K njenemu slovesu je gotovo pripomogla njena nenavadna in vznemirljiva oblika, ki spominja na školjko. Njena notranjost pa skriva še mnogo bolj zanimivo zgodbo.

Rojstvo pred pol stoletja
Opero so začeli graditi leta 1957 na pobudo guvernerja premierja New South Walesa Josepha Cahilla, ki se je prvi zavedel pomena operne hiše. Po opravljenem svetovnem razpisu je vlada izmed 233 ponudb izbrala predlog danskega arhitekta Jorna Utzona. Začela se je gradnja, a težave so projekt spremljale že od vsega začetka.

Vlada si je prizadevala za čim hitrejšo izgradnjo operne hiše, saj se je bala, da bi se javno mnenje spremenilo, pa tudi da bi prihodnja vlada okrnila proračun, namenjen temu projektu. Preganjali so arhitekta, naj vendar že začne delati, čeprav dokončni izračuni še niso bili oblikovani.

Prvi poskus – popoln neuspeh
Po dveh letih gradnje se je izkazalo, da temelji niso dovolj močni, da bi zdržali težo strehe. Tedaj so vse skupaj podrli in začeli znova. Gradnja se je seveda zavlekla, pa tudi proračun je vztrajno naraščal. Medtem se je zamenjala še vlada; nova operi ni bila več tako naklonjena. Ko arhitekt ni dobil dovoljenja za uporabo nekega materiala, se je dokončno odločil odstopiti od projekta. Pobral je vse načrte in pustil opero z dokončano streho, a brez notranjosti. Bila je dejansko samo školjka.

Arhitekturna predaja štafete
Zaradi velikih količin vloženega denarja in časa, a tudi zaradi pričakovanj ljudi, gradnja ni smela več zastati. Največjo oviro je seveda predstavljala odsotnost načrtov. Težavna naloga, znotraj že postavljene stavbe postaviti še eno stavbo, je bila zaupana avstralskemu arhitektu Petru Hallu. Končna ocena njegovega dela je dobra, čeprav je notranjost dobila povsem drugačno podobo od prvotno načrtovane.

Namesto predvidenih dveh dvoran jih ima opera danes pet. Dve večji, koncertno in operno, ter tri manjše, ki so namenjene manjšim odrskim postavitvam. Kritike letijo predvsem na operno dvorano, kjer naj bi gostovale tudi baletne predstave, a je za določene koreografije oder enostavno premajhen. Tako se baletne predstave pogosto vrstijo na odru koncertne dvorane. Se pa opera lahko pohvali z največjimi orglami na svetu.

Domiselno reševanje finančnih zagat
Po vseh težavah so opero le dokončali, a namesto v šestih letih v šestnajstih, za izgradnjo pa so namesto 7 miljonov dolarjev porabili 102 miljona. Pojavilo se je vprašanje, kako povrniti tako visok strošek. V državnem proračunu denarja ni bilo, Avstralci pa se dodatnih davkov gotovo ne bi razveselili. Tako se je porodila ideja o posebni državni loteriji, ki je bila več kot uspešna, saj so stomilijonski strošek gradnje v celoti pokrili že v dveh letih.

Vrnitev na začetek
V zadnjih letih je opera doživela nekaj prenov in prilagoditev sodobnim zahtevam, čeprav še vedno ni urejen dostop za invalide. Delo je bilo ponovno zaupano Jornu Utzonu, ki je tako eden redkih arhitektov, ki lahko sodeluje pri popravkih lastnih projektov, in to po mnogih desetletjih. Zaradi starosti (rojen je bil leta 1918) težko potuje, zato dela vodi kar iz svojega domovanja na Mallorci.

V operi danes domujejo trije umetniški ansambli, operni (Opera Australia), gledališki (Sydney Theatre Company) in simfonični (Sydney Symphony Orchestra), v njej pa gostujejo številne svetovne operne, baletne, plesne in druge predstave, koncerti, orkestri, dirigenti in drugi.

Vstopnice so večinoma razprodane mnogo vnaprej, še posebej v zadnjem času, ko si jih je mogoče pridobiti kar prek svetovnega spleta. Če vas bo pot v Sydney zanesla proti koncu leta, si lahko privoščite gala večer opernih arij, sicer pa se v prihodnjem letu obetajo tudi klasike opernega repertoarja, kot sta La Traviata in Figarova svatba.

J. G.