Šubic velja za enega najuspešnejših in najbolj zagnanih sestavljavcev legokock pri nas. Zanimajo ga predvsem srednjeveški časi, zato so njegova posebnost kreacije slovenskih gradov iz tistega časa. Če bi prešteli vrednost kock v njih, bi zlahka prišlo do številke nekaj tisoč evrov, pravi. A čar kock je prav v tem, da je njihova uporabnost brezmejna, zato se ne strinja s trditvijo, da se česa iz kock ne da sestaviti. Šubic, sicer po poklicu informatik, še vedno kupuje nove kocke, kar je kar drag "špas", priznava, do Lega pa čuti tudi majhno zamero. Preberite, katero!

Kako pogosto sestavljate legokocke – vsak dan malo "brkljate" ali imate dneve, ko se zaprete v sobo in vas nekaj ur ni ven?
Zelo sporadično, bi rekel. Lahko dva, tri mesece kock sploh ne primem v roke, potem pa me "prime" in me tri dni ni iz sobe. Ko dobim idejo in "padem noter", lahko sestavljam nonstop, tudi nekaj dni skupaj.

V kakšnem ustvarjalnem okolju delate – ob sestavljanju kock poslušate glasbo, potrebujete popoln mir ali pustite k sebi tudi otroke?
V kleti imam sobo, v kateri imam vse kocke in dve mizi, na katerih sestavljam. Glasbo včasih poslušam, včasih ne. Imam hčerki, ki sta stari že 21 in 17 let in ju kocke ne zanimajo več. Ko sta bili mlajši, sta se seveda igrali z njimi, takrat so bile kocke po vsej hiši. Skupaj smo sestavljali hišice, živalske vrtove, avtomobilčke, parke ... Nismo pa imeli nikoli ločenih kock, v smislu, da so nekatere njune in druge moje. Če sta vprašali "Oči, kako se pa to naredi?" sem jima pustil, da sta šli pobrskat tudi med moje kocke. Ko sta odrasli, pa sta mi začeli govoriti: "Oči, midve teh kock ne potrebujeva več v sobah."

Ko bosta starejši, bosta verjetno kocke znova vzljubili, tako kot se je to zgodilo številnim ...
Seveda, takrat jih bom z veseljem dal vnučkom, haha. Dobra stvar legokock je, da se nikoli ne obrabijo. Doma imam nekaj takih, ki so starejše od mene in so uporabne kot prvi dan. Niso počile, prilegajo se, kot se morajo.

Ste kdaj šteli ali ocenili, koliko kock imate doma?
Več kot pol milijona, zagotovo.

Še kupujete nove?
Seveda, še. Težava ali pa dobra stvar, kakor človek vzame, je to, da Lego dela vedno nove kocke – nove oblike, nove barve ali iste oblike v novi barvi. In te kocke potrebujem, če želim sestaviti nekaj posebnega. Zato jih neprestano kupujem. Sicer jih imam že toliko, da mi počasi zmanjkuje prostora zanje, zato zdaj kupim samo še tiste, ki jih res potrebujem. Včasih je bilo drugače, takrat sem pomislil: "Ta set je pa res lep." In sem ga takoj kupil. Zdaj pa najprej pogledam, ali so v kompletu res kocke, ki mi bodo prišle prav. Če jih ni, ga ne vzamem.

Kako imate v kleti urejene kocke?
Po barvah in oblikah. Če hočem hitro najti kocke, jih moram imeti po škatlah, škatlicah in vrečkah. Vsak sestavljavec ima svoj sistem, a več kot imaš kock, natančneje je treba imeti sortirane po barvi in obliki.

Že samo iskanje vzame veliko časa pri sestavljanju, kajne?
Sam imam tako dobro sortirane, da vsako kocko najdem v največ desetih sekundah. Verjetno celo dlje traja, da kocke pri razstavljanju razporedim kot samo sestavljanje. Na tisoče kock je treba razporediti v škatlice, kar je zelo zamudno delo, pa še nobenega veselja nimam s tem, saj to ni ustvarjalni proces. Zanimivo je ustvarjati, ne pa razdirati in zlagati.

