Andreja Zupanca, Šentjurčana s turistično diplomo ekonomske fakultete v Mariboru, je v Španijo pripeljala priložnost, zadržala pa ljubezen. Po končani praksi v okviru programa Leonardo da Vinci, ki jo je opravljal v Avstriji, je od podjetja za nagrado prejel trimesečni tečaj španskega jezika v Malagi. Tam je spoznal Poljakinjo, v katero se je zaljubil, in ko sta se odločila za skupno življenje, sta si izbrala nevtralno državo, Španijo. Od takrat je minilo že sedem let, Andrej pa s svojo drago še vedno živi v Madridu in ga za zdaj nič ne vleče nazaj v Slovenijo.

Povedal nam je, da je Španijo gospodarska kriza zelo prizadela, predvsem mlade, ki službo zelo težko najdejo, a je v Madridu vseeno lažje kot drugod. Andrej je delo vedno našel brez težav - trenutno dela na področju športnih stav - kot svoje prednosti pa vidi znanje petih tujih jezikov in slovanske delovne navade. "Te so v Španiji zlato, ki se išče," nam je povedal v šali, a ob tem dodal, da zdaj v Španiji delavci za opravljeno delo v povprečju prejmejo med 50 in 60 odstotki denarja manj kot pred krizo.

Zaradi zasičenosti z vsakodnevnim življenjem in nezadovoljstva na delovnem mestu - in ker so jima finance to omogočale - sta se s partnerico pred slabim letom odločila, da se za dalj časa odpravita na popotovanje po Aziji. Obiskala sta Vietnam, Laos, Kambodžo, Tajsko, Mjanmar, Šrilanko, Malezijo, Singapur, Indonezijo, Kitajsko in Tajvan, Andrej pa je moral popotovanje predčasno končati, saj je dobil ponudbo za delo, ki je ni mogel zavrniti. Več o tem, o vsakdanu v Madridu in o španskem načinu življenja, ki ga je Andrej že popolnoma posvojil, pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Kako vas je pot zanesla v Madrid, kaj vas je tam zadržalo in kaj zdaj tam počnete?
Leta 2007 sem, po opravljeni delovni praksi Leonardo da Vinci v Avstriji, od podjetja za nagrado prejel trimesečni tečaj španščine v Malagi. Tam sem se zaljubil v Poljakinjo in se zaradi lažjega iskanja dela septembra istega leta preselil v Madrid. Ker prihajava iz različnih držav in da ne bi prihajalo do kakršnih koli očitkov, kdo je v zvezi več žrtvoval, sva se odločila za nevtralno državo, Španijo. Dejstvo, da je bilo pred krizo v Španiji izjemno lahko najti delo, je pripomoglo k temu, da sva se ustalila v Madridu. Od takrat je preteklo več kot sedem let in v tem času sem zamenjal šest podjetij. Začel sem v bančništvu (Banco Santander), a sem moral ob začetku krize srečo poiskati drugje. Našel sem jo v igralništvu. Zadnjih pet let tako delam kot vodja športnih stav za različne zagonske projekte.

V katerem delu Madrida živite? Sta stanovanje s partnerko kupila ali ga najemata?
Že vseh sedem let živiva v strogem centru Madrida, trenutno v predelu Huertas. Zamenjala sva že šest stanovanj, vedno zaradi padanja cen. Če primerjamo cene stanovanj v središču mesta, si moral za 60 m2 veliko stanovanje leta 2007 plačati med 1.200 in 1.500 evri mesečno, danes pa je ta cena padla na od 800 do 1.000 evrov. Stanovanja vedno najemava, saj se še nisva odločila za ustalitev.

