"Ko sem prevzel očetov posel, sem najprej nehal prodajati hrenovke in poceni sveže meso. Prav tako sem prekinil posle z menzami in gostilničarji, ki so hoteli poslovati pod ceno. In razmere v naši družini so bile nekaj časa precej napete. Oče se je sprva sicer držal mojih poslovnih odločitev. Toda, ko sem odšel na prvo službeno pot, so ob mojem prihodu domov spet prodajali hrenovke. To je bilo zanimivo obdobje," je o svojih začetkih razmišljal Janko Kodila, ki se kot tretja generacija v družini ukvarja s predelavo mesa in mesnih izdelkov. Kodila velja za enega najuspešnejših prekmurskih podjetnikov z izrazitim čutom za povezovanje lokalnega. Z zasebno pobudo se je vseskozi povezoval z enako mislečimi - kar v zgodovini za Prekmurce ni bilo vedno samoumevno. Industrializacija je namreč v kolektivni zavesti prekmurskega človeka pustila močan pečat.

"Zgodovina Prekmurja je bila vseskozi vpeta v velike družbe: ABC Pomurka, Panonka in različni SOZD-i so našim ljudem sicer veliko pomagali, hkrati pa so jih tudi poneumljali. Veliki obrati so prihajali h kmetu domov iskat pšenico, prašiče in našim ljudem se ni bilo treba truditi za preživetje. Če pogledamo Brda ali pa Kras - tam se je vedno prodajalo prek domačih kanalov. Mi se tega nikoli nismo naučili. Naš nivo gostinske ponudbe je ostal pri polni skledi, litru vina in radenski. Turizem pa danes funkcionira na drugačnih temeljih."

"Kodila dela to nekaj za sebe"
Prekmurje je danes zaradi svoje odmaknjenosti, jezikovne samobitnosti, zgodbe o meji in železni zavesi ter samosvoje zgodovine in kulinarike obetajoča turistična zgodba. Želja Janka Kodile je, da bi Prekmurje v bodoče postalo kulinarična romarska pot. Tako kot se je navadilo ljudi, da hodijo v Brda na češnje ter na Kras na kozarec terana in rezino pršuta, naj bi v Prekmurje hodili na prekmursko gibanico in šunko. Predvsem slednja je bila v začetku 90. pozabljen, industrijsko cenen in zlorabljen izdelek. In takrat se je Kodila skupaj s peščico somišljenikov odločil za projekt zaščite prekmurske šunke in gibanice. To so bili časi, ko je bilo redkokomu jasno, kaj to pomeni. Večina jih je bila mnenja, da "Kodila dela to nekaj za sebe".

"Takrat Slovenija sploh ni vedela, da v Prekmurju sušimo šunke. In to je bil velik greh. Z gibanico je bilo pa tako, da nikjer v Prekmurju niste mogli na mizo dobiti enake gibanice. Čista zmešnjava. Potem, ko smo zaščitili gibanico in šunko, so se pa oglasili nekateri in rekli - pa dajmo zaščititi še büjto repo. Ne - ni smiselno vsega zaščititi. Veste, izdelke je smiselno zaščititi, če imajo tržni potencial, sicer je to mrtva zgodba. Še več - izdelek lahko celo izgine iz prodaje, če nima uporabnika, ker je samo še mrtev izdelek na papirju."

Kodili je bilo že tedaj jasno, da en sam ponudnik iz Prekmurja v Sloveniji ne bo slišan in da se je treba povezovati v smislu skupne prodaje, pokrajinske zgodbe in nastopov na trgu. Skozi dogodke Diši po Prekmurju in Festivale prekmurske gibanice in šunke je tako Kodila skupaj s somišljeniki pripeljal prekmurske zgodbe v Ljubljano. Ta je Prekmurje začela prepoznavati kot gonilno silo na področju turizma.

"Svoje ljudi smo učili ne deliti. Veste, včasih se je v Prekmurju rado delilo. Ker so tam pač dobri ljudje. In sem jim rekel - ne deliti. Dajte degustirati, dajte ljudi vabiti k nam v Prekmurje in jim prodajati to, kar imamo."