Je pa naložba za vsako prihodnjo kreacijo.
Seveda. Saj priznam, ne pospravim vedno popolno. Včasih kaj razdrem in vse kocke samo na hitro stresem v veliko škatlo. A potem razmišljam, kje je kakšna, dokler nimam vsega dovolj, si vzamem nekaj ur in jih spet pravilno razporedim, da je znova red. Mora biti red.

Najraje sestavljate srednjeveške zgradbe in slovenske znamenitosti. Sestavili ste že Plečnikovo cerkev sv. Mihaela v Ljubljani, hrastniško Vilo de Seppi, Zmajski most, Celjski dom, Predjamski grad, Snežnik, Blejski grad, Bogenšperk, Mašun, Tuštanj. Torej združujete slovensko kulturno dediščino z legokockami?
Da. Že na splošno me zanima zgodovina, sploh srednji vek. Slovenija je polna gradov, eni so zelo lepi in zanimivi, sploh tisti, ki še vedno stojijo. Takšne je z legokockami super narediti. Lahko bi se lotil sestavljanja velikih evropskih gradov, ampak zakaj, če imamo svojih dovolj? Dejansko nisem sestavil še nobenega tujega gradu. Naredim kdaj kakšnega fantazijskega, za katerega so inspiracija obstoječi gradovi, da pa bi izdelal prav repliko tujega, pa ne.

Kako se sploh lotite velike kreacije, na primer kakšnega slovenskega gradu? Kako dobite načrte in izračunate mere, kako izbirate kocke?
Najprej se odločim, katerega bom sploh sestavil. Vedno izhajam iz vsebine – grad mi mora biti zanimiv na pogled. Štirioglate stavbe s streho in stolpičem so na primer precej nezanimive. Vedno izberem takšnega, ki mi je zanimiv po arhitekturi. Potem se moram odločiti, kako velikega bom naredil. Če je velik, gre za to veliko kock – če jih nimam, to pomeni veliko denarja. Zato se v glavnem lotim takih, za katere vem, da že imam veliko kock primerne barve in oblike. Dobro, kakšne še vedno kupim. Ko sem se začel ukvarjati s sestavljanjem, pa ni bilo druge možnosti, kot da odprem denarnico in dam dvomesečno plačo za kocke.

To ste dejansko naredili?
Seveda. Predjamski grad je bil prvi tak projekt, ki me je finančno "olupil". Zato sem ga pa delal dve leti.

Je mogoče kupovati samo določene kocke, na kos, po določeni barvi in obliki?
Da. Obstajajo spletne trgovine, ki prodajajo posamezne kocke, prav eno po eno se da kupiti. Ampak to vseeno nanese precej denarja. Gradovi imajo po 20.000, 30.000 kock. Povprečna cena za eno kocko je okoli 10 centov, posebne so še dražje, tudi bistveno dražje, kakšne so tudi cenejše. Dražje so lahko tudi po evro, dva ali še več. Obstajajo tudi kocke, ki stanejo 20 evrov, ker so tako redke. A če jo nujno potrebujem, jo bom kupil, čeprav vedno gledam, kako bi se dalo kaj ceneje narediti, recimo za kakšno nepomembno steno. Iščem kompromise sam s seboj, haha.

