"Študiral sem računalništvo. V letu dni premora, ko sem pisal diplomsko nalogo, sem se zaposlil v nekem podjetju, kjer sem privarčeval nekaj denarja. 20. junija sem tam dal odpoved. Isti dan sem ob osmih zjutraj prišel lepo oblečen na fakulteto v Maribor. Ob 10.00 sem dobil desetko iz zagovora diplome, ob 12.00 sem se dobil s kolegi v Štuku, ob štirih popoldne pa sem za eno leto šel na kolo," je Gašper povedal predzgodbo svoje avanture.

Čeprav je pred potjo, dolgo 16.000 kilometrov, s kolesom le dvakrat odšel iz Ljubljane do Bleda (pa še to le v eno smer), je bil prepričan, da mu bo uspelo. Gnali so ga želja po odkrivanju sveta, iskanju edinstvenih doživetij in spoznavanju novih ljudi. Neznanci so mu pogosto priskočili na pomoč, mu v roko stiskali bankovce, da so se njegovi prijatelji šalili, da se bo v Slovenijo vrnil z več denarja, kot ga je imel ob odhodu. "Ne glede na to, kje sem bil, s kom sem bil v družbi, vedno sem se trudil biti pozitiven. Enake izkušnje sem imel na Hrvaškem, v Indiji ali Bangladešu – če si dober, bodo tudi drugi dobri do tebe," je dejal v pogovoru za MMC.

Več o tem, kaj vse je doživel na svoji kolesarski odisejadi, pa v spodnjem pogovoru.

Ste se od prihoda domov že usedli na kolo ali ga nekaj časa ne želite videti?
Kolo bom zdaj imel spravljeno, mislim, da si bom kakšno leto vzel oddih od njega. Res potrebujem počitek. V zadnjih dneh sem se veliko z avtomobilom vozil po Sloveniji, da sem pozdravil prijatelje in družino, kolo pa imam še vedno v prtljažniku. Ne morem se spraviti niti do tega, da bi ga dal ven.

Ste vso pot prekolesarili z enim samim kolesom? V kakšnem stanju je po takšni avanturi in koliko popravil je bilo treba vmes narediti?
Da, vseh 16.000 kilometrov sem prevozil z enim kolesom. Z njim sem bil od nadmorske višine 0 do 5400 metrov. Vsepovsod me je pripeljalo. Do Turčije sem moral zračnico menjati praktično vsak dan. Sploh v Grčiji so bili povsod na cestah neki trni, tako da tam sem moral vsak dan zamenjati eno ali dve zračnici. Potem je bilo bolje, potrebna so bila bolj običajna popravila – počila je kakšna špica, pedali so odpadli, največ, kar sem moral menjati, je bil menjalnik. Kakšnih prav velikih popravil, ki bi me ustavila, pa nisem imel, vse sem lahko uredil v dveh, treh dneh.

To je bilo novo kolo ali že preizkušeno?
Bilo je novo, pred začetkom poti sem ga preizkusil samo dvakrat, ko sem šel iz Ljubljane do Bleda z njim – nazaj pa z vlakom.

Zakaj ravno pot od Štuka do Singapurja? Kot je videti v vaših objavah, ste Ljubljančan ... In zakaj ravno do Singapurja? Je bil to načrt že od začetka ali ste se poigravali tudi z mislijo, da bi pot še nadaljevali, morda v Indonezijo ali kar do Avstralije?
Sem Ljubljančan, a sem študiral v Mariboru in Štuk je za tamkajšnje študente vsakotedenska destinacija. Tam sem bil reden gost, tam sem spoznal ogromno ljudi, imel veliko dobrih izkušenj. Štuk je bil zato točka, na kateri sem želel začeti. Poleg tega sem načrtoval tako, da sem se ob začetku poti poslovil od prijateljev in družine – najprej v Mariboru, nato sem šel do Ljubljane pa do Tolmina, Kopra in naprej proti Reki.

