Zagotovo ni človeka, ki ne pozna romana Cirila Kosmača Balada o trobenti in oblaku, in zato vsak, ki se od Portoroža prek Belega Križa pelje proti Piranu, ob modri tabli, ki za grmičevjem skriva bogato zgodovino, zastriže z ušesi. Nekoč je tam stal Dom pisateljev, danes pa nadobudni mladeniči skrbijo za tradicijo, ki so ji dodali pridih sodobnega časa.

"Idejo za ureditev hostla v Domu pisateljev smo dobili po naključju. Sam sem najel sosednjo hišo, ki ni imela parkirišča, zato sem se obrnil na Društvo slovenskih pisateljev s prošnjo, ali bi lahko tam parkiral. Izkazalo se je, da so pisatelji iskali nekoga, ki bi za hišo skrbel, in smo se dogovorili. V samem bistvu je to še vedno Dom pisateljev, saj imajo pisatelji prednost pred drugimi gosti. Ker pa je pisateljev premalo, smo se odločili, da se začnemo oglaševati na spletnih portalih kot hostel," mi je odločitev o odprtju hostla pojasnil njegov vodja Luka Mrdakovič. "Po pregledu hiše smo namreč hitro ugotovili, da jo najlažje prodamo pod nazivom hostel, saj ima hiša deset sob, 25 ležišč, skupno kuhinjo in dnevno sobo ter tri kopalnice," je še dodal.

"Želimo, da naš hostel postane oaza dobre volje in odličnega počutja"
"Ko smo prišli v hišo, je bila v zelo slabem stanju. Ker smo pogodbo takrat podpisali le za tri leta, smo bili s sredstvi, ki smo jih določili za obnovo, omejeni. Pri prenovi smo se zanašali predvsem na svoja poznanstva in zato dobili kar dobro ceno. Postorili pa smo ogromno. Zamenjali smo vsa okna in vrata, razbili in obnovili vse kopalnice, postavili recepcijo, uredili prijeten barček ... V vsako sobo smo vgradili klimatsko napravo in tako poskrbeli, da je lahko hostel odprt vse leto," je povedal Luka in dodal, da se gostje pri njih res lahko počutijo kot doma.

"Ker smo v turistični agenciji Maona v preteklih letih organizirali številne kulturno-umetniške projekte, kot so Sijajni pop, postavitev kipov Jakova Brdarja na pomolu v Piranu, Festival obzidja itd., se nam je v tem času nabralo ogromno kakovostnih umetniških del, s katerimi smo popestrili hostel," je umetniški pridih v hostlu opisal Luka. "Okolice pa nismo veliko spreminjali. Popravili smo obstoječe klopi, uredili smo travnik za hostlom, postavili viseče mreže, mizo za namizni tenis, igrišče za badminton ... Prizadevamo si za to, da smo prijazni do vseh gostov. Naše storitve si želimo v prihodnje še razširiti in želimo, da naš hostel postane oaza dobre volje in odličnega počutja."

Hiša je bila včasih celo bordel
Ker je Dom pisateljev sam po sebi zelo zanimiva stavba, ki za svojimi zidovi zagotovo skriva marsikatero skrivnost, so želeli duh pisateljev ohraniti tudi po prenovi. "Pisateljem smo se poklonili tudi tako, da smo hostel poimenovali po knjigi Cirila Kosmača - Balada o trobenti in oblaku, saj je Kosmač živel in deloval le streljaj od samega hostla," je še dodal. Hišo so si v preteklosti delili slovenski in češki pisatelji in Luka je prepričan, da je tu nastalo ogromno število literarnih del. Pa pozna tudi kakšno zanimivo zgodbo? "Pisatelji so nam povedali, da je bila hiša včasih celo bordel. Nekdo je trdil tudi, da je hišo večkrat obiskal celo Benito Mussolini, a sam dvomim o resničnosti te zgodbe," se je zasmejal Luka.

Primerjalna prednost je lastno parkirišče
Kako pa se razlikujejo od drugih hostlov? "V piranski občini je ogromno objektov, ki se prodajajo kot hostli, pa čeprav to niso. Sam menim, da je hostel namenjen ljudem, ki si želijo nizkih cen in novih poznanstev. Najpomembnejši so skupni prostori, kjer se ljudje srečujejo in spoznavajo. Naša prednost so predvsem velika dnevna soba, skupna kuhinja in prijeten barček s teraso. Poleg tega pa smo eden izmed redkih objektov v občini, ki svojim gostom ponuja tudi brezplačno parkirišče," je pojasnil Luka in povedal, da je to velika primerjalna prednost, saj garažna hiša v Piranu stane 17 evrov na dan. Na roko pa jim gre tudi lokacija, saj je hostel dovolj blizu Pirana, Portoroža in Fiese, da se gosti lahko sprehodijo peš, po drugi strani pa je ravno prav oddaljen, da lahko uživajo v miru in naravi.

"V hostlu smo v poletnem času zaposleni trije in vsi se ukvarjamo z vsem, tako da opravljamo receptorsko delo, čistimo, strežemo ..." je povedal Luka in pojasnil, da so v poletnih mesecih polno zasedeni. Lani so našteli okoli 3.000 prenočitev, letos pa upajo še na kakšno več. Njihovi gostje so večinoma mladi ljudje, ki prihajajo z vsega sveta, največ pa jih je iz Avstrije, Nemčije in Slovenije. Kaj pa pozimi? "Turistična sezona na Obali je pozimi porazna, zato smo se povezali z Univerzo na Primorskem in sprejeli študente, ki so na študijski izmenjavi Erasmus," je povedal Luka.

"Če te ni na spletu, ne obstajaš"
Hostel se oglašuje predvsem na spletu, saj v današnjih časih drugače niti ne gre. "Sam v turistični agenciji delam že deset let. Spomnim se časov, ko je pred agencijo stala vrsta ljudi, ki so spraševali po prostih namestitvah. Danes tega ni več, zdaj vsakdo pride s potrjeno rezervacijo velikih spletnih portalov, kot so booking.com, Hostelworld, Airbnb ... Če te na teh portalih ni, ne obstajaš," je povedal Luka in dodal, da pojavnost v turističnih vodnikih sicer ni odveč, a da so ti v zatonu, saj se vse seli na splet.

"Portorož je uničen, še dobro, da imamo Piran"
Luka sicer prihaja iz turistično dobro podkovane družine. Njegovi starši so pred več kot dvema desetletjema odprli turistično agencijo Maona, ki je v vseh teh letih postala ena vodilnih agencij na kulturno-umetniškem področju in ena najprepoznavnejših na Obali. Ker je Luka v agenciji tako rekoč zrasel, je upravičeno kritičen do turistične politike na slovenski obali. "V prihodnost turizma na slovenski obali zrem s pesimizmom. Mislim, da odgovorni za njegovo promocijo ne opravljajo svojega dela in so zašli v slepo ulico. Portorož je uničen. K sreči imamo Piran, ki ga zaradi zgodovine in slikovitosti ne morejo uničiti," je razmere na Obali opisal Luka.

Brina Tomovič