Po knjigi vedno neposredne hrvaške književnice in kolumnistke Vedrane Rudan so pred slabim letom uprizorili monodramo "Kurba". Brez olepšav in s pomočjo sočnih kletvic govori o ženski vlogi v sodobni družbi. Med drugim o tem, kako bi pred leti naredila splav, če bi vedela, kako neperspektivno je življenje današnje mladine in v kakšnih primerih je sodobna ženska v družbi označena za kurbo. Skoraj vedno. Ko želi imeti kariero, ko ne želi imeti otrok, ko je žrtev posilstva, ko prepozno ali prekmalu privoli v spolni odnos, ko si ne želi poroke ali ko se neprimerno lepotiči.

Misli Vedrane Rudan je v predstavi, ki je na sporedu komercialnih gledališč Slovenije in držav nekdanje Jugoslavije že od lanskega marca, izrazila igralka Violeta Tomič, ki se je tako ali tako drži sloves močne ženske. V vlogi krhkih, nežnih princesk je ne vidite pogosto, milino je še največkrat prikazala v svojih mnogih sinhronizacijah otroških risank, na primer Snežka snežaka (kultna pornografska spletna različica je, mimogrede, še kako pristna).

Ocenjuje, da bi jo mnogi verjetno označili za "zajebano", posebej, odkar je vodila televizijski kviz Najšibkejši člen, kjer je "vloga" to od nje zahtevala. Pravi, da je resnica drugačna.

Kakšni novoletni sklepi?
Nobenih, razen tega, da mi bo v tem letu lepše kot lani.

Je bilo preteklo leto za vas težko?
Da, precej. Na vseh področjih so se dogajala energetska čiščenja. Nekatera se vlečejo še v novo leto, a vem, da ne bodo trajala več dolgo.

Saj je komaj januar. Se sicer zanimate za astrologijo in podobne vede?
Zanimam se za vse, kar človeku pomaga, da bolje razume sebe in okolico ter postane boljši ob prehodih, krutih življenjskih preizkušnjah ... Letos sem se že sestala z astrologinjo (smeh). Imam nekaj ljudi, ki jim zaupam in pri njih preverjam, ali se le jaz slabo počutim ali je v igri neka splošna konstelacija. Dobro je vedeti, da včasih nisi sam kriv za slabo obdobje.

Je to nadomestek za vero?

Ljudje so se vedno delili na tiste, ki slepo verujejo, in na tiste, ki dvomijo. Nikoli nisem bila vernik oziroma pripadnik kakšne sekte, novodobne ali krščanske. Pravzaprav čutim odpor do stvari, ki človeka poneumljajo, in zato si vedno pomagam z vsem. Rada poslušam različna mnenja, to pa ne pomeni, da jih sprejemam. Vse jemljem z zdravo distanco.

Vas kaj spremlja popraznična otožnost? Zdaj naj bi bilo za večino nas najbolj melanholično obdobje. Intenzivnega druženja, obdarovanja, veselja in mestne osvetljave ni več, ostanejo le prazne denarnice …
Kar se tega tiče, sem precej neserijska. Decembra po navadi veliko delam in potem sem januarja predvsem zelo utrujena. Uživam v tem, da ni ničesar. Nekaterim je dolgčas, meni odleže. Imam čas, da spočijem telo, umirim duha in pospravim okoli sebe, v sebi. To obdobje je zame pravzaprav čudovito. O praznih denarnicah ne morem govoriti, saj imam po navadi večjo krizo poleti, ko nekaj mesecev ni dela. Sem svobodnjak in živim od uprizoritev.

Včasih je bilo ustvarjalno svobodnjaštvo privilegij, danes pa je predvsem najbolj rizična oblika zaposlitve. Se strinjate?
Res je postalo hudo. Odvisen si od drugih. Pri svobodnjaštvu te danes spremlja velik pritisk, odvisen nisi samo od sebe, ampak od tega, ali so organizatorji sploh sposobni napolniti dvorano, ali imajo ljudje sploh dovolj denarja za vstopnico? Svoboda ustvarjanja bi morala biti privilegij, saj je to nekaj čudovitega. Ko sem šla pred desetimi leti na svobodo, sem zadihala s polnimi pljuči, saj sem se končno lahko vrgla v stvari, ki so me poklicale, ki so me navdihovale. Zdaj je že nekaj časa tako, da moraš zategniti pas in se lotiti marsičesa, česar se sicer ne bi.

