Kritiki so si enotni: Joseph Weisberg, avtor Američanov (in nekdanji agent Cie!), je lestvico, kako se dela kakovostna serija, postavil izjemno visoko.

In v času, ko je v ZDA gonja proti Rusiji na vrhuncu, je bilo izjemno osvežujoče gledati ameriško serijo, v kateri so bili ruski liki vedno večplastni, odnos med ZDA in Sovjetsko zvezo v času Reaganove administracije pa predstavljen kot trk dveh enakopravnih, zastrašujočih velesil, sposobnih brutalnih dejanj ter tragičnih človeških usod na obeh straneh.

Elizabeth in Philip Jennings (Keri Russell in Matthew Rhys), ruska vohuna, infiltrirana v ZDA kot ameriška potovalna agenta, osrednji par zgodbe, sta v šestih sezonah za seboj pustila veliko trupel, a gledalci so zanju nehote navijali – pa čeprav jima je nasproti stal kleni ameriški FBI-jev agent Stan Beeman.

Prav ta igra mačke z mišjo in večna hoja po robu Jenningsov je ohranjala napetost, ki bi jo v najbolj kritičnih trenutkih lahko rezali z nožem.

Jenningsova nista bila še ena enoplastna negativca, kot tako pogosto Rusi v ameriških produkcijah so, ampak sta bila dodelana lika, pri katerih je Weisberg, ki je pri scenariju črpal tudi iz lastnih izkušenj, v enaki meri kot njun posel v ospredje postavil njun zakon in dinamiko.

Ker je bila Elizabeth vedno bolj brezpogojno predana "materi Rusiji", Philip pa je bil bolj pragmatičen, je bil odnos med njima vedno malce napet, zaznamovan z ideološkimi in čustvenimi niansami.

Kriza zakona
Oba sta bila sposobna srh vzbujajočih likvidacij povsem nedolžnih "postranskih žrtev" njune misije in v spominu bo za večno ostal zvok lomljenja kosti ene izmed takih žrtev, ko jo Phillip na videz hladnokrvno trpa v kovček. A teža teh dejanj je vztrajno in vse bolj pritiskala na oba, ki sta v seriji izmenično doživljala krize identitete – in krize zakona.

Jenningsova bi težko označili ravno za junaka serije, ampak sta nadaljevala novejšo tradicijo ameriške televizije protagonistov kot antijunakov do določene mere, na napačni strani zakona, a še vseeno v stiku z gledalcem.

Tovrstno tradicijo so začeli Sopranovi s Tonyjem Sopranom, nadaljevali pa Dexter Morgan v Dexterju, Walter White v Breaking Bad, Nancy Botwin v Weeds, Patty Hewes v Damages, Omar Little v The Wire ... Do neke mere tudi Don Draper v Oglaševalcih, Jax Teller v Sinovih anarhije, Tommy Gavin v Rescue Me in Gregory House v Dr. Housu.

Ameriška televizija je s tem novim obdobjem odkrila, da so negativci ali pa vsaj moralno dvoumni liki precej zanimivejši.

80. kot so bila
Američani so bili tudi zgodovinsko skrajno točni, z neverjetnimi podrobnostmi, ki so v naše dnevne sobe vedno pričarali 80. leta, pa naj je šlo za izbor glasbene podlage (kdo bi pozabil pregon ob zvokih The Chain Fleetwood Maca ali pa nedvomno najboljši izkoristek Phila Collinsa v premierni epizodi), izdelkov, reklam, pričesk, trendov ali bizark, ki so takrat navduševale Američane. Že samo serija lasulj, lasnih vložkov in očal, ki sta jih za potrebe svojih krink zamenjala Jenningsova, je bila impresivna.

Podobno verodostojni so bili pri prikazu socialistične Sovjetske zveze, en krajši del pa so celo umestili v Ljubljano v času Jugoslavije.

Russellova, ob premieri Američanov leta 2013 še vedno najbolj znana kot Felicity, se je z vlogo Elizabeth Jennings dokazala kot izjemna dramska igralka, več kot samo pariral pa ji je Rhys, s katerim sta med snemanjem tudi postala par in imata danes enega otroka.

Nič slabša ni bila ostala igralska zasedba in ni čudnega, da so kritiki Američane tako oboževali in jih postavljali v deseterico najboljših serij vseh časov.

Nagrade so se jim izmuznile
Hkrati pa so bili vedno podcenjena serija, ki nikdar ni imela najvišje gledanosti, saj je bil tempo za povprečnega gledalca preprosto prepočasen, vzdušje pa pretemačno, pogosto moreče in zadušljivo. Serija je bila izjemna v prikazu te klavstrofobičnosti in paranoje obdobja hladne vojne, ki so ga občutili vsi glavni liki, prav počasni tempo pa se je tistim potrpežljivim pred ekrani vedno obrestoval.

Kdo ve, morda je bila prav ta kompleksnost serije prevelika tudi za akademije, ki podeljujejo nagrade – v vseh teh sezonah (šesta še ni prišla v upoštev za nagrade) je prejela le dve nominaciji za zlati globus (lani za Russellovo in Rhysa), na emmyjih pa je serija slavila le dvakrat, obakrat za najboljšo gostujočo vlogo (Margo Martindale).

A Američani so se kljub temu vpisali v zgodovino kot ena tistih redkih serij, ki je držala visok tempo vse do konca. Šest sezon ni tako malo in običajno v tem času serije doživijo najmanj en padec kakovosti.

Pri Američanih se to ni zgodilo, za nameček pa je zaupanje mreže FX, ki je vseskozi dajala prednost viziji ustvarjalcev pred gledanostjo, Weisebergu omogočil razviti kompleksen dramaturški lok, ki ga je z izjemno doslednostjo gradil od prve sezone dalje.

Toplo priporočamo.