Singapur pa leži ravno na primernem kraju za pot, ki sem si jo zamislil. Izračunal sem, da če eno leto prevozim nekje 60 kilometrov vsak dan, pridem ravno iz Maribora do Singapurja. Načrt je bil, da kolesarim eno leto, pot se mi je v resnici zavlekla za tri mesece. Poleg tega sem pred tem že obiskal jugovzhodno in južno Azijo, Bangladeš in Indijo, tako da je bil Singapur nekako logična izbira. Če bi šel še naprej do Indonezije, bi se moral tam pogosto prevažati s trajekti. Na roko mi je šlo tudi, da so iz Singapurja do Evrope zelo dobre letalske povezave za vrnitev domov.

Ob straneh kolesa ste imeli pritrjenih več torb. V eni je bil zagotovo šotor, ki vam je pogosto nudil zavetje. Kaj pa druga oprema? Verjetno znate na pamet povedati, s katero peščico stvari ste preživeli 15 mesecev.
Na začetku je bila moja prtljaga težka okoli 45 kilogramov, skupaj s kolesom in vsem drugim. Na koncu je bila deset kilogramov lažja, saj sem se na poti ogromno stvari znebil. S seboj sem vozil oblačila – imel sem vedno ista, vodo, hrano, pripomočke za popravljanje kolesa, zdravila, kot so antibiotiki, aktivno oglje, claritine. Pa še eno belo srajčko in sive hlače, da sem se lahko včasih tudi lepo uredil. S seboj sem imel tudi sandale in natikače. In darila, ki sem jih sproti kupoval, a sem jih pošiljal v Slovenijo.

Kako ste si uredili spanje, v določenih videoposnetkih in na fotografijah je bilo videti včasih kar adrenalinsko. Šotor ste si postavili na skrivnih mestih, kot ste jih poimenovali. A ni šlo vedno vse po načrtu, kajne?
Na začetku me je bilo precej strah tega, kje bom prespal in sem si že veliko prej iskal kraj za spanje. Ob koncu poti pa sem bil že tako samozavesten, da je bila lahko ura že 19.00, bila je že skoraj tema, a me ni skrbelo, saj sem vedel, da bom nekje pač našel prostor. Kje sem spal, je bilo zelo odvisno od tega, v kateri državi sem bil. V Turčiji sem skoraj vsako noč spal na bencinskih črpalkah, v Grčiji in prej na poti sem spal na poljih, v Indiji v hindujskih templjih, v Nepalu in na Tajskem sem vsako noč prespal v budističnih templjih. Spal sem tudi pri neznancih doma, pri takšnih, ki sem jih srečal pet minut predtem. Spal sem pod mostovi, na bregovih, ob glavnih cestah.

Kako je bilo videti taborjenje sredi ničesar na poljih?
Na poljih sem vedno naredil tako, da sem kakšni dve uri prej, preden sem vedel, da se bom ustavil, pogledal na zemljevidu, kje bi ta točka lahko bila. Poiskal sem veliko zeleno površino, načrtoval sem tako, da je bilo to veliko območje, da bi, če kraj, ki sem si ga zamislil, ne bi bil v redu, še vedno imel plan b. Vedno sem poiskal ravno polje, ki je zakrito z visoko travo ali so okoli drevesa, pa tudi takšno, kjer ni bilo zraven stavb ali poti. Tako nihče ni mogel priti zraven in mi zatežiti, haha. Glede bencinskih črpalk je pa tako ... To je prav trik v Turčiji med kolesarji. Na črpalkah te vedno sprejmejo. Samo vprašaš, ali lahko prespiš – in niti enkrat me niso zavrnili, pa sem spal na desetinah in desetinah črpalk. Večina med njimi je bila odprtih vso noč. Dali so mi tudi tekočo vodo, ki je na polju nisem imel. Brez tekoče vode pa ni niti hrane niti higiene.