V glavnem, ko ugotovim, kako velik grad bom delal, je treba narediti okvirne načrte. Ker gre za repliko prave zgradbe, morajo biti razmerja pravilna. To lahko dosežem le tako, da dobim načrte prave zgradbe. Načrtov za slovenske gradove pa praviloma ni. Obstajajo slike iz starih knjig, mogoče za kakšnega, ki so ga obnavljali, obstaja na spletu dokumentacija, razpisi. Sicer pa ni druge možnosti, kot da grem na lokacijo gradu in vse fotografiram, včasih si izposodim tudi brezpilotni letalnik, da dobim tudi slike od zgoraj. Gradovi, ki so odprti za oglede, morajo imeti za vsako nadstropje požarni evakuacijski načrt, kar pomeni, da so morali izdelati načrt za vsako nadstropje. Fotografiram tudi to. Včasih tudi izmerim sobe in stene, da lahko potem izračunam pravilne dimenzije.

Ko imam narejene načrte pravega gradu, moram to pretvoriti v dimenzije za kocke. Najbolj fiksna stvar pri kockah so okna, saj so pri Legu na voljo v malo dimenzijah. Če želim, da so okna sorazmerna s celotno stavbo, moram iz oken ven začeti računati preostale mere. Okna namreč ne smejo biti bistveno premajhna ali prevelika v primerjavi s preostalo zgradbo. Ko imam tudi ta načrt narisan, se začne sestavljanje, kar je najbolj zabaven in sproščujoči del procesa. Mi je pa dolgčas, če sestavim samo zgradbo, rad naredim tudi njeno okolico. Pri Predjamskem gradu sem tako izdelal tudi skalo, na kateri stoji, jamo za gradom, pokrajino in bližnjo cerkev pa še prizorišče viteškega turnirja. Želim ujeti trenutek v času, ne samo zgradbe.
Kakšen velik grad sestavljam več mesecev. Seveda ne delam vsak dan po osem ur, to je hobi, zato sestavljam, ko imam čas.

Je bila pa zagotovo že kakšna neprespana noč?
Seveda. Pogosto pozabim na čas. Včasih se lotim sestavljanja ob desetih zvečer, ko naslednjič pogledam, ura že kaže tri zjutraj. Potegne me vase. A takšna stvar me ne utrudi, nasprotno, hrani me.

Včasih me odnese tudi v vesolje, rad sestavljam znanstvenofantastične stvari. Trenutno sicer sestavljam otok Burano pri Benetkah, ki ima pisane hiške ob kanalu. Tam sem bil pred leti, imam veliko fotografij, pomagam si s spletom. A to spet ne bo samo otok s hišicami, ampak bom naredil tudi obalo z ladjicami, ljudmi in vodnim taksijem.

Se strinjate, da je zaradi oglate oblike legokock najtežje sestavljati ljudi in prikazati čustva?
Zagotovo. Na splošno, bolj kot so kreacije organske oblike, težje jih je narediti. Lego sicer zadnje čase za rastline in živali izdeluje odlitke. Če potrebuješ konja, ga tako ni treba sestaviti iz kock, ampak je na voljo v enem kosu. Ampak to so majhne figure za otroke. Če hočeš narediti polmetrsko želvo, jo je treba seveda sestaviti iz kock. Kdo lahko pomisli: "Kocke so štirioglate, zato bom naredil precej štirioglato želvo." A pravi izziv je, da želvo narediš čim bolj zaobljeno. In to se da narediti.

Se da, le mojster je treba biti.
Da. In uporabiti na primer 3000 kock namesto 500, da se lahko izdela vse bolj na okroglo. A to je izziv.

Si lahko pri tem pomagate tudi s kakšnimi načrti za take velike kreacije, na primer lahko odtipkate v Google "kako se iz legokock naredi želvo iz 3000 kock" in dobite primerne zadetke?
Včasih. Fotografij različnih legokreacij je na spletu objavljenih zelo veliko. Kako so to kreacijo naredili, pa številni bolj kot ne skrivajo. Veliko jih je v tem zavohalo denar, zato nekateri prek spleta prodajajo načrte za velike kreacije. Redkokdo bo načrt drugemu kar dal. Poleg tega je načrt treba narediti. Sam niti za eno stvar, ki sem jo sestavil, nimam načrta, imam le svoje zapiske in izračune. Če bi tak načrt imel, bi ga z veseljem komu dal zastonj. A nikjer nimam zapisano, katero kocko sem kje uporabil. Zato tudi ne vem, koliko kock natančno sem porabil za kakšno stvar. Pri gradu, ki je narejen iz 20.000 kock, se lahko zmotim tudi za nekaj tisoč.

