So najstarejša pasma konj na svetu, njihova koža je ne glede na barvo dlake črna, le tako so lahko preživeli ob puščavskem soncu. Katar je dober dom zanje – narod, ki obožuje te živali, ima tudi denar zanje. Al Šakab, njihovo središče, je sodoben konjeniški center, ki ohranja tradicijo arabskih žrebcev. Kjer je včasih stala prva konjušnica, je danes emirjev hlev – njegovi konji se sredi puščave pasejo na zeleni travi, kot da so v prijetni oazi. V sosednjem prostoru so "gospe na porodniškem dopustu".

Kompleks je sicer bolj podoben petzvezdičnemu centru za dobro počutje kot pa klasični konjušnici. Cenjene živali imajo na voljo osebne trenerje, zasebne prostore, salon za lepotičenje, pa tudi telovadnico.

Robotiziran sprehajalec konj ga vodi 40 minut vsak dan, da ostane slok. Vsi konji sicer znajo plavati, jih pa tukaj učijo še posebne tehnike, da še bolj razvijejo mišice. Na voljo jim je 72 metrov dolg in šest metrov globok bazen – imajo prožne nosnice, prilagojena rebra z enim parom manj kot druge pasme in dovolj velika pljuča.

V državi, kjer ima stalno bivališče prijavljenih približno 12 tisoč konj, je v bolnišnici na voljo 50 bolniških postelj. Tudi oddelek intenzivne nege je seveda zelo prijetno klimatiziran. V bolnišnici imajo celo krvno banko, ki je namenjena le njim. Kirurške sobe sodobno dišijo po svežem, na voljo so vse človeku znane diagnostične naprave. Zadnja od dragocenih naprav te bolnišnice je CT. Brez čakalnih dob.

Že beduini so z njimi ravnali kot s člani družine. Takrat so bili dragoceni za preživetje, danes predvsem za nepredstavljivo dober zaslužek. Veliko denarja gre v Katarju po štirih nogah. Podobno priljubljene kamelje dirke so menda namenjene … no, pranju denarja.