Na bencinskih črpalkah sem začel spati v Turčiji, in sicer zato, ker so me v centralni Anatoliji psi kangali (imenovani tudi anatolski ovčar, op. a.) skoraj pojedli. Ko sem bil nekoč sam na polju, so me namreč trije kangali skoraj napadli in takrat me je zgrabila panika. Na poljih nisem želel več spati. Od več kolesarjev sem nato slišal, da lahko spim na bencinskih črpalkah.

Turčija slovi po kangalih. To so psi, ki varujejo polja. Če kolesariš zraven njih, te začnejo loviti, in če nisi pripravljen na to, te kar pošteno prestrašijo. Ni pa, da bi prav napadali ljudi. To se lahko zgodi le, če se znajdeš med čredo in njimi.

Pa so zaposleni na črpalkah pričakovali od vas plačilo?
Ne, kje pa. Največ, kar so pričakovali, je bil desetminutni pogovor, da izvedo, kdo je ta "norec", ki vse dni kolesari. V resnici so oni bolj dajali stvari meni kot jaz njim.

Kako pa ste se dogovorili za spanje v templjih?
Na Tajskem je bilo tako ... Pridem v budistični tempelj s svojo več kot slabo tajščino, vprašam, ali lahko prespim, povem, da imam šotor in spalno vrečo. Vedno so mi rekli, da ni problema, da naj si pač nekje najdem prostor. Je pa zelo velika razlika med hindujskimi in budističnimi centri. V budističnih so me vedno pustili pri miru, po petih minutah pogovora sem imel že ves večer zase. V hindujskih pa sem bil zaseden ves večer. Njihova kultura je takšna, da jih res zelo zanima, kdo si, kar naprej so se želeli družiti, tako da nisem imel nikoli prostega časa.

Omenili ste kangale. Verjetno ste imeli bližnje srečanje še s kakšno drugo živaljo, glede na to, da ste bili dneve in noči na prostem ...
Uf, da, ta zgodba vam bo všeč ... Ko sem bil v vzhodnem delu Turčije, sem šel neko noč prespat v neaktiven ognjenik pri jezeru Van in v tem ognjeniku me je napadlo pet medvedov. Tisti dan sem že ob dveh popoldne prišel v mesto Tatvan, kjer sem zraven videl neaktiven ognjenik in si mislil, da bi bilo res hudo, če bi šel tja kampirat. Dve uri pozneje sem res prišel v središče ognjenika in pred seboj videl medvedko, ki je tekla proti meni z mladičem. K sreči sem zraven zagledal neki lokal in sem skočil na streho, da sem se umaknil. Tam sem čakal dve uri, da bi šli stran. A prav nasprotno, očitno so zavohali hrano in so prišli še trije. Medvedi so mi pojedli vso hrano iz torb, raztrgali so mi torbe, še zdravila so pojedli, vključno z antibiotiki. S strehe tistega lokala sem se drl nanje, a se niso zmenili zame. Na koncu sem imel srečo, da je pripeljal neki kombi, tako da sem stekel do njega. V njem je bil domačin, ki ni znal angleško, a sem mu nekako razložil, da so tam medvedi. Pregnala sva jih s hupanjem in z lučmi, na pomoč so prišli še drugi ljudje.

Kje ste potem preživeli tisto noč, menda ne vseeno v ognjeniku?
Želel sem prespati zunaj ognjenika, a so me domačini gledali, kot da sem nor. V tistem kombiju sem spoznal domačina, Turka Mohameda, ki je imel stanovanje v Tatvanu in me je povabil, da prespim tam. Ostal sem tri noči, saj me je seznanil še z ljudmi, ki so mi pomagali zašiti torbe in mi celo popraviti kolo, ki je bilo precej uničeno.

