Glasbenega porekla ne more skriti, v zadnjih mesecih pa se je njegovo ime znova pojavilo, a tokrat na drugem ustvarjalnem obzorju; ali pač na tistem prvem?

Rok je avtor nekaj animiranih filmov, ki so postali deli odmevnih glasbenih dogodkov ali koncertov. Animacija, ki je pospremila nastop skupine Madness med njihovim nastopom na strehi Buckinghamske palače med junijskim koncertom, posvečenim jubileju britanske kraljice Elizabete II., je bila le ena izmed njih. Pred tedni je ustvaril nov videospot za skupino Rolling Stones.

V London se je preselil brez vsakršnega vedenja o tem, kaj se mu bo tu zgodilo. V kotu londonskega stanovanja ima dve kitari, toda šele pred kratkim si je uredil mini studio, tako da možnosti, da ga na pot pisca skladb spet zanese, ni izključena.

Spodaj si lahko preberete pogovor z Rokom Predinom, ki ga je pripravil Matjaž Ambrožič.

Rok, začniva pri vašem prvem, kot ste omenili, odmevnejšem projektu, ki, če razumem prav, dejansko predstavlja odskočno desko za sodelovanja, ki so sledila, sodelovanja, ki so privedla do naročil nekaterih največjih imen v glasbeni industriji?
To je bilo tako. Pridružil sem se produkcijski hiši Trunk Animation, ki je kolektiv devetih režiserjev iz vsega sveta. Naši sodelavci so v Budimpešti, v New Yorku, v Barceloni, raztreseni smo povsod, in vsak izmed teh posameznikov ali pa režiserskih tandemov ima prepoznavno ali pa raje značilen animacijski slog. Se pravi, vsak projekt, ki pride v našo hišo - ali nas klienti pokličejo, ali nas najdejo po spletu, ali imamo stike s producenti iz založniških hiš, ali kakor koli - vedno se pripiše določen projekt tistemu, ki najbolj ustreza. Če stranka želi stop-motion animacijo, se bo projekt dodelil nekomu, ki ima veliko izkušenj s stop-motionom, ki je v tem dober, tistemu, ki lahko temu izdelku da dodatno vrednost. Tako se razdeljujejo dela. Po navadi je tako. Se pa zgodi, da vsake toliko komu uspe neki presežek, ki je nato opažen. To pa lahko pomeni tudi, da naročnik želi delo kar od posameznega avtorja, torej kar poimensko. In če si ti tedaj na voljo, potem to narediš. In je. Se pa vselej dela v moštvu; in kot režiser vodiš animatorje, oblikovalce, ilustratorje. Odvisno od velikosti projekta. Ampak, niste me vprašali to?

Mogoče nisem znal vprašati, saj z velikim zanimanjem poslušam in sploh ne bi želel, da se vaša pripoved ustavi, zato vas prosim, le nadaljujte!
Nekega dne so nas poklicali iz Treatment Studia, ki se ukvarja z glasbenimi vizualijami za velike turneje velikih glasbenih imen. Oni delajo za U2, Pink Floyd, Red Hot Chili Peppers, Beyonce ... In za vse te Treatment Studio producira vse, kar lahko gledalec na koncertu vidi na velikih zaslovnih, na videozidovih; se pravi, vse, kar se premika in pleše na velikih ekranih, pa do oblike odra in oblikovanja luči oziroma svetlobnih učinkov in te stvari. In vsake toliko časa, če si stranka zaželi kaj specifičnega, oni "out-sourceajo", to pomeni, da poiščejo nekoga, da realizira določen projekt. V primeru Keitha Urbana pa je bilo tako, da si je Keith zaželel malce bolj osebno animacijo, ki bila med vrsticami nekakšno posvetilo romantični zvezi, ki jo ima z Nicole Kidman, posvetilo njunemu otroku - vizualna zakodirana pesem, nekako tako. In ta naj bi spremljala tedaj njegovo novo uspešnico, kako ji je že bilo naslov ... (Put You In A Song) In to pesem je imel Keith takrat namen predstaviti na podelitvi nagrad, to je National Country Music Awards.

