Zgodba, kako je novinar enega izmed slovenskih komercialnih radiev poklical kabinet premierke in se predstavil za prvaka slovenske opozicije, je takoj prihodnji dan napolnila strani tako domačih kot hrvaških medijev. Mnenja javnosti so bila razdeljena, novinar pa je dobil svoj odgovor, ali lahko prideš do tako pomembne osebe, kot je premierka, če se pišeš Janša.

Imitatorja, ki svoj glas posojata likom v oddaji Hri-bar in na radiu Ga-Ga, na potezo novinarja Denisa Avdića gledata različno. Šarec meni, da je bil novinar popolnoma korekten in je obema naredil zgolj reklamo. "Vprašanje pa je, kaj si o tem misli Janez Janša, ki je pa že z moje strani vsega hudega vajen. Ko sva se srečala, nisem imel občutka, da bi imel kakšne probleme s tem,” se sprašuje Šarec. Po drugi strani Mravlja obžaluje, da podobnih potez ni več. “Osebka sicer ne poznam. Podobnih potez je žal (pre)malo. Všeč mi je, da so naslovniki "nasedli" na štos. Naslednji korak od "Halo, dober dan ..." je velik dosežek,” meni Mravlja, ki se je gledalcem oddaje Hri-bar vtisnil v spomin predvsem po njegovem imitiranju Arturja Šterna.

Meje so subjektivne
Šarec pa še poudarja, da ni nobena imitacija žaljiva, če je dobra: “Za imitiranca je največja žalitev slaba imitacija.”

In kje je tista meja? “Greš lahko do konca, če te prej ne ujame smrtonosni pik kobre ali ugrabijo Nezemljani. Ne žali je edina zapoved. Mejo dobrega okusa prestopiš, ko hkrati zaužiješ hrenovko z marmelado,” pojasnjuje Mravlja.

“Meje so vedno subjektivna zadeva. Za nekoga je žalitev že to, da ga sploh imitiraš, drugega pa ne motijo niti kakšne bolj drastične zadeve,” je prepričan Šarec, ki česa podobnega v svoji karieri še ni poiskusil, in sicer preprosto zato, ker še ni imel priložnosti, dodaja.

A ideja Denisa Avdića ni nekaj novega, je opomnil Šarec. Tako je nekoč igralec Vlado Novak v vlogi Milana Kučana poklical Toneta Partljiča. “Imitacija je bila tako dobra, da ga ni prepoznal,” je razložil imitator, ki s svojim glasom obvladuje dobršnji del slovenske politične srenje.

Imitacija je (le) dobra reklama
Mravlja je razložil, da se ljudje na splošno ne pritožujejo nad imitacijami. »Ker vedo, da jim z imitacijo ‘pomagamo’ pri pogostejšem pojavljanju v javnosti,” pojasnjuje Mravlja in dodaja, da za zdaj še ni imel nobenih večjih težav. “Razen dejstva, da me, ko se sprehajam po ulici, vedno neka gospa premerja od konic lasišča do peta. Takrat imam občutek, da sem ET,” se šali imitator.

Podobno kot on se z večjimi težavami ni srečal niti Šarec. "Sam nisem imel kakšnih hujših problemov, je pa tako, da ti ljudje tega tudi ne povedo naravnost, ampak potem za hrbtom. Ko se lotiš česa takega, moraš računati tudi na to,” še opozarja imitator.

Klavdija Kopina