S partnerko sta se odločila, da bosta zapustila svoje vsakdanje življenje in se odpravila na pot po svetu, da bi našla sebe. Koliko časa je v vaju tlela taka odločitev in kaj je na koncu botrovalo odločitvi?
Potovanja so že od nekdaj najina strast. Ideja, da vzameva enoletni premor in se "poiščeva", je v obeh tlela, odkar pomniva. A je bil vedno problem denar in tisti kanček poguma, da bi naredila ta korak. Vsako leto sva se na to sicer pripravljala z letnim dopustom, z nahrbtnikom sva tako prepotovala ZDA, Mehiko, Indonezijo in Indijo ter ugotovila, da sva pripravljena tudi za kaj več. Splet okoliščin (zasičenost z vsakodnevnim življenjem v kapìtalizmu, urejene finance in nezadovoljstvo na delovnem mestu) je botrovalo temu, da sva se odločila za enoletno popotovanje po Aziji.

Na blogu ste zapisali, da sta želela raziskati naravo sveta in svojo dušo. Kaj ste na potovanju odkrili o svetu, o sebi?
Da bi sorodniki in prijatelji lažje spremljali najino pustolovščino, sva dogajanja pridno beležila v blogu www.intothewild-blog.com. Sicer pa naju je popotovanje predvsem duhovno umirilo. Madrid je ogromna betonska džungla, kjer se živi samo ob koncu tedna. Med tednom za delo in prevoz vsak dan porabiš med 12 in 13 ur (dve uri za vožnjo in deset ur za delo), kar človeka predvsem psihično zelo utrudi. V Aziji sva ugotovila, da se z veliko manj da živeti veliko bolj zdravo, manj stresno in srečno. Sam sem tudi odkril, da se moram na vsak način vrniti v turizem, kar sem tudi študiral in kjer sem že bil dejaven, saj je tam zunaj (predvsem v Aziji) ogromno priložnosti.

Koliko časa sta potovala? Katere države sta obiskala in kaj se vama je najbolj vtisnilo v spomin?
Najin namen je bil potovati slabo leto, a sem se jaz predčasno vrnil, partnerica pa popotovanje ravnokar končuje. Obiskala sva Vietnam, Laos, Kambodžo, Tajsko, Mjanmar, Šrilanko, Malezijo, Singapur, Indonezijo, Kitajsko in Tajvan. Najbolj sta nama v spominu ostala Mjanmar in Indonezija, Mjanmar zaradi pristnosti in nedolžnosti ljudi, Indonezija pa zaradi naravnih lepot in plaž.

Pravite, da ste se predčasno vrnili. Zakaj? Se je bilo težko znova privaditi na življenje v razvitem svetu? Kaj pa služba, vaju je ob vrnitvi čakala?
Po sedmih mesecih potepanja sem prejel ugodno delovno ponudbo, ki je nisem mogel zavrniti. Vedel sem tudi, da naju po predvideni vrnitvi znova čaka iskanje dela, zato nisem preveč razmišljal in sem ponudbo zagrabil. Glede na to, da sem se moral v začetku oktobra v Hongkongu usesti na letalo in čez dva dni že delati, časa za privajanje pravzaprav ni bilo. Dva meseca pozneje lahko rečem, da te izkušnje nikoli ne bom pozabil in vem, da to ni bilo zadnje veliko potovanje. Ob prvi priložnosti si bom znova vzel leto odmora. Ampak računi se ne plačujejo sami, zato do nadaljnega ostajam v kapitalizmu (smeh).

Delate kot produktni vodja na področju športnih stav. Pred kratkim smo pri nas poročali, da se je med gospodarsko krizo posel s stavami na Hrvaškem močno povečal. Ali morda podobno opažate v Španiji?
Da, tudi v Španiji je kriza veliko pripomogla k porastu športnih stav. Ljudje so bolj obupani in si želijo čim hitreje in čim lažje priti do dodatnega zaslužka. Ob tem se večina ne zaveda, da "hiša" na dolgi rok vedno zmaga in da se, v nasprotju z nekaj posamezniki, od igralništva ne da živeti.

