Pravzaprav se ni zgodilo ničesar res bizarnega vse do zore v sredo, ko je Silencio, novi pariški nočni klub/laboratorij vsega čudaškega Davida Lyncha, zaprl svoja vrata po odprtju.
Le da ni bilo nobenega sledu za avtorjem samim. Lynch na odprtju ni bil navzoč. Res je sicer, da bi lahko opazoval izza enih izmed motno steklenih sten in razmišljal, kako preplašiti zbrane. Navsezadnje le temelji na podobi čudaškega Cluba Silencio iz Lynchevega filma Mulholland Drive.

Veliki genij je lastnoročno odločil o vsem, od straniščnih školjk (črne) do slanosti arašidov v baru. Kultni režiser je celo oblikoval pohištvo v slogu 50. let, stole, namenjene "sprožanju in vzdrževanju specifičnega stanja budnosti in odprtosti do neznanega".
To je Lynchev odgovor na Warholov Factory (Tovarno), Café Flore eksistencialistov, Cabaret Voltaire dadaistov. In kje je bil veliki maestro? Lastnik kluba Arnaud Frisch je Guardianovemu novinarju zagotovil, da Lynch sploh ni bil niti na isti celini: "Tu bo prihodnji mesec, ko bo delal program. Verjemite mi, vredno bo čakati."

Od režiserja do slikarja
K sreči je eni ženski uspelo prodreti v tri orjaške betonske kocke na hollywoodskih gričih, kjer živi in ustvarja Lynch. "Star sem 65 let," je Lynch povedal Paoli Genone iz L'Expressa. "Pravijo, da ko moški pridejo v 50. leta, začnejo sanjati o gradnji orjaških stolpov, da bi dokazali svojo moškost. Režiral sem filme, skladal glasbo, ustvaril vse vrste predmetov, dela, ki so imela začetek in konec. Zdaj si želim ustvariti nekaj trdnega," je razlagal.
"Sprva sem začel slikati. Zadnja tri leta delam v litografskem studiu na Montparnassu, ki sta ga uporabljala Picasso in Miró, rišem na iste kamne, na katere sta onadva. Nato sem začel delati na Silenciu, kar sem počel zadnje dve leti. Ko gledam, kaj smo ustvarili, se počutim skorajda nesmrten. Imam občutek, da sem vanj izmamil del atmosfere in likov iz svojih filmov in celo iz svoje glasbe."

Ko se spuščaš po dolgih stopnicah v Silencio, se res počutiš, kot da se spuščaš v neki drugi svet. Budistični koktajlbari z lastnimi kinematografi, knjižnico, sanjskim gozdom in odrom naravnost iz Twin Peaksa tu niso pogosti - celo v drugem okrožju ne. En hip ste v temi, naslednji v zlatem predoru z minibudističnimi krogi. Učinek je nekje med nirvano in elegantnim koktajlbarom iz Cincinattija okoli leta 1975.
Vse je narejeno po meri, pozlato so nanašali isti strokovnjaki, ki so renovirali kupolo nad Napoleonovo grobnico. Lynch je rekel celo, da hoče nekaj "ciganov v gozdu", da bi izrezljali na tisoče pozlačenih budističnih krogov na stenah. Žal jih je ravno takrat Nicolas Sarkozy deportiral.

Klub že, kaj pa film?
Lynch noče odgovoriti na vprašanje, ki ga postavljajo vsi: ali bo še kdaj posnel film - od Notranjih zadev (Inland Empire) je minilo že več kot pet let. A obeti niso dobri. "Silencio mi je izjemno drag. Hotel sem ustvariti intimni prostor, kjer bi se srečale vse umetnosti. Ne bo guruja v slogu Warhola, bo pa odprt priznanim umetnikom vseh disciplin, ki bodo lahko tu ustvarjali, kar koli si želijo," je povedal Lynch.

Ni težko videti, zakaj ga je prostor tako pritegnil. Rue de Montmartre 142 so sanje vsakega psihogeografa. Tu bi moral biti pokopan Molière, v kleti pa je Zola natisnil J'Accuse (Obtožujem). Veliki socialist Jean Jaurès je bil umorjen v kavarni čez cesto, ko je skušal preprečiti prvo svetovno vojno. Skratka, popolni kraj za prvi zasebni članski klub v Parizu. Frisch razume ironijo, a trdi, da klub ne provocira svojih republikanskih duhov. "Zdi se mi, da so na naši strani."

Tisoč evrov vredna članarina bo "poceni, glede na umetnike, ki bodo ustvarjali tu … in po polnoči lahko pride notri kdor koli".