No, in potem me je nagovoril naš producent Richard Barnett. Odgovoril sem, da z veseljem; in smo potem naredili eno stvar, ki je bila fantastično sprejeta, Keith Urban je bil zelo zadovoljen, bili smo omenjeni v publikacijah, vseh mogočih. Bilo je uspešno. Potem smo na osnovi tega dela dobili nova naročila. Med njimi smo sodelovali z Eltonom Johnom. Šlo je za animirani kratki film, ki je uporabljen kot del njegovega spektakularnega nastopa v Las Vegasu. Spet podobno, Treatment Studio je bil zadolžen za vse vizualije, ampak en del teh pa smo proizvedli tudi mi Trunk Animation. Je bilo pa tako, da si je Elton John zaželel, da bi bil prav tako del mogoče malo lepše animiran, predvsem pa, da bi ta animacija pripovedovala zgodbo njegove kariere, torej presek vseh teh desetletji, v katerih je Elton zaznamoval glasbeno zgodovino. In pripravil sem koncept, nato sem razvil slog in te stvari. Nato sem kar osebno dobil Eltonovo naročilo. To smo izvedli. Znova smo bili uspešni. O nas so pisali Washington Post, Billboard in drugi. Vsi so poudarjali, da je to pa res nekaj, kar je treba videti. Elton je bil zelo zadovoljen, v studio nam je poslal zaboj šampanjca z osebno zahvalo; in to je najbolj važno, kajne, da je stranka zadovoljna s tem, kar si naredil.

Zdaj morava še poglavje nazaj. Kako ste našli Trunk Animation ali so oni našli vas?
Kot samostojni ustvarjalec sem Trunk Animation in še vrsti drugim podobnim družbam pošiljal svoje predloge. Prek elektronske pošte, se ve. Ko sem se preselil v London, nisem čakal na priložnost, ampak sem nadaljeval svojo produkcijo, naredil nekaj kratkih filmov, kar tako. Vsakič, ko sem kaj naredil, sem to objavil na spletu oziroma sem vsem, ki so me zanimali, poslal obvestilo, da so vabljeni k ogledu moje novosti. Sprva Trunk Animation nisem poznal, nisem vedel, da ta družba sploh obstaja. In nekega dne sem od Trunk Animation dobil povabilo, češ, oglasi se pri nas, da se spoznamo in pogovorimo in tako. To se je res zgodilo, z vsemi iz Trunk Animation sem se spoprijateljil, razumemo se odlično in sodelujemo še danes.

Koliko časa torej traja že to vaše sodelovanje?
To je zdaj že tri leta. Imel sem, sorazmerno, srečo. Ali drugače. Če bi mi nekdo povedal danes, kako se namerava preseliti v London, in če bi bil njegov plan isti, kot je bil - zdaj, ko pogledam nazaj - moja zgodba, bi mu rekel, nikar ne delaj tega, kaj si nor, ne!
Na slepo, naivno, kakor bi ti kar zdaj prišel sem in bil prepričan, da boš dobil službo in boš zlahka preživel in podobno. Sreča je bila v tem, da so se stvari relativno hitro unesle, ali drugače, službo pri Trunk Animation sem dobil v nekaj mesecih.

