Manhattan, svojo avstrijsko vas in svoje britansko mesto ob "Temzi".
Od kod Kitajski, ki ji sicer niso tuji ponaredki več ali manj vsega, obsedenost z gradnjo replik, se sprašujejo skoraj vsi večji mediji.
Tony Mackay je britanski arhitekt, ki so ga leta 2001 najeli Kitajci, da jim v Sinkiangu, nedaleč od Šanghaja, zgradi pravljično vasico z britanskega podeželja. Nastal je Thames Town s tlakovci po ulicah, pubi, hiškami v tudorskem slogu, kipom Winstona Churchilla in "srednjeveško" dvorana za zbiranje vaščanov. A, kot piše BBC, Mackay ni srečen. "Ni videti prav. Videti je umetno."
Po Mackayevih besedah so sodelujoči arhitekti ustvarili pravi kaos, ko so pometali skupaj različne sloge, ob tem pa zanemarili avtentičnost. Razmerja so napačna, uporabili so različne kamne, hiše so previsoke. Mackay pravi, da je vse skupaj videti kot filmska kulisa, neki zahodni bloger pa je zapisal, da ga spominja na film Trumanov šov.
Spiti pivo ob "Temzi"
A z Evropo obsedenih Kitajcev to ne moti in preplavljajo mesto, da bi tam posneli svoje poročne fotografije, posedeli v "pristnem" britanskem pubu ter spili "pravo evropsko" kavo v zelenem in prijetnem mestecu, ki da je pravi balzam po vrvežu kitajskih velemest. Ena izmed obiskovalk pravi, da si obiska Evrope ne more privoščiti, zato je Thames Town zanjo idealen. "Navadno moraš v tujino, če si zaželiš videti tuje stavbe. A če jih uvozimo na Kitajsko, lahko ljudje prihranijo denar, ob tem pa izkusijo zahodnjaško arhitekturo."
Thames Town je bil zgrajen v okviru šanghajskega velenačrta "Eno mesto, devet krajev", po katerem so okoli te kitajske metropole zgradili peščico satelitskih mest, vsakega v drugačnem mednarodnem slogu. In Šanghaj še zdaleč ni edini. Na Kitajskem imajo tako še replike Eifflovega stolpa, kipa Kristusa Odrešenika iz Ria in Tadž Mahala, pa svojo različico londonskega Tower Bridgea in repliko Stonehengea.
Tu so tudi replika Hallstatta, idilične avstrijske alpske vasi z Unescovega seznama, kamor so za večjo pristnost uvozili celo golobice, pa kitajske Benetke, Manhattan in kitajski Jackson Hole, ameriško kavbojsko mestece in smučarsko letovišče v Wyomingu.

V Jackson Holu na obronkih Pekinga so hiše zgrajene po vzoru gorskih koč Skalnatega gorovja. Kitajci tam milijon dolarjev drage nepremičnine kupujejo kot ponoreli, saj jih neustavljivo privlačijo obeti življenja na "Divjem zahodu", kjer so pazniki na kopiji ikonične Route 66 oblečeni v kavbojske oprave, stene hiš so okrašene z ameriškimi registracijskimi tablicami, kavarne in trgovine pa spominjajo na tiste iz idiličnega ameriškega mesteca.
Naslednji ameriško navdihnjeni projekt je že določen: zgraditi slikovito "kalifornijsko" obalno mestece z vinogradi, ki bi se lahko kosali s tistimi v kalifornijskem Napa Valleyju.
Norija za "duplitekturo"
Vsi zgoraj omenjeni so primeri kitajske norije za "duplitekturo", kot je pojav poimenovala Bianca Bosker, avtorica knjige Original Copies: Architectural Mimicry in Contemporary China (Izvirne kopije: Arhitekturno posnemanje v sodobni Kitajski).
Arhitekturno posnemanje so sicer prvi začeli prav v ZDA, že pred 150 leti, v zadnjem času pa najdemo največ zgledov za evropske kopije v Las Vegasu in na Floridi. A po besedah Boskerjeve Zahodnjaki arhitekturne ponaredke običajno sprejemajo s prezirom kot kičaste in bizarne, medtem ko so Kitajcem iskreno všeč, njihov odnos in kultura do kopij pa je diametralno nasproten od zahodnjaških.
Na Kitajskem na posnemanje gledajo kot na "obliko umetnosti", zato se nad njim ne zgražajo, ampak ga spodbujajo, še navaja avtorica. Ta kultura posnemanja sega na Kitajskem že vse v 3. stoletje pred našim štetjem, ko je Čin Ši Hvang, prvi kitajski cesar, osvajal druga kraljestva, nato pa v svojem cesarskem mestu zgradil repliko vsakega izmed njih.

Danes kitajska vlada ne varčuje denarja, ko gre za gradnjo kopij. Gre za način razkazovanja mišic, meni Boskerjeva. "Kitajska na zelo simboličen način kaže svojo sposobnost preurejanja vesolja, ko si prilašča največje uspešnice Zahoda." Nobeno naključje tako ni, da je Bela hiša, največji simbol ameriške moči, ena najbolj posnemanih stavb na Kitajskem. Mackay po drugi strani meni, da so kitajske replike mest kaprica - stranski produkt kitajske želje, da bi se po desetletjih relativne osame povezala s svetom.

Londonski umetnik Phil Thompson, ki se je posvetil preučevanju in zapisovanju kitajskih kopij, je podobnih misli: "Veliko Kitajcev se zgleduje po Zahodu kot po nekakšnem idealu, zato lahko na gradnjo teh mest gledamo kot na način pospeševanja svojega napredka; hiter način za uspeh prek konkuriranja Zahodu."