Pravita, da bo njun nastop na letošnjem festivalu stand-up komedije Panč verjetno prvi in zadnji. Pa tudi, da se neprestano prepirata. Ampak najverjetneje se le šalita.

Da opravimo s tem: Jure Karas je slon, Igor Bračič pa sadež. Nisem vprašala, tako piše na njuni spletni strani pod sekcijo "najpogostejša vprašanja". Čeprav se zdi, da sta se za razdelitev vlog odločila bolj zato, da jima dajo mir. Morda jima je že zmanjkovalo duhovitih replik, s katerimi sta potencirala skrivnostnost okoli imena. Nekdanja alfa in omega slovenske Improlige sta po duši pač improvizacijska komika in zdi se, da tudi novinarska vprašanja jemljeta bolj ali manj kot iztočnice za čimbolj duhovite besedne domislice.

V različnih situacijah rada povesta, kako sta najboljša in najpomembnejša, a z očitnim prizvokom samoironije, ki pa je morda le krinka za izražanje resničnega mnenja. Kakor koli, redko kdo jima lahko oporeka, da sta verjetno najbolj izpiljena komika v Sloveniji in malokdo se na ves glas ne zasmeji ob njunih radijskih prispevkih o slovenskih narečjih ali ob najbolj klasičnih glasbenih parodijah, kot so "Fantastičnih 5", "Taliban reggae", "Raper" ali najnovejšim "Čreva na plot". Slovenijo je nasmejalo tudi njuno vodenje Viktorjev 2008 in 2009, sicer neizprosno do vseh, ki niso Jurij Zrnec.

Za mesto našega klepeta izbereta svoj najljubši lokal v Ljubljani, samo ulico stran od Metelkove, kjer sta koncertirala na začetku. Preden je, kot pravita v tisti pesmi, prišel menedžer, ki jima je "v žepe tlaču dnar".

Je zahajanje v lokal Druga pomoč, sicer znan po tem, da ga obiskujejo znani kreativni Slovenci, simbol tega, da sta ostala, kot sta približno rekla v nekem intervjuju, na vrhu "televizijske, ustvarjalne, gledališke, improligaške, videoprodukcijske kul scene"?
Igor: To je to. Vrhunec slovenske scene.
Jure: Vidiš, da ni nobenega. Na vrhu smo sami.

Kdo še zahaja sem?
Jure: Siddharta včasih pride. Ampak zadnje čase bolj poredko.

Pa baje tudi Lado Bizovičar in druge velike zvezde ...
Igor: Neprestano.
Jure: Bizovičar je non stop tukaj.

Vidva se tukaj dobivata poslovno?
Igor: Tukaj piliva duhovite domislice, ki jih greva potem snemat. (Jure in Igor snemata radijske skeče za znan komercialni radio, op. p.)

Potem še ne delata novega albuma? Je vsaj v povojih?
Jure: Ampak res v povojih. Za zdaj se v glavnem ukvarjava z radiom.

Ali obstajajo tematike, ki trenutno še posebej pritegnejo vajino pozornost, ali sta morda brez pravega navdiha?
Igor: Naju že pritegnejo, ampak jih obravnavava v okviru radijskega dela.

Torej, kaj vaju trenutno zanima? Še vedno slovenski karakter? Se kaj norčujeta iz slovenske hipstersko-tviteraške kulture?
Igor: Se morda norčuješ iz mojih očal? Takole bom rekel: končno je moderno, da ima človek očala. To čakam že petindvajset let. Da bodo kul postali ljudje z očali, z brado in z mastnimi lasmi. Prišel je ta čas in jaz ga uživam.
Jure: Kot vidiš, se potem tudi jaz ne morem norčevati iz hipsterjev. Igor, pa s telefonom potem fotografiraš tudi hrano, kot je zdaj moderno?
Igor: Seveda, pa tudi druge telefone, to mi je dobro.

Tvitata pa nič, kako to?
Igor: Teh 140 znakov je preprosto premalo za toliko, kot imam jaz povedati.
Jure: Zato pa potem slikaš hrano. Ker slika pove tisoč besed.

Pa ti, Jure?
Jure: Jaz nimam las, tako da sem že v osnovi diskvalificiran kot hipster. Vidim sicer slabo, ampak ne nosim očal.
Igor: Hodiš pa v Bikofe (ljubljanski lokal, v zadnjem času znan kot zbirališče tako imenovanih hipsterjev, op. p.). Torej imaš nekaj …
Jure: To je pa res. Pa brke imam. To je pa to.
Igor: Ampak jih z brado takoj negiraš.

Sta pogodbeno še vedno vezana na določene mlečne izdelke?
Jure: Ne, ampak še vedno jih imava rada.

Vam je uspelo dogovoriti se za kako doživljenjsko zalogo?
Jure: Mogoče, ne vem, nisem nikoli vprašal. Če bi prišla tja in rekla: "Dajte nama šteko mleka," bi jo verjetno dobila.
Igor: Ampak še nisva poizkusila.

Na Panču (festivalu stand up komedije, op. p.) bosta letos prvič. Sta dobro pripravljena?
Jure: Prvič in verjetno tudi zadnjič.
Igor: Nisva še preveč dobro pripravljena (smeh).
Jure: Ampak, saj imava še štirinajst dni, da se dobro pripraviva.
Igor: Deset.
Jure: No, saj. Torej, zdaj sva srednje slabo pripravljena.
Igor: Štejeva dneve do pripravljenosti.
Jure: Tako.