Gospodarska kriza je Španijo precej prizadela, v medijih beremo o eni najvišjih brezposelnosti v Evropski uniji, predvsem med mladimi. Kako se to čuti v vsakdanjem življenju?
Španijo je kriza zelo prizadela. Brezposelnost med mladimi, starimi od 18 do 25 let, je skoraj 60-odstotna, med celotnim prebivalstvom pa 24-odstotna. V Madridu se krize ne občuti tako zelo kot v drugih delih Španije. Razlog, da je Madrid glavno mesto in da ima veliko domačih in mednarodnih podjetij sedež ravno v Madridu, izdatno pripomore k temu. Bari so polni, ljudje zapravljajo, a se takoj, ko se odpravimo iz Madrida, slika drastično spremeni. Predvsem Andaluzija je na močnem udaru, saj sta bila tam močan kmetijski in gradbeni sektor, ki ju je kriza najbolj prizadela.

Kakšno je stanje na trgu dela v Španiji? Je delo težko dobiti? Kateri poklici so najbolj zaželeni?
Stanje na trgu dela je bilo precej katastrofalno, a se zelo, zelo počasi izboljšuje. Predvsem mladi zelo težko najdejo delo. In ker nimajo dela, se izobražujejo, kar vodi v nov pojav, ki ga Španija prej ni poznala – ljudje so preveč izobraženi. Jaz sem vedno zelo lahko našel delo. Znanje petih jezikov in slovanske delovne navade so v Španiji zlato, ki se išče (smeh). Predvsem na področju informatike in tujih jezikov (Španci ne govorijo tujih jezikov, a vedno bolj ugotavljajo, da se jih bodo morali naučiti) je zaposlitev lažje najti, je pa res, da za delo zdaj ljudje v Španiji prejmejo med 50 in 60 odstotki manj kot pred krizo. Številni za krizo v Španiji krivijo ravno preplačana delovna mesta pred krizo. Za zanimivost lahko povem, da je delavec na gradbišču pred krizo zaslužil do 3.000 evrov neto, danes pa je 1.000 evrov že prava redkost.

Ko sem se pogovarjala s prijateljico iz Madrida, mi je povedala, da se vse več mladih Špancev odloča za selitev v države Južne Amerike, saj naj bi tam imeli več priložnosti. Je to množično izseljevanje mladih že mogoče opaziti?
V zadnjih sedmih letih "krize" se je iz Španije po nekaterih podatkih odselilo že skoraj milijon ljudi, predvsem mladih. Ni res, da množično izbirajo Latinsko Ameriko, saj je zaslužek tam še vedno preslab. Tukaj prednjačijo predvsem evropske države, kot so Nemčija, Velika Britanija, Irska in skandinavske države. Je pa treba povedati, da tem ljudem ni lahko. Večina jih ne zna nobenega jezika, težko se ga naučijo, tako da so zelo dobro izobraženi ljudje primorani delati v gostinstvu, kmetijstvu in gradbeništvu oz. se po nekaj mesecih vrnejo v Španijo.

Zadnje čase se o Španiji veliko govori tudi v povezavi z glasovanjem o neodvisnosti, ki so ga pred kratkim izpeljali v Kataloniji. Kako na to gledajo ljudje v Madridu?
Neodvisnost Katalonije je težko vprašanje, ki se ga ne da razložiti v nekaj povedih. Je pa res, da večina ljudi trenutne razmere v Kataloniji vidi kot izsiljevanje vladajoče lokalne vlade za boljše ustavne pravice in davčne obremenitve. V Španiji vsaka provinca prispeva oz. dobiva iz Madrida sredstva po drugačnem ključu in Katalonija v centralno blagajno prispeva največ, najmanj pa prejema. In to gre Kataloncem v nos.

Mislite, da bi lahko vlada v Madridu, ki neodvisnost Katalonije ostro zavrača, kdaj sprejela, da bi se ena od španskih regij odcepila? To bi morda sprožilo val odcepitvenih teženj po vsej Španiji ...
Mislim, da Madrid nikoli ne bo sprejel neodvisnosti katere koli od španskih provinc. Prvič, ker to ustava prepoveduje in neodvisnost nima zakonske podlage, in drugič, ker bi regija, ki bi se potencialno odcepila, zelo težko postala članica Evropske unije, saj že en sam glas proti to onemogoča – in Španija bi imela ta glas.