Prekmurje - ponudnik (pre)poceni hotelskih nastanitev
Ja, v turizmu je ta pregovorna darežljivost Prekmurja pogosto zlorabljena. Turizem mora biti sestavljen iz nizke, srednje in visoke cenovne ponudbe. Vtis je, da v Prekmurju danes prevladuje nizkocenovna ponudba. Prekmurje je namreč danes za slovenskega turista sinonim za poceni preživet konec tedna.

"Če mi gostu zaračunamo 15 evrov, je to sprejemljivo. Če pa 25 evrov, pa že ne več - ker se pač toliko zaračuna v Brdih. Ampak tudi mi imamo ponudnike, ki si s svojo kakovostjo zaslužijo najmanj toliko. To je posledica, kako se Prekmurje danes trži - skozi ceno. Postajamo ponudnik (pre)poceni hotelskih nastanitev. Ne delamo za prodajo storitev z višjo dodano vrednostjo in kakovostjo. To je izvirni greh prekmurskega turizma danes - nizkocenovni turizem, ki otežuje razvoj turizma na višji ravni."

"Slabo je, ko se gradi na zgodbi regije in se regiji nič ne da nazaj"
Janko Kodila je v intervjuju načel tudi temo (pre)slabega sodelovanja Hotelov Save Turizma z malimi turističnimi ponudniki. Tu je dosti zamujenih priložnosti. Finančna razmišljanja namreč niso vedno dobra za turizem.

"Slabo je, ko se gradi na zgodbi regije in se regiji nič ne da nazaj. Slabo je, ko najnižja cena nabave postane najboljša cena. Slabo je, ko se zlorablja prekmurski melos in prekmurske ljudi za zgodbo. Okoli hotelov se postavi stojnice, ljudje pridejo v dobri veri tja kaj prodat, ampak iz tega se ne razvijajo okolje in posamezni ponudniki. Hoteli Save Turizma so slab turistični gospodar. Tako za okolje kot za sebe. Lahko delaš za maso, ampak hotel se prej ali slej izrabi. In treba je vlagati. Ne samo v infrastrukturo, ampak v zgodbo, v kulinariko. Slovenski gostje pa hodijo v Avstrijo, tam spijo za dražji denar in potem pridejo k nam. Ker so tam pričakovanja v skladu s plačano storitvijo."

In smo pri meji. Pri Avstrijcih govorimo o zelo uspešni vinski cesti, kjer ni nizkocenovnih storitev, čeprav je Južna Štajerska znotraj Avstrije znana kot manj razvito območje. Avstrija svojih turističnih storitev pač ne prodaja pod ceno, hkrati pa tudi močno ščiti svoje domače ponudnike. Tam se tudi razume, da se turizem ne konča na meji. Ampak da se tam šele začne.

"V treh obmejnih hotelih prodajamo prekmursko šunko kot zaščiteni slovenski izdelek. Pa ne zato, ker bi jim jaz zato kaj plačal ali ker imam kakega strica iz ozadja. Gre za to, da so nas Avstrijci prepoznali kot strateškega partnerja, ki lahko nadgradi njihovo zgodbo. Tam je razumevanje turizma pač drugačno."

Kodila velja za največjega proizvajalca ocvirkov, zabele in masti. Izdelkov, ki so v nekem obdobju veljali za manjvredne in so v množični proizvodnji postali stranski proizvod. Kodila pa ravno v teh nišnih proizvodih vidi poslovno priložnost. Tako kot v govejem pršutu, ki je menda pravi hit na muslimanskem tržišču.

"Španskega pršuta ni težko kupiti. Prekmurska šunka je pa posebnost, ki je ne more dobiti vsakdo. Enako je pri vinih, čokoladi, medu. Truditi se moramo za vrhunske kulinarične posebnosti, ki so hkrati tudi blagovna znamka. Potrebujemo zgodbe za izvoz v turizmu. In tu so potenciali malih proizvajalcev, ki se morajo specializirati v dodani vrednosti svojih izdelkov. Izpiliti morajo svoje posebnosti. In posebnosti se danes plačajo."

Marjana Grčman
Foto: Miloš Ojdanič