Lahko pa rečete, da so vaše največje kreacije sestavljene iz približno 20.000 kock?
Morda, a lahko tudi iz 30.000 kock. Za razstavo na Bledu smo sestavili dioramo Vojne zvezd, ki je narejena iz 70.000 kock. Sestavljali smo jo trije, da smo končali v doglednem času, haha. Od ideje do izvedbe so minili trije meseci.

Torej je v kakšnem vašem gradu za nekaj tisoč evrov legokock, če bi računali v denarju?
To pa zagotovo. V Plečnikovi cerkvi je za 3000, 4000 evrov kock, lahko tudi več, odvisno, koliko je posebnih. Tudi za drevesa sem uporabil dražje kocke. Vrednost gradov je približno 5000, 6000 evrov. A ko kocke enkrat kupiš, jih imaš. Sestaviš grad, ga podreš in nato pretežno iz istih kock sestaviš še drugega, tretjega. Ne moremo reči, da sem za pet gradov dal 30.000 evrov, lahko pa rečemo, da sem na primer zanje zapravil približno 7000 evrov. Je pa trajalo, da sem si nabral toliko kock. Že ko sem bil majhen, sem obdržal vse kocke. Zagotovo je trajalo deset, 15 let, da sem prišel do te številke, a še vedno zapravljam za nove.

V nekem pogovoru ste dejali, da je vaš najstarejši set model rakete iz leta 1973, ki ste ga dobili kot triletni otrok od tete iz Švice. Je ta komplet še vedno združljiv z novimi?
Seveda, popolnoma. Dimenzija in oblika kock še vedno ustrezata vsem novim, tudi material je tako kakovosten, da čeprav je komplet star 50 let, drži kot nov. Edina stvar, ki kockam škodi, je sončna svetloba. Sam jih imam zato spravljene v škatlah v kleti, da so zaščitene.

Kako jim škodi svetloba?
Če kdo postavi komplet kock v dnevno sobo, kocke čez nekaj let zbledijo, postanejo rumene. Občutljive so na sončno, na UV-svetlobo, na luč ne. Takoj ko so kocke dolgo na dnevni svetlobi, jih začne "kuriti", sploh bele in rdeče so precej občutljive. V nekaj letih bela kocka tako postane rumena. Če želimo imeti kocke za okras ali razstavo, se je pač treba zavedati, da prav dolgo ne bodo zdržale, morda dve leti, tri.

To moram povedati možu, ki si je kupil komplet ladje Varuhov galaksije in zdaj je že kakšnega pol leta postavljen na omari v dnevni sobi.
Saj če komplet gledate vsak dan, sploh ne boste opazili spremembe, ne boste videli, da barva počasi bledi. Če jo bo kdaj razdrl, pa bo videl, da bo stranica kocke, ki je bila obrnjena navzven, bistveno drugačne barve kot tista, ki je bila obrnjena navznoter. Poleg tega se na njih nabira prah. Te kocke so elektrostatične in nase zelo vlečejo prah. So kar izziv za čiščenje, sploh če jih imamo kje pri tleh. Lahko se z njih vsak teden spiha prah ali se občasno razdrejo, umijejo v prhi in potem znova sestavijo. Čeprav imam toliko kock, sam niti ene kreacije nimam razstavljene v dnevni sobi. Kdor jih želi videti, ve, da jih mora pogledati v kleti.