Kje vidite končno rešitev tega vprašanja? Bo to v še večji avtonomiji Katalonije, ki bo obojestransko sprejemljiva, se bo Katalonija enostransko odločila za neodvisnost, kaj bi v tem primeru naredil Madrid?
Rešitev vidim v spremembi ustave in ugodnejšem fiskalnem pravilu za Katalonijo – nekaj podobnega, kot so si izborili Baski. Mislim, da so politiki in gospodarstveniki Katalonije prepametni, da bi se odločili za enostransko razglasitev neodvisnosti. Navsezadnje je 80 odstotkov katalonskega izvoza usmerjenega na španski trg in bi bilo zaprtje španskega trga za Katalonijo katastrofalno. Tukaj pa je še nogometni klub Barcelona. Nihče v Španiji si ne zna predstavljati španskega prvenstva brez Barcelone. Šport pa je imel v Španiji vedno večji pomen kot politika (smeh).

Dotakniva se še španske kraljeve družine. Po odstopu kralja Juana Carlosa je bilo veliko pričakovanj, da bo kralj Filip povrnil zaupanje v kraljevo družino in da bo ta po vseh škandalih in pretresih znova pridobila ugled. Se je to res zgodilo?
Kralj Filip je pri Špancih zelo priljubljen, a zaupanja kraljeva družina med ljudmi še dolgo ne bo imela. Princesa Cristina in njen mož sta trenutno vpletena v velik korupcijski škandal, ki je kraljevo družino osramotil preveč, da bi se to kar tako pozabilo.

V Veliki Britaniji je kraljeva družina pravi državni ponos, Britanci pa jo doživljajo zelo čustveno. Je tako tudi v Španiji? Koliko se ljudje zanimajo za dogajanje na kraljevem dvoru?

V Španiji kraljeva družina ni tako priljubljena kot v Veliki Britaniji. Zanimajo jih samo škandali (zelo priljubljena tema v Španiji), sicer pa imajo dovolj svojih problemov, da bi se ukvarjali s problemi drugih.

Madrid je znan po svojem precej prijaznem načinu življenja, zdi se, da so veliko bolj sproščeni, veliko dajo na kulinarične užitke, radi se družijo, nočno življenje je zelo pestro. Temu se najbrž ni bilo težko prilagoditi, pa me vseeno zanima - ali vas v španskem načinu življenja kaj moti?
Madrid je športno, kulturno in kulinarično eno najzanimivejših mest na svetu, tako da se s partnerico pogosto udeležujeva številnih koncertov in športnih prireditev, s prijatelji pa raziskujemo znamenite španske bare s tapasi. Danes me španski način življenja prav nič več ne moti - ravno nasprotno, mislim, da bi imel ogromne težave privaditi se spet na slovenski način življenja. Je pa res, da sem imel na začetku kar nekaj težav, tako na delovnem mestu kot zasebno. Za primerjavo: sestanki se vedno začnejo z zamudo, se vlečejo v nedogled in so v večini primerov kontraproduktivni. Če povabiš ljudi na večerjo, bodo po pravilu zamudili vsaj 30 minut, večerja se po 10. uri zvečer, Španci nikoli ne plačajo za "rundo", pri vseh stvareh so zelo glasni in še bi lahko našteval stereotipe. A na vse to se da zelo hitro navaditi (oz. druge možnosti niti nimaš), in moram priznati, da mi način življenja, kjer se vse da narediti "mañana" (jutri), precej ustreza (smeh).

Kaj pa vam je najbolj všeč, kaj ste povsem ponotranjili in bi morda prenesli s seboj tudi v Slovenijo?
V Španiji so mi najbolj všeč vreme, saj imamo v povprečju 280 dni sonca na leto, njihova sproščenost, urnik, kulinarika in naravne lepote. Zagotovo bi v Slovenijo prenesel njihov pršut (znameniti jamon ibérico iz črnega prašiča) in rdeče vino, ki je po moji oceni najboljše na svetu.