Če bi vas vprašala, kateri je bil najbolj nenavaden prostor, kjer ste prenočili, bi verjetno omenili to zgodbo. Ali je bila kakšna še bolj sočna?
Ne, v ognjeniku nisem prespal, tako da to ne šteje, haha. Če bi moral omeniti najbolj čuden kraj, na katerem sem prespal, bi bilo to na zelo strmem bregu. Spet v Turčiji, kjer so me spet lovili kangali, haha. Bilo je v mestu Tekirdag, bil sem v središču mesta, do treh ponoči nisem našel travnika ali kakšnega drugega primernega prenočišča. Tako da sem se namestil kar na strm breg ob glavni cesti, kjer sem zatisnil oči samo za kakšno uro. Naslednji dan sem nato naredil 140 kilometrov do Carigrada – in tam dobil vročino, da en teden nisem mogel vstati iz postelje.

16.000 kilometrov je ogromna številka, ki predstavlja velik telesni napor. Ste imeli podrobno narejen načrt po dnevih, točno določeno, koliko morate vsak dan prekolesariti in po katerih cestah? Ali ste se bolj prepuščali navdihu, se v enih mestih zadržali dlje, če vam je tako ustrezalo?
Imel sem po dnevih podrobno razdeljeno, koliko kilometrov moram narediti. Vedno sem si računal: od Carigrada do Ankare je toliko kilometrov, od Mumbaja do New Delhija je toliko in potem sem vedel, koliko kilometrov na dan moram prevoziti. Je pa bilo zelo odvisno tudi od tega, v kateri državi sem bil. V Indiji sem lahko na dan prevozil 90 do 100 kilometrov, v Turčiji malo manj, okoli 80 kilometrov, ker je bolj hribovito, v Nepalu pa, spet zaradi terena, samo okoli 50.

Kaj vam je povzročalo največ težav – že omenjene živali, vreme, zdravje, navigacija ... volja?
Da bi se na celotni poti spopadal z nekim točno določenim problemom, to ne. Vreme sem imel zelo dobro, tudi z zdravjem nisem imel težav. Rekel bi, da je bilo najtežje obdobje, ki sem ga preživel v Indiji. Ko sem prišel na jug te države, sem imel en mesec zelo hudo krizo. Ta država je res zelo zelo drugačna v primerjavi z Evropo, sploh se ne da predstavljati, kako zelo. Toliko imajo nenavadnih običajev, vedenje ljudi je zelo neobičajno v primerjavi s tem, na kar smo navajeni v Evropi. Ogromno je smeti, vedno so okoli tebe ljudje, še posebej, če izstopaš. Nikoli nisem imel miru, zvečer se nisem mogel niti spočiti. Dodatna težava je bila ta, da vedno, ko sem si iskal kraj za spanje, pa naj je bilo to polje ali tempelj, me je kdo od daleč gledal. To pa ni dober občutek.

Zvečer, po dolgem dnevu kolesarjenja, sem bil brez energije in sem potreboval malo časa zase – ampak v Indiji ga nikoli nisem imel. Zato sem imel prvi mesec v Indiji hudo krizo, nič nisem fotografiral, nič snemal, samo gonil sem. Potem pa sem si rekel: 'Glej, Gašper, v Indiji boš še štiri ali pet mesecev, zato se sprosti in uživaj. Kar se bo zgodilo, se pač bo.' Takrat sem res spustil svoje pregrade – in potem lažje zdržal.

Preskočili pa ste Pakistan, ker naj tam zaradi nevarnosti napadov kolesarjenje brez spremstva ne bi bilo mogoče. Povejte kaj več o tem.
Da, Pakistan sem imel v načrtu, a sem ga nato izpustil. Sicer je mogoče iz Irana priti v Pakistan in nato v Indijo. A v Pakistanu morajo vsi kolesarji in motoristi ves čas imeti policijsko spremstvo. V južnem delu je treba kolesariti skozi Balučistan, ki je načeloma nevarno območje zaradi terorizma, tako da je obvezna prisotnost policije. Ampak problem pri tem je, da ti policisti tudi povedo, kam moraš iti jest in kam spat, nobene svobode ni. Tako da je veliko kolesarjev, ki sem jih spoznal, šlo čez celotni Pakistan z avtobusom, v Indiji pa so se znova usedli na kolo. Jaz sem šel drugačno pot. Iz Irana sem šel s trajektom v Dubaj, bil nekaj časa v Združenih arabskih emiratih in Omanu, nato pa sem od tam letel na jug Indije.

