Čeprav je Gredič ena bolj luksuznih namestitev v Goriških brdih, pa hotel kljub dobro zastavljenim začetkom nima in nima sreče ne z lastniki, ne s stanovitnostjo hotelske restavracije. Zdaj pravijo, da se z mlado in novo ekipo končno postavljajo na noge, odkar je marca letos po stečaju prejšnjega lastnika Jurija Schollmayerja dvorec prevzel Simon Simčič z briške Domačije Medot, znane ne samo po svojih peninah, ampak tudi po odmevnih nastopih na jadralskih tekmovanjih z jadrnico Esemit.
Novi lastnik hotelske podobe ni spreminjal. Še vedno je glavna atrakcija Grediča to, da gre, navsezadnje, za (skoraj) čisto pravi grad, kar znajo ceniti tudi pari, ki se množično odločajo za poroke na tej lokaciji.
Kamen, les in zemeljski toni
Dvorec iz 17. stoletja, zgrajen s še ohranjeno, a dotrajano grajsko kapelico, je bil svojčas počitniška depandansa aristokracije, poseljen pa je bil do potresa leta 1976.
Leta 2011 so stavbo korenito prenovili in preuredili v hotel z modernim, prečiščenim in harmoničnim interierjem zemeljskih tonov. Za notranjo opremo kot "posvetilo zemeljskim užitkom" sta poskrbela Rok Kuhar in Katjuša Kranjc iz studia Raketa, ki sta želela prostorom dati pridih grajskosti v sodobni izvedbi, pri tem pa se opreti na lokalne materiale, kot sta kamen in les.
Sedem sob (vključno s 120-kvadratno suito v najvišjem nadstropju) je prostornih, dovolj prostornih, "da se v njih lahko igrivi par tudi malo lovi," kot je v svoji maniri v publikaciji o Grediču zapisal vinar Aleš Kristančič (Movia). V spalnici je baldahin, izpod stropa visi oblazinjen gugalnik, v dnevni sobi pa je miniknjižnica s publikacijami o vinu, briških vinarjih in bližnjih kulinaričnih inštitucijah, kot je Subida. In pa, seveda, razgled. Kot se za vinorodno pokrajino spodobi, vinogradi, kamor seže pogled – kar je vse do Italije.
Ture po poteh Štorije
Ob vsem povedanem verjetno ni čudno, da so si Gredič z okolico za svojo kuliso izbrali ustvarjalci priljubljene serije Ena žlahtna štorija, ki jo zadnje dve leti vrti ena od komercialnih televizij. Serija ni samo dokazala, da tudi slovenska produkcija lahko podira rekorde gledanosti, ampak tudi celemu segmentu gledalcev predstavila Brda – z dobrim in slabim, ki pride zraven.
Po eni strani so štorijski val v Brdih zajahali s prodajo vina in marmelad "Ena žlahtna štorija", po drugi pa v petičnih objektih, kot je Gredič, ne vedo prav dobro, kam bi s pogosto neolikanimi obiskovalci, ki prihajajo z avtobusi, ruvajo sivko in bi si radi na hotelski terasi razgrnili piknik. Skratka, Brda morda še niso pripravljena na filmske ture.
Posebna znamenitost
A nazaj k hotelu. Gosta v sobi pričakajo pozdravne čokoladne praline, minibar pa je bogato založen z lokalnimi matadorji, od obeh Simčičev (Marjana in Edija) in Blažiča do Dolfa, Ronka in Erzetiča, za dobro mero pa še šampanjec Bollinger, sicer eden redkih tujcev v dobro založeni Gredičevi vinski kleti.
Ta je sicer sama po sebi prava mala arhitekturna atrakcija, corbuisiersko minimalistična podzemna katedrala z golimi betonskimi stenami, pritajeno svetlobo in šampanjsko "kapelo", v kateri s stropa, z dna nadzemnega vodnjaka do masivne degustacijske mize iz 200 let starega hrasta visijo zlate nitke, ki aludirajo na fini snop šampanjskih mehurčkov. Ena cela stena je zgrajena iz kamenja iz bližnjega Movijinega vinograda, vinoteka pa premore 600 različnih etiket s poudarkom na briških vinih, za katere se ponašajo, da imajo praktično iste cene kot pri vinarjih.
Degustacije gostom prirejajo bodisi v kleti bodisi na terasi ob bazenu, kjer imajo občasno priložnostne zasebne dogodke tudi okoliški vinarji. Tisti večer je družbo ameriških distributerjev ravno animiral Aleks Simčič, čigar znamka Edi Simčič v zadnjem času žanje uspehe tako na ameriškem kot azijskem trgu. Mi smo medtem preizkušali "hišnega" peničarja Medota – za uvod Medot 48 (60 % rebula, 20 % chardonnay, 20 % modri pinot), ki je na kvasovkah odležal štiri leta, za konec Medot rose (60 % modri pinot, 20 % chardonnay, 20 % rebula), vmes pa mehurčki stoodstotne rebule izpod rok bratov Gašparin iz Silverija.
Grajska kulinarika
V hotelu se trudijo rdečo nit prestiža povleči tudi v restavracijo, ki je bila pod Schollmayerjem, ko je v njej ustvarjal italijanski kuharski mojster Cristian Avenanti, precej čislana. Tudi ko je Italijana lani zamenjal nadobudni mladi domačin Adi Blaško, so recenzenti povečini zadovoljni odhajali iz Grediča, zdaj pa je vajeti v kuhinji prevzel Novogoričan David Bucik, ki se je kalil pri Pikolu, kjer se je, tako pravi, naučil discipline in odrekanja, nato pa 20 let kuhal v restavraciji igralnice Paquito (Volčja Draga).
Bucik je kuhariji predan, o čemer pričajo tudi njegove tetovaže – na eni strani kuharska kapa in vilice, na drugi napis "Follow directions when cooking". Ko kuhaš, sledi navodilom. Bucik trdi, da so mu dali proste roke, a vseeno se zdi, da 42-letni kuhar občasno skuša preveč postreči tisto, kar misli, da se v takem povzdignjenem okolju nujno pričakuje (tartufi, pa čeprav v obliki neuglednega tartufovega olja), ne pa tisto, kar bi se bolj približalo nekemu osebnemu, prepoznavnemu slogu. Iščejo se tudi pri servisu – kozarci Zalto so najvišje, michelinske ravni, medtem ko so krožniki v obliki zrcal malce neposrečeni in dajejo misliti, da so koncept "grajskosti" vseeno vzeli preveč dobesedno.
Mesni ali ribji?
Pri meniju lahko izbirate med ribjim in mesnim, pri čemer je prvi za Brda, nikdar vezana na morsko hrano, kar redkost, a bojda Italijani prisegajo na morski živelj. Tako vam za pozdrav iz kuhinje postrežejo mousse iz prekajenega lososa, medtem ko za mesojedce pripravijo mousse iz pršuta, vse skupaj ob že preizkušeni penini Medot 48. Vinska spremljava je izjemno posrečena, v celoti briška in z razponom od zvezdniških težkokategornikov do manj znanih in redko postreženih vinarjev, kot je kmetija Bregar, od elegance Reyinega tokaja oz. jakota do Klinčevega divjaka iste sorte.
Brandulinov tokaj je pospremil parmezanovo strjenko z žrebičkom in hruško v balzamičnem kisu, Reyev jakot tatar gamberov z jabolkom granny smith in "kaviarjem" iz balzamičnega kisa. Z Bregarjevo malvazijo je somelje sparil piščančji mousse s sušenim bučnim oljem in medom, s Pirovim sauvignonom pa jastoga z melono. Ribjejedci so nadaljevali s preprostim, a slastnim filejem gofa v vinski omaki z limono in suhimi paradižniki, ki ga je pospremil chardonnayska selekcija Edija Simčiča, mesojedci pa z odlično spečenim jagenjčkom, žal nepotrebno podkrepljenim s tartufovim oljem. Ob njem so postregli Čargov modri pinot.
Gosja jetra in noj
Tudi pri naslednji jedi so imeli več sreče tisti, ki so naročili morski meni – sipini njoki z ribjim fondom iz kraljeve rakovice so bili namreč res okusni, še posebej z Blažičevo rebulo, česar pa ne bi mogli trditi za sicer korektna gosja jetra, ki pa jim skutni njoki niso delali nobene usluge.
Za glavno jed so tisti večer v Grediču postregli posrečeno ribjo tortico s špinačo in file brancina z žafranovo omako, kapesantami in omako rdeče pese, ob kateri se je srkalo Klinčev jakot, mesojedi del omizja pa je zajadral v malce bolj eksotične vode s sicer čistokrvno slovensko vzgojenim nojem v pomarančni omaki z gorčičnimi semeni in mandljevim pirejem. Ob njem so postregli Dolfov cabernet sauvignon.
Ali se bo nova ekipa Grediča obdržala kaj dlje kot prejšnja, bo pokazal čas, vsekakor pa bi bilo škoda, če objekt, kot je ta, ne bi živel. Čeprav ob poletnih koncih tedna v Brdih ne najdete proste sobe, za pokrajino kaki brezdušni hotelski monstrumi nedvomno niso primerni, romantični stari dvorci pa. Še posebej, če je v njih ponudba primerna (relativno visoki) ceni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje