Blaž je v Ljubljani diplomiral na fakulteti za arhitekturo, na Fakulteti za družbene vede pa nato še doktoriral iz sociologije vsakdanjega življenja. Kot raziskovalec je dve leti delal v Rotterdamu, bil je tudi v Barceloni, trenutno pa je profesor na šoli za urbane študije na univerzi Hanyang v Seulu. V južnokorejski prestolnici živi že sedem let, še vedno pa je tudi raziskovalec na Inštitutu za politike prostora v Ljubljani.

Pravi, da je Južna Koreja zelo fascinantna dežela, čeprav skozi evropske oči ni videti nič kaj prijazna. V pogovoru je spregovoril o dolgem delovniku Južnih Korejcev, ki pa ne pomeni nujno tudi velike učinkovitosti, skoraj neobstoječem družinskem življenju med delavniki in zelo tekmovalni družbi.

Kako se vam je potem "zgodila" južnokorejska zgodba? Ste vi našli njih ali oni vas?
Ljubezen je bila vzajemna. V Seulu sem opravil del doktorske raziskave, potem pa so me po zaključenem študiju v Seul povabili na konferenco. Ponudili so mi tudi službo in tako se sploh nisem več vrnil.

Koliko časa že živite v Seulu?
Sedem let.

Ukvarjate se z urbanizmom, v svojih delih ste primerjali tudi Slovenijo in Južno Korejo. Za državi ste večkrat zapisali, da na prvi pogled v njunem razvoju ni veliko skupnega - a le na prvi pogled, saj ste nato našli precej vzporednic. Zapisali ste celo, da sta imeli državi v zadnjem stoletju primerljiv družbeni, gospodarski in politični razvoj. Zakaj ima Južna Koreja torej danes številne svetovno znane multinacionalke, Slovenija pa nekdanje paradne konje prodaja tujcem?
Slovenija velikih multinacionalk, kot so južnokorejske, nikoli ni imela. Res pa obstajajo nekatere vzporednice med velikimi slovenskimi in južnokorejskimi korporacijami. Oboje so večinoma nastale v času povojne industrializacije in hitre gospodarske rasti. Poleg tega so oboje delovale na zaprtem domačem trgu, kar jih je v začetnem obdobju varovalo pred konkurenco in jim omogočilo hiter razvoj. Vse to se je dogajalo pod budnim očesom in ob izdatni finančni podpori avtoritarne južnokorejske in slovenske oziroma jugoslovanske države.

Potem se je Sloveniji zgodil kapitalizem in čez noč naj bi državno lastništvo menda postalo neučinkovito, vmešavanje države v gospodarstvo pa nedopustno. Poleg tega so v času prve Janševe vlade in vseh preostalih, ki so sledile, odločevalci postali posamezniki, ki so jih zanimali izključno lastni gmotni in politični interesi. Nasprotno so v Južni Koreji ljudje v času finančne krize leta 1997 državi darovali svoje premoženje, da bi jo obvarovali pred bankrotom. Pred bankrotom so jo sicer za zelo visoko ceno rešile mednarodne finančne institucije, iz česar pa se je Južna Koreja veliko naučila.

Danes vemo, da so zadnjo gospodarsko krizo bolje prestala tista gospodarstva, ki jim je država izdatno pomagala pri spopadanju s posledicami krize. Mednje spada tudi Južna Koreja, žal pa med njimi ni Slovenije. Edina rešitev, ki jo kot odgovor na krizo zmore naša politična elita, je razprodaja državnih deležev v gospodarstvu in krčenje proračunskih izdatkov.

Na širšem območju Seula živi več kot 25 milijonov prebivalcev, s čimer Seul velja za drugo največje mesto na svetu. Kakšno je življenje v takšnem velemestu? Kateri so največji problemi v mestu - promet, onesnaženost, stanovanjska politika, kaj drugega?
Podatek velja za metropolitansko regijo, medtem ko ima mesto Seul 10 milijonov prebivalcev. S tem sicer ne spada med največja mesta na svetu, je pa kljub temu eno najgosteje naseljenih. Predstavljajte si, da bi na območju med Kranjem, Kamnikom in Vrhniko živelo deset milijonov prebivalcev! Ob takšni prenaseljenosti ima življenje v mestu popolnoma druge razsežnosti, kot smo jih vajeni v Evropi. Skozi slovenske oči se Seul zdi kot ena velika nesreča. Promet je nočna mora, onesnaženost zraka dnevno presega evropske dovoljene vrednosti, stanovanjske politike ni oziroma je v celoti prepuščena trgu. Stanovanja so za naše razmere nizke kakovosti, cene pa astronomske. Ampak za prebivalce Seula je to popolnoma običajno mesto in se jim nasprotno zdi nepredstavljivo, da majhno Ljubljano sploh imenujemo prestolnica.