V eni izmed objav ste zapisali, da vas poganjajo "kebab in čaji". Kako je bila videti vaša prehrana?
Na začetku, no, tja do Ankare, sem imel s seboj gorilnik in kuhalnik. Vsak večer sem si kuhal testenine s tuno ali paradižnikovo omako, pogosto tudi riž. A nato sem videl, kako poceni je tam hrana, zato sem si jo začel kupovati. Poleg tega mi je šlo veliko časa za kuhanje, predtem sem moral iti tudi v trgovino. Tako da sem se v Turčiji odločil in kuhalnik poslal nazaj v Slovenijo. Od takrat sem jedel v lokalih, kar sem pač našel. Včasih sem pojedel 5000 kalorij na dan, včasih samo tisoč. Na vzhodu je hrana res izjemno poceni.

Zapisali ste, da ste v 440 dneh porabili 9000 evrov, kar veliko pove o vašem življenjskem slogu. Pa ste vseeno kdaj kupili kakšno vstopnico za ogled znamenitosti, častili rundo, si kupili kaj nenujnega? Ste vmes morda tudi kaj zaslužili?
Največ denarja, ki sem ga dobil na poti, je bilo prek donacij. Ogromno ljudi mi je v roke samih od sebe stisnilo bankovec ali dva. Če sem se z njimi malo dlje družil, so mi pogosto ob slovesu v roko kar dali denar. Prijatelji so se šalili, da se bom v Slovenijo vrnil z več denarja, kot sem ga imel ob startu, haha. Glede tega se države med seboj niso razlikovale. Že na Balkanu se mi je nekajkrat zgodilo, da so mi ljudje kar tako dali po 20 evrov. Spomnim se neke babice na Hrvaškem, ki mi je poklonila 20 evrov, pa jih nisem želel sprejeti, ker sem vedel, da je to zanjo velika vsota.

Sicer sem vedel, kje je moj limit in koliko lahko zapravim. Izračunal sem, da lahko porabim okoli 15 evrov na dan. Nisem pa samo varčeval. V Dubaju sem na primer plačal okoli 60 evrov vstopnine, da sem se lahko povzpel na vrh Burdž Kalife. Če sem bil že tam, sem seveda izkoristil priložnost.

Kje ste se najdlje zadržali na istem mestu?
V Indiji, ko sem za en mesec šel v budistični tempelj. Takrat nisem nič kolesaril. V templju v znanem budističnem mestu Bodgaja sem deset dni po deset ur na dan v čisti tišini meditiral, brez pogovarjanja, brez telefona. Preostalih 20 dni pa sem pomagal v centru – kuhal kosila za študente, pomagal čistiti, pomagal ženskam pri različnih opravilih.

Kilometri na cestah se znajo vleči, misli pa takrat, v samoti, utrujenosti in naporu, rade zavijejo v temačno smer ... O čem ste premišljevali v dolgih urah, ko ste bili na cesti sami? Ste imeli kakšen motivacijski stavek, ki ste si ga ponavljali dan za dnem?
Stavek, ki sem si ga vedno ponavljal, je bil: 'Tudi to bo minilo.' Če je bilo slabo vreme, če sem imel kakšno slabo izkušnjo, če se mi ni dalo kolesariti in iti naprej, vedno sem si rekel, da bo tudi to minilo. To mi je pognalo kri v žile, res je minilo. Govoril sem si: 'Okej, poglej, Gašper. Tolikokrat se ti je že zgodilo, da se ti ni dalo iti naprej, ampak če boš zdržal, boš na koncu res vesel.'