Rad imam animacijo, od nekdaj. V tem polju sem želel ustvarjati. Moji prvi poskusi, predstaviti se komur koli, ki se ukvarja z animacijo, so bili podobni mailom z vsebino, sem ta-in-ta, delam tole, kar je v priponki, in bi se rad pridružil vam, pa kar koli bi že lahko ali smel delati pri vas, bi me zelo veselilo. In, ko sem šel na prvi sestanek na Trunk Animation, sem v resnici mislil, da se bomo pogovarjali o tem, da bi pri njih malo pomagal, kaj narisal, tako nekako. Mislil sem, da bom pri njih v najboljšem primeru postal nekakšen začetnik, asistent, junior. Toda na Trunk Animation so mi rekli, če bi bil njihov režiser. Tega nisem pričakoval, nisem si sploh mislil, da bi se lahko potegoval za tak položaj. Najprej, seveda, nisem poznal posla, nisem natančo vedel, kako te stvari sploh delujejo. Ponujeno sem z veseljem sprejel, se hitro naučil tega, kar prej nisem znal.

Slovenci si najpogosteje napačno predstavljajo, da sodelovanje s komer koli znanim ali slavnim ne pomeni nič drugega kot nemudoma polne žepe bankovcev ali silovito kolono ničel ob zneskih na bančnih računih?
Seveda ni tako, vsaj na tej strani, kjer sem. Ne ne. Mi (Trunk Animation) smo relativno majhne ribe, in ponavljam, imel sem veliko srečo s priložnostmi, ki sem jih dobil. Res je sicer, da sem znal manjše projekte obrniti v večje stvari. Seveda ne trdim, da v velike, recimo v večje. Ali še drugače. Ko je stranka naročila delo z določeno kakovostjo, sem se nato res potrudil, dal sem vse od sebe in naredil ali priskrbel več, kot je naročnik dejansko plačal. Na ta način lahko vselej stopicaš naprej in naprej. In to pri Trunk Animation še vedno počnemo.

Druga pomembna stvar je ta, da znaš z ljudmi komunicirati. Ko delaš s tako znamko, kot so The Rolling Stones, je med mano in Mickom Jaggerjem kakih 50 posameznikov. In ti se dogovarjaš z vsemi 50. Zato moraš biti artikuliran, neposreden in jedernat. To so gotovo načini, kako lahko prideš, kot pravimo, zraven, pa ni njuno, da si že znan, razvpit, veliko ime ali podobno. V zvezi z zadnjim delom za Stonese povem tole: lyric-video ali video, ki vključuje izpisano besedilo, je nekaj najbolj preprostega, praviloma skoraj dolgočasna animacija, ki se pred tabo odvija kot projekcija ali niz fotopodob. In ko sem dobil to zadnje veliko naročilo, tega nisem razumel kot lyric-video, pač pa kot pravi videospot. Sam pri sebi sem razmišljal in si rekel, da zato, ker meni osebno Rolling Stonesi tako veliko pomenijo, moram narediti najbolje, kar sploh lahko. Imel sem omejen čas, le 5 dni za izvedbo. In 5 dni nisem spal in sem to delal. Na internetu je izdelek nato postal nalezljiv, saj so to Rolling Stonesi. Video za njihov komad doom & Gloom je prejel navdušujoče ocene. In tako je tudi Mick Jagger na svojemu tvitu zapisal, to je fantastično, in ljudi pozval, pojdite si to stvar ogledat. Dobili smo tudi interne informacije, da je ta spot Stonesom res zelo všeč in podobno. Te stvari so važne, saj ti tega ne more več vzeti nihče, in nenazadnje, teh pohval si ne moreš kupiti, pa če si kdor koli že. To je ta preplet vsega, ideje, zagnanosti, veselja, ustvarjalnosti in osebnega navdušenja nad tem, kar počnem. In tega se včasih zavedaš, včasih pa niti ne. V glavnem pa, tistih bleščečih avtomobilov v moji garaži še ne bo, zagotovo. In to materialno je zame v času, ko ustvarjam oziroma zdaj, zadnja skrb.

Nekaj moraš seveda tudi zaslužiti in plačila ali honorarji so v resnici najprej dokaz, da nekdo ceni tvoje delo in tvoj čas, in tako. To mora biti, saj moraš preživeti. Pa čepravi bi to za Rolling Stonese naredil tudi zastonj.

