Te dni je v slovenske kinematografe prišel celovečerni film Nekaj sladkega. V režiji se je prvič preizkusil znan slovenski stand up komik Tin Vodopivec, scenarij pa sta napisala skupaj z zdaj že nekdanjo partnerico, glasbenico in pevko, najbolj poznano iz skupine Billysi (Billy's Private Parking), Urško Majdič.

Pri filmu izstopa mednarodna igralska zasedba, saj je v njem nastopilo ogromno igralcev iz držav nekdanje Jugoslavije, veliko večino pa predstavljajo tudi Tinovi dolgoletni stand-up prijatelji ter voditelji in znani obrazi s TV-zaslonov.

Predpremiere in premiere so se v večjih kinematografih po Sloveniji vrstile že od začetka februarja, s 16. februarjem pa je film prišel na redni spored tudi v manjših kinematografih po Sloveniji.

Glavna moška vloga je pripadla Tinovemu prijatelju, igralcu Saško Kocevu, ki je rojen sicer v Ljubljani, a je večino časa živel v Makedoniji. Njemu ob bok je v glavni ženski vlogi nastopila Jelena Jovanova iz Zagreba. Izredno simpatično babico je zaigrala Zinaida Dedakin iz Beograda. Seveda pa ne manjka niti več stand up komikov in igralcev iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bosne in Hercegovine, ki so se preizkusili v bolj ali manj manjših vlogah – Ula Furlan, Tina Gorenjak, Nik Škrlec, Luka Korenčič, Oriana Girotto, Nikola Silić (SRB), Aleksandar Mikić (MAK), Pedja Bajović (CRO), Ana Ribič, Ranko Babić, Sašo Đukić, Urška Majdič & Tin Vodopivec, skupina Joker Out, MasterChef Karim Merdjadi, Boris Kobal, Gašper Bergant, Aleš Novak, Alen Podlesnik, Jure Rajšp, Vid Sodnik in številni drugi.

Tudi sam režiser Tin Vodopivec in scenaristka Urška Majdič sta se preizkusila v vlogi policistov na terenu. Smeha seveda v teh prizorih ne manjka.

Z Urško in Tinom smo se pogovarjali o tem, kako je ta kar štiri leta dolg projekt doživel svoj veliki filmski prihod, kaj vse se je med ustvarjanjem dogajalo, pa tudi o posebnem načinu financiranja, ki sta se ga ustvarjalca lotila.

Urška, scenarij sta s Tinom napisala skupaj. Kako sta se pri tem dopolnjevala? So bila morda kdaj pri pisanju idej za zgodbo kakšna nesoglasja oziroma je še kaj zanimivega, kar je ostalo samo pri ideji in na koncu ni bilo vključeno v končni izdelek?
Jaz sem doma v pisanju, on pa je mojster jezika (smeh), torej v retoriki. Ta kombinacija je bila torej uspešna pri skupnem oblikovanju besedila. Podajanje žogice. Tako sva dala življenje zgodbi in šalam. Nesoglasij ni bilo, vsaj med pisanjem ne. Največkrat je bilo preveč idej. Jaz bi kar pisala, on pa reže (smeh). Več nesoglasij je bilo, ko se je končan scenarij "čistil" in so šli celotni prizori ven ... Takrat se mi zdi, da sem bila jaz tista, ki ji je bilo škoda izrezati. A na koncu se je izkazalo, da je vse, kot mora biti.

Kaj sta kot scenarista v filmu želela poudariti in ponesti v srca gledalcev? Kaj naj bi bilo sporočilo filma?
Ko se trudiš držati nadzor v kaosu, te ta izpljune. Rešitev je povezovanje, pogum, pa tudi iskrenost, predvsem do sebe. Glavna junakinja in tudi junak, oba gresta čez razvoj do tega spoznanja. In pa, seveda, prepustiti se lepoti trenutka. To je tisto, kar je sladko.