Na komercialni televiziji že nekaj časa predvajajo oddajo Lego Masters, v kateri tekmovalci v parih izdelujejo najrazličnejše kreacije. Ste si ogledali te oddaje, si predstavljate sebe v njih bolj kot sodnika ali tekmovalca?
Da, poznam to oddajo. Zagotovo bi mi bilo zanimivo biti tekmovalec. Glede sodnikov je pa tako ... Gre za komercialno zadevo, zato mislim, da sodniki niso prav nič samostojni, ampak da morajo po scenariju povedati, kako kdo sestavlja. Mislim, da so precej omejeni pri svojem delu. Tudi če me vprašate, ali bi delal za podjetje Lego, je moj odgovor jasen: ne. Pa ne zato, ker ne bi rad sestavljal kock, ampak zato, ker ti v tem primeru drugi povedo, kaj je treba sestaviti in kako. Sestavljanje takrat postane služba, ni več hobi. Slovenec Rok Žgalin Kobe je v Legu vodja linije Architecture. Polovico kompletov, ki jih izdajo v tej seriji, sestavi on. Ko smo govorili z njim, je tudi sam rekel, da je to zanj le še služba kot služba, s šefi, roki, različnimi zahtevami. Seveda dela nekaj, kar mu je všeč, je pa rekel, da tistega pristnega veselja pri tem ni več.

Verjetno popoldne ne sesavlja še sam doma kompletov ...
Zagotovo ne. Sam imam pa prav s tem veselje, da odklopim vse drugo, sestavljam z veseljem in nahranim otroka v sebi, kot rečejo.

V oddaji poudarjajo tudi pomen uporabe koščkov, ki se jih da uporabiti na različne načine – na primer rogljiček za brke, češnjo za kačji jezik. Se tudi vi znajdete na tak način, konkretno, imate kakšen podoben trik?
Seveda. Pred leti so naredili pričeske za neke vesoljske figurice. Ti lasje so zelene barve, zato jih rad uporabim kot rastline na njivi. Jih je pa res treba tako natakniti, da se ne vidi, da imajo luknjo na glavi. To je sicer eden izmed velikih izzivov pri kockah – da jih ne uporabimo za namen, za katerega so bile narejene, ampak da najdemo neko drugo možnost. Lego vseeno naredi malo namenskih kock. Ko delam na primer streho, Lego sicer ponuja strešnike, ki so super in gredo skupaj, a če želim narediti kupolo, zanjo ni kock, zato moram sam ugotoviti, kako jo bom izdelal. Variant za to je ogromno – malo pobrskam po spletu, kako so naredili drugi, a sam skušam vedno najti kaj izvirnega. So izzivi, kako kocke uporabiti kot neki univerzalni element, iz katerega je mogoče sestaviti marsikaj. To je čar legokock. Lego nam proda na primer set avtomobila, a lahko ga razdremo in iz istega kompleta naredimo čoln. Vedno se da uporabiti kocke za drug namen in iz istih kock narediti tematsko različnih kreacije. Iz avtomobila se da narediti hišo – seveda moraš pri tem vedno sprejemati kompromise –, a da se. Pri drugih igračah je to nemogoče, kocke pa ponujajo izjemno ustvarjalnost. Ni stvari, ki se je ne da izdelati iz legokock. Nekateri so naredili iz kock podmornice, ki se premikajo pod vodo, ali letala, ki letajo po zraku. Omejitve ni, nikoli ne smeš reči: 'To se ne da.'

Nabor legokock je po barvah, oblikah, namenu izjemen. Med njimi so tudi minifigurice. Kako velik ljubitelj figuric ste, imate svojo najljubšo, ki jo skušate vključiti v vsako kreacijo?
Nekateri imajo svojo najljubšo figurico, v katero so "zaljubljeni" in ki jo vedno nosijo s seboj ter se z njo slikajo. Sam je nimam. Ker mi je najbolj všeč srednji vek, imam vitezov in princes na stotine, saj vedno pridejo prav, haha. Če bi moral izbrati najljubšo tematiko figuric, bi bile to brez dvoma srednjeveške. Fino je, ker Lego vedno dela nove oblike – nove ščite, malo drugačne meče, nove civilne figurice, da lahko naredim kovača, trgovca, kar si zamislim.

