Organizatorji njegovega obiska na slovenskih tleh so ga opisali kot človeka, ki prinaša sporočilo upanja, in svetovno znanega motivatorja, ki nagovarja ljudi vseh starosti, poklicev in slojev. Dodali so še: "Kjer koli se pojavi, se spreminjajo življenja. Še posebej rad govori mladim, in sicer o upanju in veri, ki ju ima lahko vsak človek ne glede na okoliščine, v katerih se nahaja. To govori iz svojih izkušenj, saj se je rodil brez rok in nog. Pa vendar prekipeva od življenja, navdušenja in upanja, kar želi deliti tudi z drugimi. Njegove zgodbe ne smeš zamuditi."

Arena Stožice, kjer je v soboto zvečer leta 1982 v Melbournu rojeni sin avstralskih priseljencev sklenil svojo slovensko turnejo, je bila polna in Nick je po nastopu 100-članskega zbora duhovne glasbe večer začel hudomušno, večina šal je bila na račun njegove telesne prizadetosti, torej očitnega dejstva, da nima ne rok ne nog. No, pravzaprav ima eno majhno uporabno stopalo, s katerim opravlja vse tisto, za kar ima večina ljudi na voljo štiri ude, pravzaprav še več: igra celo nogomet.

Tako se je, na primer, med zahvalo hotelu, v katerem je spal, pošalil: "Všeč mi je bilo, da je bila postelja dovolj dolga za moje noge." Ko je govoril, da je podelil že rekordno število objemov, menda že dovolj za Guinnessovo knjigo rekordov, je dodal še: "Roke so mi odpadle zaradi tega."

Njegova telesna pomanjkljivost je lahko tudi praktična, je bilo izhodišče za šalo: "Vsak me lahko dvigne in odnese k sebi domov." Policisti pa ga, tudi če bi kar koli ušpičil, ne morejo vkleniti ali mu vzeti prstnih odtisov ...

"Komaj čakam na nebesa"
Nato pa se je večer prevesil v del, ki pravzaprav predstavlja bistvo Vujicicevega obiska: motivacijski govor. Rdeča nit: vera v Boga. Govornik je namreč prepričan: "Ko bom v nebesih, bom imel novo telo. Komaj čakam na nebesa." Občinstvu v dvorani je sporočil, da ne smemo biti jezni zaradi tega, česar nimamo, temveč hvaležni za to, kar imamo. Alkohol, mamila, spolnost, pornografija - vse to je po njegovem prazna uteha, ki ne vodi v odrešitev. "Vsak užitek je začasen, razen če odkriješ nekaj, kar traja večno - upanje."

Nato je Nick Vujicic govoril o svojih življenjskih izkušnjah. Pri 10 letih je poskušal narediti samomor, saj ni videl upanja in izhoda, pa čeprav je dobival veliko ljubezni od staršev (njegova mati je medicinska sestra, oče pa pastor) in družine. A kot pravi zdaj: "Čeprav ne vidiš upanja, to ne pomeni, da upanja ni."

Pri 15 letih pa je Bog uslišal njegovo molitev in mu razkril, zakaj je na svetu, je nadaljeval Vujicic: zato, da bi širil Njegovo sporočilo. In Nick še danes, ko ima skoraj 30 let, upa na čudež. Pravi, da ima v omari za vsak primer shranjenih par čevljev, nekaj srajc z dolgimi rokavi in nekaj parov hlač, celo zapestno uro. Nato je v šali dodal še, da je že razmišljal, da bi si kupil kitaro.

Tik pred koncem večera, ki so ga (tako kot uvedle) sklenile duhovne pesmi, je Nick zbrane pozval k skupinski molitvi. Pravi, da se bo v Slovenijo, kjer se je imel zares lepo, gotovo še vrnil.