Znoraj družine Trunk Animation v zadnjem času nekoliko izstopate, pri čemer je že ta teza lahko kar nespodobna. Kako si člani ustvarjalne zadruge Trunk Animation pomagate med sabo in kako se skupaj veselite kreativnih zmag?
V tem poslu ali pa v takšnem okolju, kot je London, je potrebna ena značilnost. Če želiš biti dejaven, če želiš sodelovati z ljudmi, moraš biti odprt. Odprt v glavi. Moraš biti odprta oseba. To pomeni, da se osredotočaš bolj na pozitivne kot pa na negativne lastnosti. Se pravi, da si na eni ravni precej netipično slovenski. In to je ta izkušnja, ki te tu prva oplazi. To, da so ljudje prijazni, torej niso žleht, in da obstaja tako imenovani team-spirit ali kolektivni duh, ki je iskren in ni zlagan. In ravno po tem ključu deluje tudi naš kolektiv. Spominjam se pogovora z enim prijateljem, v katerem sva prispela do znane fraze, ki pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči - pravim, da to drži le delno, kajti pravega prijatelja spoznaš v sreči! Tisti, ki se zna s tabo res veseliti in je srečen tudi zate in za tvoje uspehe, tisti je tvoj pravi prijatelj; si mislim. Ko ti gre slabo, se ti na težave pripopa polno nekih gniloživk, in potem imajo vse te tisoč in en recept, kako bi ti moral to in to spremeniti; in zato ti gre lahko le še slabše. In tega veselja okolice ob uspehih ali pohval doma v Sloveniji ni prav veliko. Tu ljudje načeloma vedo, da je tudi zanje bolje, če si ti uspešen. Tudi v interesu drugih je, da je tvoj projekt dober. In tako je potem tudi obratno ali vzajemno. Potem je tudi tvoja reakcija enaka. Med seboj si pomagamo z izkušnjami, na primer, če je nekdo od nas nekaj že poskusil izvesti in potem ta drugemu predlaga - spet le primer ne delaj tega, to ti bo vzelo preveč časa, izberi raje drugo pot, drug način, drugo orodje - to so ti vzvodi, po kateri deluješ. Je pa res tudi, da smo mi majhen kolektiv in denarji, ki se obračajo v naši mali instituciji, niso usodni. Zaradi tega dejstva imamo določeno svobodo, ustvarjalno svobodo. Odgovornost, ki je na naši ramenih, le ni tako zelo svinčena. Malo projektov je, ki bi znali ta ravnotežja porušiti ali nas prisiliti v korporativno hladnost.

Trunk Animation ima na čelu najbrž energičnega poslovneža ali poslovnico. Je znamka stereoptipno organizirana kot ustvarjalno-komericalna akcija dveh sošolcev, enega umetnika in enega ekonomista, pri čemer prvi bdi nad kreativno, drugega pa ne zanima nič drugega kot le stroškovnik?
Nikakor. Šele tu v Londonu sem spoznal, kaj pravzaprav pomeni producent. V Sloveniji je to sinonim za osebo, ki daje denar in posluje. Tu pa je producent skoraj režiser, ali pa nekaj zelo podobnega. Te meje so tu bistveno zabrisane. Richard Barnett, ki je naš managing-director, torej upravitelj (je to sploh pravi slovenski izraz?), z njim je krasno sodelovati. Je tista sila v našem studiu, ki je realna, prizemljena. On bi rekel: 'Krasno fantje, to, o čemer razmišljate, je lepo in navdušujoče, toda to je neizvedljivo, zato pozabite'. Pri nas obstaja ta dinamika, ker se od tebe kot ustvarjalca pričakuje, da boš sanjal zunaj svojih zmožnosti, in kjer je njegova naloga ta, da poskuša, kolikor je le mogoče, raztegniti zmogljivosti ali zmožnosti, da se določena zamisel tudi uresniči oziroma spravi pod streho.