Kako v Madridu zdaj doživljate veseli december? Je vse okrašeno, so tudi tam božični sejmi, kot jih poznamo v Sloveniji in v nam sosednjih državah?
V Španiji in Madridu je veseli december viden na vsakem koraku. Ulice so polne ljudi, ki nakupujejo oz. se srečujejo ob koncu leta, da si voščijo vse najboljše za prihodnje leto. Ulice so okrašene in tudi božični sejem imajo na glavnem trgu. Edino, kar manjka za praznike, je sneg, ki sem ga v Španiji v sedmih letih videl samo dvakrat, pa še to samo za pokušino.

Kako Španci preživljajo božični večer in božične praznike? Je to tradicionalno čas za družino?
Božič je za Špance poleg velike noči najpomembnejši praznik. Vsi kupijo tradicionalno božično srečko, to je največja loterija na svetu, žrebanje je 22. decembra. V podjetjih imajo skoraj vsi redne božične zabave, družine pa se na božični večer pripravljajo ves mesec. Na mizah je obilica tipične španske hrane in pijače, ob polnoči pa obiščejo polnočnice. Med slovenskim in španskim načinom praznovanja božiča tako ne vidim nobene velike razlike.

Kaj pa novo leto? Tradicija pravi, da naj bi Španci ob polnoči za srečo pojedli 12 grozdov. Se tega držijo? Se tudi vi tega zdaj držite?
Tudi novo leto je precej podobno slovenskemu. Ljudje se zabavajo na ulicah ob številnih prireditvah, v barih ali pa doma. Vsem pa je skupno, da ob polnoči v živo ali po televiziji spremljajo odštevanje starega leta, ki se odvija na glavnem trgu Puerta del Sol v Madridu. Začne se 12 sekund pred polnočjo in običaj je, da za vsak gong poješ eno grozdno jagodo (12 torej), ki predstavljajo posamezen mesec v letu in potem prinašajo srečo skozi vse leto. Španci se tega večinoma strogo držijo, sam pa sem to poskusil prvo leto, zdaj pa ne več, saj novo leto večinoma preživim v Sloveniji ali na potovanju.

Vas kdaj daje domotožje? Kaj najbolj pogrešate? Razmišljate morda o vrnitvi v domovino?
Domotožje imam predvsem v prazničnih časih, a se vsaj dvakrat letno vračam v Slovenijo in imam skozi vse leto obiske, tako da ni pretežko. Pogrešam predvsem družino, prijatelje, naravo in nedeljska kosila. O vrnitvi vedno razmišljam, a vem, da dokler bo moja partnerica tujka, v tem ne vidim možnosti. Zanjo bi bilo v Sloveniji pretežko poiskati delo. Tudi to, da je v tujini lažje najti delo kot v Sloveniji, ne pripomore k želji, da bi se vrnil. Vendar nikoli ne reci nikoli. Bi pa se vrnil v Slovenijo na stara leta, saj vidim zelene doline in majhen vinograd, nekaj, kar bi mi pomagalo pri upokojitvi (smeh).

Imate podatek, koliko Slovencev živi v Madridu? Kaj tam počnejo? Se družite, prirejate kakšna srečanja?
Leta 2010 sem slovenskemu veleposlaništvu pomagal pri enem od referendumov in tam zasledil, da je s stalnim ali začasnim prebivališčem v Španiji uradno prijavljenih okoli 50 Slovencev. Tukaj niso všteti študentje, ki pridejo na izmenjavo, in predstavniki veleposlaništva. V Madridu poznam nekaj ljudi, a se družim samo z eno osebo, ki se je v Madrid preselila pred nekaj leti in jo še iz Slovenije poznam kot družinsko prijateljico. Vem, da slovensko veleposlaništvo redno organizira kulturne dogodke, saj me o tem obveščajo, a moram priznati, da se jih nimam časa udeleževati, saj potekajo po slovenskem urniku, jaz pa pred 8. uro zvečer nisem nikoli doma.

IZ PRVE ROKE: