Damir Sagolj se je za potrebe te zgodbe povezal z reporterko Sue-Lin Wong, dvojec pa je v enem tednu spoznal tako izjemno revščino običajnega prebivalstva kot podtalne dejavnosti Severnih Korejcev.

Kot poudarja Sagolj, je večji del svoje kariere preživel med državami, med vojno in mirom, vedno na meji. In če se je kaj naučil o mejah, je, da so videti zelo drugačne, glede na to, s katere strani jih gledaš.

"Meje Severne Koreje so skrajni primer - nikjer na svetu ni take razlike med tem, kako je videti življenje na nasprotnih bregovih reke ali ograje, ki loči obe državi. Vem - to mejo sem spoznal z obeh strani," piše. Za novinarje je bolj zanimiva 1.420 kilometrov dolga meja s Kitajsko, saj je meja z Južno Korejo preveč zastražena in neprehodna, medtem ko je tista najkrajša meja, z Rusijo, za vse kar velika uganka.

Sagolj in Wongova sta mejo s Kitajsko v celoti prevozila od juga do severa. Za ta podvig sta potrebovala osem dni, v tem času pa sta potovala tako mimo močno zastraženih odsekov kot mimo odsekov, kjer ni bilo žive duše, ki bi stražila mejo.

"Več ur sva se vozila, ne da bi uzrla enega človeka. Vožnja sredi ničesar, ki jo je občasno popestrilo kako obmejno mestece ali kak nedokončani skupni projekt obeh Korej. Napol dokončan rečni jez, gospodarsko območje, ki zaposluje samo duhove, most do ničesar ..."

Od ograje s kamerami do podrte žice
Ko sta se vozila tik ob ograji, se je ta spreminjala iz zlovešče večplastne bodeče žice, opremljene s kamerami in visokotehnološkimi senzorji, do primitivne pregrade zarjavele in ohlapne mreže. "Na nekaterih mestih je bila mreža povsem podrta, za njo, na rečnih bregovih, pa so bili zasidrani trije čolnički, za katere se je zdelo, da samo čakajo, da vas prepeljejo na drugo stran."

"Ko sva se vozila naprej, vzdolž pomrznjenih njiv, mimo vasi z razmajanimi kočami ali čez majhna, umazana industrijska mesta, sva le redko videla, da bi se ljudje med seboj dejansko pogovarjali - enkrat sta se dve ženski prepirali, spet drugič so se tri ljubke deklice v novih rdečih škorenjcih igrale, medtem ko so domov prenašale čebre z vodo."

Nato pa sta reporterja nenadoma uzrla nenavaden prizor: "Malo za Linjiangom, ko se je cesta začela viti proti goram, sva do pasu v ledeni reki opazila skupino okoli 20 mož, oblečenih v čudaške oranžne plastične obleke, kot da bi igrali v kakem res starem in cenenem znanstvenofantastičnem filmu. Takoj sva ustavila in vanje uperila moj najboljši daljnogled. Na drugi strani reke sem opazil vojake, ki so pozorno spremljali delo moških. Sue-Lin je od kitajskih mimoidočih izvedela, da so moški Severni Korejci, ki v reki iščejo zlato."

"Strokovnjaki in dokumenti so nama pozneje potrdili, da ljudje v reki Yalu res iščejo zlato. Severnokorejske oblasti sva vprašala o navedbah, da se podjetje Office 39, ki severnokorejski vladajoči družini Kim dobavlja luksuzne dobrine, ukvarja tudi z iskanjem zlata, a brez odgovora."

Kitajska propaganda
In če je na severnokorejski strani zlato (in severnokorejski spominki, kot so sličice nekdanjih voditeljev), mu kitajska stran skuša parirati z neonskimi lučmi in bliščem. V Linjiangu in nekaterih drugih obmejnih mestih je težko spregledati vso lesketajočo, kičasto dekoracijo, kot da bi se hoteli izzivalno bahati pred Severnimi Korejci.

Tu tudi občasno mejo prestopijo kitajski turisti, ki nato veselo delajo selfije s severnokorejsko zastavo v ozadju, nekateri pa se celo odločajo za rečne poroke, z eno nogo na "prepovedanem ozemlju".

Na rečnem otoku v Linjiangu stoji orjaški videozaslon, obrnjen proti Severni Koreji. V času, ko sta bila tam Reutersova reporterja, so na njem predvajali kitajsko vojaško propagando in opozorila, ki prepovedujejo vsakršno dejavnost, ki bi lahko vodila v nestabilnost na meji.

"To me je opomnilo na nekaj pomembnega: da čeprav sva imela občutek, da je meja prepustna, bi bilo napak predpostavljati, da Kitajska ni oprezna. In če se s prostim očesom ne morejo videti vsi termalni senzorji, sateliti in podobno, so ob cesti in nad njo na nekaterih delih nameščene kamere, prav tako pa vsake toliko časa naletite na strateško nameščene nadzorne točke z do zob oboroženimi vojaki."

"Najbrž sva se jim zdela čuden par - kitajska Avstralka in Bosanec - ni bilo presenečenje, da naju je kitajska policija ustavila na prav vsaki izmed teh točk. A po pregledu dokumentov so naju brez težav spustili naprej," še piše Sagolj.

"En del meje - zanemarjen, nerazvit odsek v sredini - ostaja črna lisa na najinem zemljevidu. Pravijo, da Kitajci tam gradijo svojo vojaško infrastrukturo, da bi preprečili potencialni val severnokorejskih beguncev, če "bi se zgodilo kaj resnega". Vojaki so nama povedali, da kar koli že delajo, je stroga skrivnost."