Ali po tej izkušnji lahko rečete: "Svet je lep, še je upanje za človeštvo"? Kot pravite, so bili ljudje do vas res odprti, prijazni in so vam brez velikih vprašanj priskočili na pomoč.
Res je. Velika škoda je, da se ljudje ves čas osredotočamo na negativne stvari. Ampak svet je res prelep, mi vsi, vsak človek je globoko v sebi dober. Dobro pa lahko iz njega spravimo tako, da smo najprej dobri mi sami. Veliko pomeni to, da mi prvi pokažemo ali naredimo nekaj lepega, takrat tudi druga oseba takoj postane bolj naklonjena. To sem iz dneva v dan doživljal na poti. Ne glede na to, kje sem bil, s kom sem bil v družbi, vedno sem se trudil biti pozitiven, ker sem videl, da so me potem bolje sprejeli, sam pa sem imel boljše doživetje. To govorim na splošno, sploh ni pomembno, v kateri državi sem bil, kakšna je bila tam kultura ali vera ali starost ljudi. Enake izkušnje sem imel na Hrvaškem, v Indiji in Bangladešu – če si dober, bodo tudi drugi dobri do tebe.

Kako pa ste pristopili do domačinov? Ste jih ogovorili v angleškem ali njihovem jeziku, kakšen način ste imeli, da ste prebili led in niso bili sumničavi do "norca" na kolesu?
Da, vedno sem se trudil naučiti njihov jezik. To je zelo, zelo pomagalo, tudi če sem poznal samo nekaj besed. Potem sem že uporabil prevajalnik ali angleščino, ampak led sem vedno prebil v njihovem jeziku. Ko to narediš, nisi samo še en turist, ampak postaneš nekaj drugega.

Ampak vi si na začetku poti niste zastavili kakšnega "višjega" cilja, recimo opozarjati na segrevanje planeta, zbirati sredstva za koga ali kaj podobnega, če rečem karikirano. Z lahkoto bi obupali in ne bi bilo nikakšnih posledic. Gnala vas je izključno lastna volja?
Da, šel sem popolnoma iz osebnih razlogov. Na Zemlji smo samo enkrat, v tem času pa lahko doživimo toliko lepih izkušenj, spoznamo ogromno čudovitih ljudi. Škoda je, da se mnogih stvari ne lotimo, kajti da jih lahko doživimo na lastni koži, sploh ni potrebne veliko energije. Vedno gledamo druge in si mislimo, uau, koliko so doživeli, jaz pa tega ne zmorem. A vsi lahko naredimo nekaj takega. Ko ljudje vidijo mojo pot in prekolesarjenih 16.000 kilometrov, si predstavljajo, kako mi je bilo težko. A to sploh ni res. Ko se enkrat odločiš in greš na pot, je vse skupaj zelo lahko. Najtežje je, če začnemo preveč razmišljati o vsem, si nalagati zgodbe, da nam ne bo uspelo. Sam sem spoznal, da za vsako težavo obstaja rešitev.

Kakšna se vam zdi zdaj Ljubljana in naš način življenja, naši pogovori, navade, skrbi?
Ljubljana je zdaj drugačna, ampak v boljšem smislu. Slovenija je po mojem mnenju prelepa država, nikamor drugam ne bi šel živet. Na poti sem vedno razlagal, da je Slovenija mali biserček. Lega države je izjemna, narava je prelepa, veliko je priložnosti. Saj ne rečem, da je vse popolno, zagotovo ne. Ampak ko sem spoznaval ljudi iz držav, ki veljajo za "popolne", recimo iz Švice, Švedske, Norveške, Avstrije, so mi vsi razlagali o velikih težavah, ki jih imajo. Poleg tega sem na poti videl ogromno ljudi, ki bi naredili vse, da bi lahko prišli živet v Slovenijo. Slovenija je zato v mojih očeh postala zlata, nikamor drugam se ne bi preselil.