Glede na to, da vas poznamo kot pevko in glasbeno ustvarjalko (za film ste napisali tudi glasbo), vas je ta nova vloga, torej vloga filmske scenaristke, morda tako prevzela, da že razmišljate, da bi jo ponovili in napisali še kakšen scenarij?
Pisanje, prav v obliki scenarija – in glasba, je že vse življenje prisotno pri meni. V šoli smo igrali moje scenarije na šolskih predstavah in spomnim se, da sem že takrat poskrbela tudi za casting, igralce, odrsko sceno ... To je velika ljubezen. Življenje so zgodbe in tako scenariji kot glasba so koščki zgodb. Ki nas učijo, nas popeljejo v druge ali notranje svetove, ki nas soočijo in zasanjajo. Vsekakor bom to delala še naprej, osnutkov imam malo morje, ne morem se ustaviti (smeh).

Kaj je bilo pri pisanju scenarija najtežje? Je kdaj zmanjkalo idej? Jih je bilo preveč?
Preveč idej – to pa ne obstaja. Treba je le izluščiti tisto, kar je najboljše, kar najbolj predstavi zgodbo oziroma bistvo, neki lik itd. Meni je bilo najtežje brisati dobre ideje, ker so bile z vidika scenarija za film "balast" (smeh).

Česa se najbolj spomnite s snemanja? Morda kakšnega zapleta, nerešljive situacije, spremembe načrtov?
Nisem bila toliko na snemanju, kot bi si želela, ker takrat Kris Maj še ni bil v vrtcu. Sem pa potem doma, zvečer gledala posnetke in sva s Tinom marsikaj pokomentirala. Škoda mi je bilo, ker je bilo za marsikaj prepozno, če sem rekla, npr.: "U, lahko bi še to pa to, pa reče Tin, hja, prepozno, je že posneto in jutri snemamo neki drug prizor ..." Drugače pa je smešno, ko sem bila tam in vidiš, kako pred tvojimi očmi oživi besedilo s papirja ter dobi povsem novo moč. Izjemno ...

Kaj je tisto nekaj sladkega v filmu? Ima kakšen poseben pomen?
Prispodoba za lepoto trenutka, za užitek, za prepuščanje toku dogodkov, za povezovanje in metuljčke v želodcu, za iskrice v očeh ... Pa tudi za sladico, ki te v najhujših trenutkih stresa pomiri in da idejo za rešitev. Ti elementi se ves čas vijejo skoz film. Čokolatini, grižljaji na zabavi, babičino pecivo ...

Ko zdaj potegnete črto, kaj je bilo tisto največje spoznanje, ki ste ga pridobili v vsem tem času snemanja, pisanja scenarija in druženja s celotno filmsko ekipo?

Pomembna je dobra ekipa, a najpomembnejše je zaupati sebi in dihati. Veliko stvari je treba narediti kar sam in nič ti ne sme biti odveč. Dobre priprave rešijo pol težav, rešitve v zadnjem trenutku pa so uničujoč stres. Ah, pa nikoli več brez napisanih dogovorov. Predvsem pa ... ne odnehaj in si dovoli tudi privoščiti nekaj sladkega.

Tin, film sta zasnovala precej v duhu držav nekdanje Jugoslavije. Od kod ta ideja, tako glede scenarija kot izredno mednarodno in generacijsko mešane igralske zasedbe?
Želeli smo narediti film, ki bo imel tudi nekaj balkanskega temperamenta, predvsem pa je vse skupaj izhajalo iz ideje, da bi glavno vlogo zaupali makedonskemu igralcu in komiku Sašku Kocevu. Vloga je bila prav pisana zanj, ko pa je privolil, se je tudi začelo vse dogajati v to smer in začeli smo dodajati še igralce iz Srbije, Hrvaške, Bosne ...

Kot je znano, sta film ustvarjala skoraj štiri leta. Kdaj in kako se je porodila prva ideja za ta projekt, glede na to, da sta oba do zdaj delala v precej drugih vodah (stand up in pevka)?
Oba sva od nekdaj sanjala, da bi ustvarila celovečerni film, tako da je ta želja tlela v naju, vzhajala kot testo za kruh. Nekega dne sva si rekla, da morava stvari vzeti v svoje roke, na mizo sva dala karte in začela pisati scenarij. Vedela sva, da bo težko, ampak sva srčno verjela v scenarij.

