"Ne, tak se ti samo zdim, drugače sem udobno nameščeni konformist," je nekoč odgovoril poslušalcu na vprašanje, ali je res tak upornik, kot deluje.
Danes v Toplovodu na Valu 202 načenja teme, kot so, kam drvi Slovenija in kako ta prosti pad ustaviti, precej ostrih besed pa v spodnjem intervjuju nameni tudi stanju v "njegovem" javnem zavodu, zato tisto o konformizmu skorajda težko verjamemo.

MMC se je z Miho Šaleharjem pogovarjal pred finalom oddaje TV lab, ki ga bo vodil.

Oddaja gledalcem omogoča, da sami izberejo pilotno oddajo, ki bi jo gledali. Katere oddaje (že minule, nikdar realizirane ali katere koli druge) pa bi si vi sami želeli gledati na naših televizijah?
Kar se TV laba tiče, ne vem, ker nisem gledal nobene; če pa si vprašanje predstavljam širše, bi si rad ogledal številne, ki so končale v predalih naših vrlih urednikov, ki - razen redkih izjem - delujejo po načelu "samo da bo mir".

Kaj sicer spremljate na RTV-ju (razen oddaj, v katerih sami sodelujete, seveda)?
Televizijo smo pred nekaj leti vrgli ven iz stanovanja in priklopili MMC. Z veseljem si pogledam vso našo dokumentarno produkcijo, z malo manj veselja tudi kako informativno. Pa ne zaradi ustvarjalcev, ki so dobri, ampak zaradi turobnih vsebin, ki so posledica naše družbenopolitične realnosti. Kar se razvedrila tiče, sem že lep čas popoln abstinent.

Če bi vas postavili za direktorja televizije (javnost zelo rada kritizira prav to, medtem ko se radia ne loteva toliko), kaj bi spremenili?
Vse! Ali pa nič! Odvisno od tega, kako bi si odgovoril na ključno vprašanje: Kaj je resnično poslanstvo naše javne hiše? Težko vprašanje, se strinjam, a pravi odgovor nanj lahko čase obrne na bolje prej od politike.

Kaj pa sicer, kateri medij vam bolj ustreza – radio ali televizija?
Že nekaj let raje slišim, če me imajo za radijca. Radio je popolnoma očiščen estetskega blefa, ki je tudi sicer problem našega časa. Vsi smo samo še lepi. Brez luči, pudra, scene, modernih čevljev, kupa histeričnih brezveznikov in drugega TV-botoksa je radio čista interpretacija ideje. Ti, tehnik, replika in gas. Vse v živo, tudi napake. Žur.

Zadnjič sem med vožnjo poslušala Toplovod, ko ste govorili o tem, kako bi bilo treba "resetirati" Slovenijo, kaj se še sploh da popraviti v tej državi. Poslušalci so imeli kar nekaj idej, čeprav se zdi, da kakšne prav briljantne vseeno ni bilo. Obstaja rešitev za Slovenijo?
Verjetno obstaja, a je v nasprotju s številnimi akterji osrednje informativne oddaje, ki jim je vse jasno, še ne poznam. Se pa zavedam, da je ob tem, da mediji v najbolj udarnih terminih predvajamo samo postane koncepte starih političnih svinj, verjetno ne bom spoznal prav kmalu. Pa smo spet pri vprašanju o hišnem poslanstvu.

Želijo ljudje v tem času sploh poslušati o propadu in brezizhodnosti? So vam uredniki kdaj svetovali, da se raje obrnite v kakšne "prijetnejše" vode?
Če daš ljudem možnost, da pred propadom predlagajo rešitve, to ni brezizhodnost. To je neposredna demokracija. Vsaj trudi se biti. Brezizhodnost je, če v narodno-zabavno oddajo povabiš predsednika vlade in se delaš, da je življenje liter cvička. Kar se urednikov in urednic, povezanih s Toplovodom, tiče, se po njihovi zaslugi počutim popolnoma varnega in neodvisnega.

Povezujemo vas tudi z glasbo – Videospotnice, Aritmija … ampak v bistvu ne vem, ali smo kdaj izvedeli, kaj sami radi poslušate?
Tudi ne boste.

Kaj pa bratova glasba? Vam ugaja?
Brata podpiram, spoštujem in neizmerno ljubim. Sva najboljša prijatelja, sem pa tudi njegov največji kritik. A to ob njegovem temperamentu in levem bicepsu, verjemite mi, ni lahka naloga.

Spomnimo se vas tudi iz skupine Babewatch. So glasbene ambicije povsem zamrle?
Človek si mora priznati, kdaj je dovolj. Ne predstavljam si, da bi pri svojih letih skakal po odru, mahal z lasmi in pel o piru in erekciji. Ko rokenrol mine in se zaveš, da si za džez prekratek, greš v penzijo.

Spomnim se, da ste nekoč vodili predstavitvene spote za eno izmed Evrovizij, pa bojda šefi niso bili najbolj navdušeni nad vašim sarkastičnim slogom. Zdaj imamo Hoferja. Hri-barja ni več, Bojan Krajnc ni nikdar dobil svojih Hribovcev. Zakaj je tako težko spraviti sarkazem in zajedljivost na nacionalko? Ali se motim?
Sarkazma in kakovostnega najedanja ni, ker šefi dostikrat nimajo ne jajc ne hrbtenice. Brezjajčnost in mehka hrbtenica pa sta v dolini naši lepi ključna kadrovska atributa. Kakšen izpit iz aktivnega znanja tujega jezika, lepo vas prosim. Potipajo te pri sedmem vretencu in jasno je, ali si pravi ali ne. In če si tak, ti ljudska lobotomija v etru garantira dve stvari: mir in gledanost. Zmagovalna pozicija, kaj češ lepšega. Avtopilot! Seveda so med vodilnimi tudi čudovite izjeme, a jim tega, da se ves čas počutijo kot poraženci, ne zavidam.

Vsi smo propadli umetniki, ste dejali v MMC-jevi klepetalnici pred zdaj že šestimi leti (govor je bil sicer o kritikih). Se imate še vedno za propadlega umetnika?
To je snov, iz katere smo narejeni vsi, ki kar koli kritiziramo. Frustracija, da nam ni uspelo, in ravno prav insiderskega vpogleda, da veš, kako je uspelo njim. Tako to gre. Blefer najlažje zavoha bleferja.
Takrat ste bili zelo kritični tudi do spleta, natančneje, do "milijonov zdrkanih anonimnežev, ki po forumih in klepetalnicah plasirajo svoje kritike, ki običajno stojijo na rahitičnih argumentih". V šestih letih se je ta prostor kritikov pod varno krinko spletne anonime samo še okrepil. Do kam po vašem segajo oziroma lahko segajo meje svobode govora?
Do tvojega imena in priimka oziroma še dlje - do tvoje prave identitete. Kadar gobezdaš, se podpiši z imenom in priimkom, nato pa se za vsak slučaj še enkrat vprašaj, kdo si. Anonimnost je sicer še en razlog, zakaj ne verjamem v obstoječo upodobitev demokracije. Ni odgovornosti niti za besede in odločitve, kaj šele za dejanja.