Rok, povejte mi še kaj o vaših izkušnjah ob mislih na domače okolje, ki je najbrž "pripomoglo", da se ne pogovarjava tam, temveč tu. Kako doživljate London, prednosti, težave, slabosti, ki jih prinaša življenje v tem mestu?
Rekel bi, da je kakovost življenja v Londonu celo slabša kot na primer v Ljubljani. V Ljubljani za manj denarja dobiš več. Večina dobrin ti je bolj dosegljiva, kot so ti tukaj. Toda tu dobiš tisto, kar zelo manjka doma. Na prvem mestu je izkušnja te multikulturnosti. Tu smo iz vseh vetrov v nekem središču, ves čas je prisotna ta dinamika, ki je sponatna in iskrena. Ne le, da imaš tu restavracije s ponudbo hrane z vsega sveta, ampak so tu tudi vsi ti ljudje, ki so del londonske scene, ljudje, ki ustvarjajo to metropolo. Naprej, zelo uživam v nekakšni anonimosti, ki jo doživljam tu. Pa ne, da bi me v Sloveniji kdor koli gnjavil ali kaj podobnega. Pač pa zadušljivost majhnega prostora, kjer se hitro komu tudi zameriš, in potem te te stvari oplazijo kot bumerang; to je zelo nerodno. Vse to tu kar splahni, kaj takega sploh ne doživiš. In, ker so tu vsi primorani delovati v hudi konkurenci, si ne morejo privošiti nekega šalabajzerstva; ne morejo si privoščiti slabega kadra, ne morejo spati v službi. Kot sem že omenjal, tu je vsem v interesu, da so njihovi ljudje, torej zaposleni, dobri. Da pa so ljudje dobri, pa morajo biti zadovoljni, to pomeni, dovolj nagrajevani, motivirani; motivirani, da bodo naredili dober izdelek, saj se bodo lahko le tako ohranili.

Pred kratkim sem prebral ali slišal eno pripoved slovenske študentke, ki jo je njen profesor vprašal: 'Poslušaj, kdaj pa ti nameravaš oditi v tujino?'. Ta uspešna in bistra slovenska študentka je nato odgovorila: 'Ne bom šla nikamor, tu sem, tu je moja domovina, jaz se bom zanjo borila tu!' Nato sem se vprašal tudi sam, ali sem jaz zbežal iz Slovenije. A sem se hitro pomiril s spoznanjem, da so moje umetniške aspiracije nadnacionalne. Nacionalnost pa ni več zadostna kategorija za oris domovine, se mi zdi; če je sploh kdaj bila. 'Domovina je samo ena, vsem dodeljena …', tako kot je zapisal pesnik, kajne. Že res, toda dom si moraš poiskati sam, dom je nekaj, kar si ti ustvariš. Moj dom je lahko kjer koli. Pri tem pa nisem nikogar prevaral, nikogar nisem zapustil, nič od tega. Nasploh pa je koristno, da začneš razmišljati zunaj teh okvirjev; vsaj v mejah Evropske unije. Ker imamo z njo silovito srečo, da ne potrebujem delovne vize, da lahko potujem le z osebno izkaznico čez vse te meje, da je tu neka priložnost, ki bi jo po mojem morali ljudlje bolj izkoriščati, še posebej mi Slovenci, ker smo bolj majhni. Saj z njo dobiš novo perspektivo oziroma vidiš, kako neznaten si v teh velikih kulturnih akumulacijah. In nenazadnje, prav zaradi vsega tega začneš tu, v tujini, bolj delati, bolj pihati, tvoj motor je glasnejši.

Čemu se posvečate prav v tem času?
Rolling Stonesi potrebujejo kratke animacijske vmesnice za vizualno opremo svojega novega šova oziroma koncertno turnejo, ki bo prihodnje leto. Te ustvarjam prav zdaj.