Kako vama je uspelo združiti toliko znanih obrazov, tako s slovenskega, hrvaškega, srbskega in celo makedonskega sveta? So bile vezi vzpostavljene že pred idejo za film?
Tukaj je miniprednost, če si del medijskega sveta že več kot 15 let, kot sva to midva z Urško. Glavnega igralca poznam že 10 let in vedno sva se pogovarjala, da morava nekoč kaj skupaj posneti. Saško je potem predlagal glavno igralko Jeleno, s katero sta že skupaj posnela tri filme in naredila kar nekaj gledaliških predstav. Izkoristili smo tudi poznanstva na področju glasbe, komedije, na primer Ulo Furlan poznam že od leta 2011, ko sva skupaj vodila Miss Slovenije. Predvsem pa je bil največji zalogaj sestaviti snemalno ekipo, ki bo pripravljena pristopiti k projektu za manjši honorar. Tukaj smo imeli res srečo, da nam je uspelo dobiti toliko neverjetnih kreativcev na kupu.

Kako ste se počutili kot režiser? Ste bili dovolj "strog šef" svojim številnim stand up prijateljem ali so morda celo sami imeli kakšno idejo in vam tako "pomagali režirati film"?
V vlogi režiserja se počutim super in komaj čakam, da gremo znova kaj snemat (smeh). Drugače pa je moje videnje režije predvsem v kanaliziranju vseh idej in energije, ki se ustvari. Seveda smo se držali scenarija, ampak če je imel kdo boljšo idejo, sem ji z veseljem prisluhnil. Nekaj od teh predlogov smo tudi uporabili in so zdaj v filmu, včasih pa sem tudi vztrajal pri svojem. Predvsem se mi je zdelo ključno, da držim niti filma skupaj. Na snemanju je bilo veliko ljudi izkušenejših od mene, zato sem se učil od njih, srkal znanje in sem jim zato zelo hvaležen.

Glede na to, da film tako igralsko kot scenaristično združuje države nekdanje Jugoslavije – ali se obetajo sodelovanja tudi s tujimi filmskimi distributerji in bo film v kinematografih tudi na Hrvaškem, Srbiji, Makedoniji, Črni gori ...?
Ja, upam, da gremo s filmom po vsem svetu. Ravno v teh dneh načrtujemo premieri v Zagrebu in Skopju. Dogovarjamo se za Beograd, potem pa sledi še preostanek nekdanje Jugoslavije, pa tudi nekatera mesta po Evropi, kjer imamo veliko diaspore.

Film je bil z vidika izredno pestre in številne igralske zasedbe, montaže in vsega, kar sodi zraven, verjetno velik finančni zalogaj? Kako vama je uspelo takšen projekt izpeljati na takšni ravni? Vemo sicer, da sta denar pred snemanjem javno zbirala tudi prek spletne platforme v obliki prostovoljnih prispevkov, pa tudi donatorjev je bilo kar nekaj. S čim sta prepričala ljudi in številne donatorje, da so vama stopili naproti? In pa: kolikšna je bila končna številka vseh stroškov, če ni to seveda skrivnost?
Zbrali smo približno 100.000 EUR in ta znesek še malo presegli, vendar je ta vsota za film sicer precej nizka, a hkrati je še vedno to visok znesek denarja za nas navadne smrtnike. Nekaj od tega smo zbrali prek množičnega financiranja (crowdfundinga), preostalo pa s sponzorji in investitorji. Težko jih je bilo prepričati, ampak tisti, ki so pristopili k projektu, so bili zelo naivni. Eh, šalim se, pogumni! Pogumni! Pogumni, da so podprli naš prvi film, verjeli v vizijo in nam pomagali. Brez njih nam nikoli ne bi uspelo. Sva pa z Urško seveda vložila tudi lastna sredstva in štiri leta za film ves čas delala brezplačno. Še več, čez dan sva delala za film, v prostem času pa sva poskušala še kaj zaslužiti in predvsem preživeti (smeh).

Tin je več o filmu povedal tudi v prvem prispevku te oddaje Magnet: