žalostna, a lahko bom rekla … bilo je lepo! Lahko sem srečna, da mi je bilo to omogočeno in da je za mano toliko uspešnih let. Kdaj pa bo to? Čas še ni pravi (smeh).