Kdaj sestavite enako kreacijo dvakrat?
V bistvu sem to že naredil, ravno za razstavo na Bledu, ki se izteka. Organizator je videl, da sem nekoč naredil ljubljanske koliščarje in me je prosil, ali jih lahko znova naredim. Sestavil sem jih, a ne popolnoma enako – niti ena hiška ni enaka, oblika obale je drugačna. Ista je samo tematika, izvedba pa podobna. Zakaj bi še enkrat popolnoma isto delal?

Na Bledu bo razstava legokock odprta še ta konec tedna. Ko je razstave konec, razdrete vse svoje kreacije in začnete kocke mukotrpno zlagati nazaj v škatle in škatlice?
Tako je. Najzanimivejših stvari, na primer Plečnikove cerkve, sicer ne bom razdrl, saj je preveč lepa. Največje stvari, na primer gradovi, običajno ostanejo sestavljeni po nekaj let, manjše stvari pa razdrem in sestavim nove. Tudi za obiskovalce je zanimivo, da vsakič vidijo kaj novega.

Imate v načrtu še kakšen večji projekt?
Burano bom zagotovo dokončal, še kakšen drug večji projekt pa naj ostane presenečenje za novo razstavo, ki naj bi se po načrtih odprla tam okoli velike noči oziroma pred prvomajskimi prazniki.

Lego neprestano ponuja nove komplete, vzpostavlja nova sodelovanja z različnimi studii, npr. z Marvelom, DC, obstajajo kompleti z Disneyjevimi figuricami, takšnimi iz Harryja Potterja. V katero smer gre po vašem mnenju razvoj legokock? Vas novi izdelki vedno znova navdihujejo ali se vam zdi, da so njihovi najboljši časi že mimo?
Lego ima finančni interes. Če bodo naredili nov film o Harryju Potterju, bo Lego zagotovo naredil tudi nove komplete. Podobno je z Avatarjem 2. Predvsem mi je žal tega, da je Lego včasih poleg teh licenčnih serij delal tudi svoje kompletne tematike, na primer kavbojce in indijance, viteze, vesolje ... To so skoraj opustili in to nam, ki smo na kocke nori, ni preveč všeč. Saj so tudi licenčni seti lepi, zanje naredijo nove barve ali popolnoma nove kocke, ampak včasih je bil Lego na nelicenčnih zadevah bistveno bolj kreativen, kot je zdaj. To je ena taka zamera. Gre pa pri tem verjetno za psihologijo kupcev – če bodo izdelali še tako hudo vesoljsko ladjo, se ne bo tako dobro prodajala, kot če še petič na podoben način naredijo vesoljsko ladjo iz Vojne zvezd. Tako da mi manjka predvsem Legova lastna kreativnost. Nam so prodajali kavbojce in indijance, današnjim otrokom pa superjunake. Ni kaj.

Vidim krivdo tudi na starših, da otrok ne izobražujejo in si ne vzamejo časa zanje. Vse več ljudi kupi sete Lego zato, ker so lepi – sestavijo jih, dajo na polico in jih gledajo. To ni namen, za ta namen lahko kupimo kip. Otroke je treba spodbujati k ustvarjalnosti, navdušiti jih je treba za sestavljanje s kockami, ne za končni izdelek. Za to se ti ne bodo zahvalili čez dve uri, ampak čez 20 let. Če bosi hodimo po tleh ali nas kaj zbada v roke, je znanstveno dokazano, da to kreira sinapse v naših možganih. Kocke so koničaste, oglate in delajo točno to – zbadajo nas v prste. Poleg tega spodbujajo našo daljšo koncentracijo, sploh v primerjavi s telefoni. Kot civilizacija nazadujemo, kocke lahko pomagajo pri tem, da bodo naši otroci na splošno boljši ljudje.