Hotel si je zamislil Američan Bob Guccione, ustanovitelj slovite revije za odrasle Penthouse, in v "popoln otoški raj v Evropi" vložil 45 milijonov dolarjev (v današnjem času bi bilo to dobrih 250 milijonov). V tistem času je bil to eden najambicioznejših hotelskih projektov v 20. stoletju. Slavnostno ga je skupaj z igralnico Penthouse Adriatic Club, ki so ga primerjali z najboljšimi lasvegaškimi, po štirih letih gradnje odprl 7. julija 1972, uradni lastnik hotela pa je bila zaradi omejitev pri tujih naložbah v času komunizma državno podjetje z Reke, Brodokomerc.

Ali, kot so ob odprtju zapisali v beograjskem tedniku NIN: "Zajetna količina zahodnega kapitala, v tem primeru 45 milijonov dolarjev Guccionove revije, združena s socialističnim financiranjem in znanjem, v tem primeru reškega Brodokomerca, so za Zahodnjake, ki letujejo na Vzhodu, zgradili najbolj vznemirljivo in najbolj eksotično letoviško izkušnjo vseh časov."

Revija Penthouse, ki je tisto številko posvetila Haludovu, pa: "Prestižno postavljen na idiličnem otoku Krk, nekaj kilometrov južno od Trsta in naravnost nasproti Benetk, ta kilometer in pol dolg Xanadu bleščečih stavb bo postal za mednarodne poznavalce vrhunski peskovnik v vseh letnih časih."

Penthousove zajčice kot mirovne sile
Leto dni je bil hotel najbolj vroča točka Kvarnerja, kjer so v igralnici okoli kockarjev skakljale pomanjkljivo oblečene Penthousove hostese in krupjejke, oblečene v seksapilne kostume francoskih sobaric, in jim dostavljale močne koktajle. Baje naj bi ena izmed njih delala družbo celo samemu Sadamu Huseinu, ko je prenočeval v hotelu.
"Najučinkovitejše mirovne sile novega sveta", jih je imenoval Guccione. "La dolce vita - formula proti hladni vojni", so takrat o Haludovu poročali po radiu Svobodna Evropa.

Formula je bila Guccionova, ki je doživel pravo razsvetljenje, ko je konec 60. let s svojo jahto zaplul v Kvarner - zgraditi v Malinski razkošno, dekadentno letovišče, ki bi na otok pripeljalo bogate tuje turiste s trdnimi valutami, svetu pokazalo prestiž socialistične Jugoslavije, sovražnike iz hladne vojne pa povezalo v točki, ki je skupna vsem - v uživanju v luksuzu in naravi pod znamko Penthouse. Guccione je bil prepričan, da je turizem pravi recept za boj proti napetostim med svetovnimi silami v tistem času.

Jugoslovanski arhitekt in ameriški kapital
"Svet delavcev je smešen. Strinjali so se z vsem, kar smo hoteli zgraditi. Raztegnili so pravila, kolikor so mogli, da bi nam omogočili vstop. Jugoslavija in jaz sva resnično sorodni duši," je takrat prostodušno povedal Guccione za ameriške medije.
Američan sicilijanskih korenin je za arhitekta najel Hrvata Borisa Magaša, ki je bil odgovoren za kar nekaj pomembnih stavb nekdanje Jugoslavije. Magaš je tako, denimo, zgradil sarajevski Muzej osvoboditve, splitski stadion Poljud in šibeniški hotelski kompleks Solaris. Vrtne skulpture so bile delo Frana Kršinića, znanega po kipu Nikole Tesle na Niagarskih slapovih.

"Končni izdelek je bil razkošen in izrazito moderen. V bistvu je bil to verjetno najekstravagantnejši podjetni projekt, kadar koli zgrajen v kakšni komunistični državi, če izvzamemo gradbene projekte v imenih velikih vodij," so zapisali v srbskem Svetu.

100 kilogramov jastogov na dan
Hodniki so bili opremljeni z debelimi preprogami, s stropov so viseli bleščeči lestenci, avlo pa so krasili unikatni kipi. En bazen je imel svoj koktajlbar in viseče vrtove, drugi naj bi bil, če gre verjeti govoricam, napolnjen s šampanjcem. V restavraciji so se mize šibile pod težo šampanjcev, jastogov in kaviarja (na dan naj bi gostje zaužili 100 kilogramov jastogov in pet kilogramov kaviarja), hotel pa je imel še masažni salon, savne, športni bar, medicinski center, center lepote in plažo.
Gosta hotela sta bila med drugimi tudi švedski premier Olof Palme in takrat še ne tako izkušen v razvratu Silvio Berlusconi in pa seveda vsi vidnejši predstavniki jugoslovanske buržoazije.

A podobno, kot se je s pompom odprl, je hotel tudi propadel. In to komaj leto dni po odprtju. Leta 1973 so razglasili bankrot, in čeprav so delovali še 20 let, ni bilo nikdar več enako. Hotel je postal ena od številnih žrtev tranzicije in privatizacije in danes od veličastnega hotela ni več ostalo kaj dosti.
Notranjost je popolnoma uničena, steklo razbito, nekaj stopnic manjka, stavba sama pa se še vedno zlovešče dviga nad Jadranskim morjem. Namesto bogatašev z zahoda stavba zdaj privlači le še fotografe in najrazličnejše lovce na zapuščene stavbe, kot je denimo Croatia Infiltration.
(foto: Wikimedia, Croatia Infiltration)