Vas vleče nazaj v katero izmed večjih gledališč?
V tem trenutko bi šla takoj nazaj v institucijo. Ampak te zdaj ne sprejemajo novih članov.

Svobodni igralci ste pravzaprav precej izločeni, kajne? Kakor razumem, imajo večja ugledna gledališča svoje redne ansamble in kot svobodnjak ne prideš zraven in si posledično obsojen na komercialne projekte.
Popolnoma si izločen. Nimaš priložnosti, da bi delal v velikih produkcijah z uglednimi režiserji, zares umetniških projektov je zunaj tega malo. Seveda tudi nimaš možnosti, da bi prišel do vlog, za katere dajejo igralske nagrade. Ko izstopiš iz sistema, delaš za golo preživetje. Žalostno, a tako pač je.

Je s provokativno monodramo, kot je Kurba, težko tekmovati z v zadnjem času priljubljenimi monokomedijami?
Seveda, ampak jaz delam v svojem tempu in stvari, ki mi ležijo, tekmovanje me ne zanima. Radikalna, kritična in razmišljujoča predstava težko tekmuje s komercialno uspešnostjo komedij. Publika, ki se sooča s takimi tematikami, je pač bolj omejena.

Morda ljudje v teh kriznih časih raje namenijo svoj denar nečemu, kar jih bo nasmejalo …
Seveda, lažje je zbežati v smeh. Kadar človeka nekaj zelo boli, je potreben velik pogum, da se sooči s težavami, lažje je vzeti drogo. Smeh je droga za ljudstvo. Kurba pa odpira oči, daje neki nov pogled. In tukaj je moje poslanstvo.

Če predpostavimo, da se nam zaradi predstave beseda "kurba" ne zdi več tako strašna žaljivka, kaj je zdaj tista beseda, ki ženske najbolj užali?
Hecno, predstava je res premaknila meje in ženskam dala samozavest. Po predstavi so mi številne rekle, da so zdaj ponosne, če jih kdo zmerja s kurbo, zdaj vse želijo biti kurbe. To je kar veliko. Ne vem, kaj bi bilo hujšega. Če je to najhujše, potem tisti, ki te napadajo, nimajo več moči.

Kaj je najhujša zmerljivka, ki jo človek lahko reče vam?
Ne vem, ljudje so me zmerjali že z vsem mogočim, predvsem na kakšnih grozovitih blogih, ki jih ne želim brati. To me niti ne zanima. Žalita me predvsem človeška neumnost in netaktnost. Da ljudje ne mislijo s svojo glavo, da se skrivajo za anonimnostjo in žalijo druge. Podplat je koža čez in čez postala. Navajena sem na marsikaj.

Glede na to, da je besedilo Vedrane Rudan precej neposredno in kontroverzno, me zanima, ali se vi kot izvajalka na kakih točkah oddaljujete od njenih pogledov? Ali ste ga vzeli povsem za svojega?
Na splošno sem ga kar posvojila za svojega, a na začetku sem tudi sama imela težave s takšno koncentracijo vulgarizmov. Na odru jih še nikoli nisem izgovorila toliko. Sicer sem precej odprta, a priznam, vse skupaj je sprva tudi mene osupnilo. Avtorica ničesar ne zavija v celofan. Potem se navadiš, pri sebi premakneš meje, tako kot navsezadnje pri gledalcih. Nekatere stvari so se me dotaknile tako globoko, da sem večkrat jokala. Morda se z njo ne identificiram na točki, kjer pravi, da ne more živeti brez moškega. To zame ne velja. Ko sem gospo Rudan spoznala, sem videla, da je tudi v resnici zelo odvisna od svojega moža. Ko napada besedno, ima venomer zaledje, potrebuje občutek, da jo nekdo varuje. Tako je lažje biti provokativen in napadalen. Kadar napadam jaz, dobim po glavi sama.

Ena izmed tematik, s katero se predstava ukvarja, je kult mladosti. V nekem intervjuju sem zasledila, da ste vzeli kompliment, ker je avtorica po videzu presodila, da ste premladi za to predstavo. Tudi sami niste odporni proti poveličevanju mladosti.
Seveda, to je prisotno v celotni družbi, posebej v mojem poklicu, kjer moram solidno skrbeti za svojo zunanjo podobo. Stare in grde ženske ne želi nihče gledati. Ne vem, kdaj se ta miselnost obrne. Pri tridesetih sem komaj čakala, da jih bom imela petdeset, da bodo ljudje končno videli, da sem zrela. Vedno mi je šlo na živce, ker so mi govorili,d a sem videti mlajša. Zdaj mi to seveda prija. Nismo v družbi, kjer bi cenili starost.

Ste ena izmed tistih žensk, ki se jih ne sme spraševati po letih?
Trenutno sem ponosna, ker v teh dneh praznujem abrahama.

No, saj na to sem napeljevala.
Saj vem, da si, pa nisi mogla naravnost vprašati (smeh). Ponosna sem, absolutno. Ne dam niti enega svojega leta, saj sem z vsakim prigarala velike življenjske izkušnje.

Če si ogledamo vašo igralsko pot, bi lahko posplošili, da v več kot devetdeset odstotkih igrate neke samostojne, močne ženske, ki se jih moški malo bojijo. Verjetno so režiserji pri izbiri vlog kakšnih nežnih bogaboječih princesk redko pomislili na vas. Kdaj se je začelo s tem?
Pravzaprav ne vem. Na akademiji sem bila grozno resna, že na sprejemne izpite sem prišla s samimi mračnimi temami. Zanimivo, da se me v zadnjem času predstavlja kot komika, čeprav sem v resnici predvsem traged (smeh). Verjetno zaradi dela v komercialnih gledališčih. Sicer pa mislim, da nikoli nisem odražala krhkosti, verjetno tudi zaradi vseh življenjskih preizkušenj. Po tistem kvizu pa sem tako ali tako dobila pečat močne, celo "zajebane" ženske, čeprav to nikakor nisem. Nasprotno, menim, da sem celo preveč občutljiva. Morda se ravno zato branim. Menim, da bolj kot je duša nežna in krhka, večjega varuha potrebuje. Varuh pa je ta oklep, ki ga kažemo svetu.

Se je po kvizu Najšibkejši člen odnos ljudi na ulici do vas kaj spremenil? So se vas začeli malo bati?
So imeli kar spoštovanje, ja. Ko sem poklicala kakšne uradne osebe, sem hitreje prišla do želenega. So rekli: "Seveda, gospa Tomič, samo da ne bomo najšibkejši člen, ha ha." Moram reči, da negativnih odzivov nisem imela. Ne vem, morda pa tistih odklonilnih ljudi nisem srečala.

Za protiutež težkim vlogam bi lahko rekli, da ste "mehkobo" dosegali tudi s sinhronizacijo risank?
V nekem obdobju sem res veliko delala za risanke, zdaj niti ne več, režiserji imajo svoje vpeljane igralce.

Ste seznanjeni z pornografsko sinhronizacijo Snežka snežaka, ki je objavljena na YouTubu?
Seveda. Ima ogromno ogledov, nekatere veseli, ni pa za otroke. Šlo je za interno šalo.

Želite reči, da ste to res vi?
Da, ampak to ni bilo nikoli namenjeno javnosti. Šlo je za šaljiv zaključek našega projekta in režiser je bil zelo jezen, ko je prišlo v javnost. Ne vem, kdo je to objavil in kje je to našel.

Se na splošno bolje razumete z moškimi ali z ženskami? Se vas moški bojijo?
Z moškimi se v prijateljskem smislu bolje razumem. Verjetno do mene moški res pristopijo z nekim "predznanjem". Najbrž si mislijo, da nisem ravno lahek zalogaj (smeh).

Pričakujejo od vas, da ste feministka, da jim boste kaj zabrusili nazaj, če vam želijo odpirati vrata ali plačati večerjo?
Morda, a so razočarani, saj velja nasprotno. Sem ženska, ki uživa v pozornosti. Z veseljem se odzovem povabilu na večerjo, tudi vsej romantiki in nežnosti. Predvsem pa prijaznosti.