Vama je v čast, da sta na sporedu zadnja na finalnem večeru?
Igor: Ne vem, ali je to čast. Mislim, da sva zadnja bolj v smislu "za druge vemo, da bojo kul, za njiju dva pa ne vemo točno, kaj bo, naj bosta raje zadnja, tako da če bo 'štala', da je potem itak konec".
Jure: Jaz sem v bistvu kar malo užaljen.

Kako pripravljata material? Se nekaj duhovitega domislita in si potem rečeta " ja, ta je za dol past smešen štos, dajva to". Tako nekako?
Jure: Tukaj se dobiva, malo nekaj ... Malo se smejiva ...
Igor: Potem, ko boš ti šla, se bova na primer pogovarjala o tebi, sigurno se bova spomnila kaj duhovitega. Mogoče boš postala del materiala.

Kakšna se vama pa zdi na splošno slovenska stand up scena? Vidva izhajata iz improvizacijskih krogov, so se zdaj vsi "improligaši" preselili tudi na področje stand upa?
Jure: Pa sej to je nekako podobno ... No, v bistvu niti ne.

A ni večina standuperjev nekdanjih improligašev?
Igor: Niti ne. Morda le tisti bolj "znani" javnosti.

Hočeta reči, tisti dobri ?
Jure: Jaz niti ne spremljam tega. Stand upa na splošno.
Igor: Te bivše improligaše poznava bolj iz improligaških krogov.

Pa vaju zamika, da bi med standupom začeli izvajati improvizacijske trike in skeče?
Igor: Pa saj jih vključuješ. Mislim, da mora biti vsak dober standuper tudi improvizator, če se kaj nepredvidljivega zgodi.

To že, mislila sem, da potem na primer celo točko izpeljujeta bolj kot skeč, kot to počne denimo Robin Williams?
Jure: Ne vem, bova videla. Do zdaj sva se v tem preizkusila približno dvakrat. Prvič čisto na začetku, ko je bil še v povojih. Čeprav to je neumno reči, saj je v resnici Vinko Šimek "fural" stand up že trideset let nazaj.
Igor: V Sloveniji so to včasih imenovali "monodrama", koncept stand upa pa je bil v resnici stalno prisoten. Koncept tipa, ki pride in "poka štose".
Jure: No, odkar se temu reče "stand up" in se torej dela za veliko manj denarja kot prej, sva midva to počela približno dvakrat.

Se kdaj kregata?
Jure: Neprestano.
Igor: Zato se morava tudi dobivati v lokalu, se pravi, na javnih mestih.

Pri slavnih dvojicah, kot sta vidva, se včasih zgodi, da se čisto spre. Kaj, če bi se to zgodilo vama? Bi nadaljevala solokarieri?
Igor: Mislim, da pride trenutek, ko se pač moraš skregati. Že z nekega PR-stališča.
Jure: Da lahko potem narediš "comeback" (vrnitev na sceno, op. p). Zdaj imamo še približno pet let do takrat, ko bo treba narediti "comeback".
Igor: V tem obdobju bo enkrat treba izvesti razpad, da "comeback" ne bo čisto brezzvezen. Tako da, ja, imamo v načrtih.

Po moji oceni je vajin komičen slog precej podoben slogu dua Bizovičar-Zrnec. Zakaj še ni bilo nobenega sodelovanja?
Igor: Mogoče zato, ker delamo tako podobne stvari, da nikoli nismo potrebovali drug drugega. V Sloveniji ni denarja. Že za dva modela ni denarja, kaj šele za štiri.

Hočeš reči, predragi ste, da bi si vas lahko nekdo v Sloveniji privoščil vse naenkrat?
Igor: Ne, predobri smo.
Jure: No, oboje.

Kdo je najbolj zabaven Slovenec?
Jure: Midva.
Igor: Ja.

No ja, poleg vaju?
Jure: Ampak to se pogovarjamo o drugem mestu, tako res nekje spodaj …
Igor: ... nekje na stopnji "važno je sodelovati" (smeh). Ne vem, kdo je zabaven (razmišlja)… Zadnje čase me zabava neki tip, ne vem, kdo je, poznam ga samo pod vzdevkom "Turbomož". Njegovi filmčki, komentarji, skratka, kar počne njegova internetna persona na forumu, to me zabava.
Jure: Od stand-upa je meni najbolj všeč Ivan Šarić. Hrvat. On mi je smešen.

Kaj pa nenamerno zabavni Slovenci?
Igor: Ne vem, Martin Strel. On je res smešen (smeh).

Se svojim šalam smejita na glas?
Igor: Kdaj se zgodi, da se domisliva kaj tako smešnega, da se tudi sama temu smejiva, ampak po navadi je neprimerno za objavo.

Sicer se pa pisanja šal lotevata bolj medicinsko, bolj "aha, tole bo smešno, naprej"?
Igor: Tako, ja, pač samo prepoznaš smeh. Če se zasmejiš, moraš po navadi zbrisat.

Kakšni so vajini politično prepričanje in ambicije?
Jure: Ambicije so, prepričan pa nisem.
Igor: Nisem prepričan, da imam dovolj ambicij.

To vsi rečejo. Potem se bosta pa čez deset let znašla med poslanci ...
Igor: Točno zato morava zdaj tako nastopat.
Jure: Tako kot Janković. Greš se to "jaz ne bi, ampak folk me je prosil in zato bom šel". Midva hočeva priti do te faze, da naju bodo prosili.
Igor: Jaz zbiram prošnje. Imam že dve.
Jure: Prosite naju, da bova šla v parlament in potem "mutila" z vašim denarjem.
Igor: Ampak zato, ker ste vi tako želeli.

Eva Košak