Kakšna je delovna etika v Južni Koreji? Živijo Južni Korejci zato, da bi delali, kako dolg je delovni teden in kako delovna zakonodaja ščiti zaposlene?
Običajen korejski delovnik traja od devetih zjutraj do šestih popoldne. Devet ur, a se zelo hitro raztegne na deset ali enajst ur. Temu sledi skoraj obvezna večerja s sodelavci. Takšno druženje je pomemben del korejske kulture, poleg tega pa je tudi praktično. Vožnja z dela v povprečju namreč traja nekaj manj kot uro in pol in doma boste težko večerjali pred osmo ali deveto uro zvečer. Zaradi dolgih delovnikov in pogostih delovnih sobot zberejo Južni Korejci največ delovnih ur letno med članicami OECD-ja (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) in v tem presegajo celo pregovorno delavne Japonce. A hkrati to ne pomeni, da so učinkoviti. Njihova učinkovitost je v primerjavi z zahodnoevropskimi državami zelo povprečna. Poleg tega ima Južna Koreja eno najvišjih stopenj zaposlenosti za določen čas, kar je posledica skrajno liberaliziranega trga delovne sile. Pred kratkim sem bral zgodbo o delavcu v ladjedelnici, ki je imel v dveh letih dvajset pogodb, kar pomeni, da so njegovo pogodbo o zaposlitvi podaljševali iz meseca v mesec, dokler ga na koncu niso odpustili.

Podobnih zgodb je v Južni Koreji žal veliko. Delovna zakonodaja zagotavlja temeljne pravice delavcev, a v praksi prevladujejo interesi korporacij.

Kako Južni Korejci preživljajo prosti čas in konce tedna? Se družine držijo vsaka zase ali se družijo med seboj, hodijo na izlete, v trgovska središča ...?
Zaradi napornega in dolgega delavnika starši med tednom pogosto nimajo časa niti za otroke. Zlasti v družinah, kjer sta zaposlena oba starša, se otroci po šoli običajno izobražujejo v nekakšnih zasebnih inštitutih in starše vidijo šele pozno zvečer, ko se vrnejo domov. Nedavna primerjava ISCWeB je pričakovano pokazala, da so bili med 15 državami, ki so sodelovale v raziskavi, prav južnokorejski otroci najbolj nezadovoljni. Konec tedna je za številne tako edini čas za družinsko življenje ali za druženje s sorodniki in prijatelji. Vendar se v nasprotju s Slovenijo v Seulu bolj poredko obiskujemo na domu. Bolj so v navadi kosila ali večerje s prijatelji, skupni izleti in obiski trgovskih središč. Tudi korejske savne, imenovane džimčilbang, so zelo priljubljeno mesto za takšno druženje.

Kako deluje južnokorejska socialna država? Kako je poskrbljeno za zdravstveno zavarovanje in oskrbo, dopuste, pokojnine, plače, mlade družine ...?
Socialne države, kot jo poznamo v Evropi, v Južni Koreji ni. V preteklosti se je država osredotočila izključno na hiter gospodarski razvoj, socialni izdatki pa so bili prepoznani kot nepotreben strošek. Kar je razumljivo, glede na to, da je bila Južna Koreja pred pol stoletja ena najrevnejših držav na svetu in je bila desetletja gospodarska rast njena prednostna naloga. Zdajšnja predsednica Parkova je tako sploh prvič uvedla neke vrste univerzalni otroški dodatek, do katerega so upravičene vse družine z otroki, mlajšimi od pet let in je za vse enak, ne glede na gmotni položaj družine. A zdaj vsako leto znova grozi z njegovo ukinitvijo. Menda zato, ker naj si četrto največje gospodarstvo v Aziji takšnih stroškov ne bi zmoglo privoščiti!? Čeprav ima Južna Koreja v primerjavi z drugimi razvitimi državami že zdaj najnižji delež socialnih izdatkov, ki je kar dvainpolkrat nižji od slovenskega, in hkrati tudi najnižjo stopnjo rodnosti v razvitem svetu.

Se pa v zadnjih letih socialna država veliko bolje razvija na lokalni ravni, kjer predvsem nekatera bogatejša mesta, kot so Seul, Suvon ali Songnam, uspešno uvajajo brezplačno šolsko prehrano, pomoč mladim družinam in starejšim ali podporo za brezposelne.

"Japonska ni dežela tveganj. Konservativna je, boji se novih stvari in redki so pripravljeni financirati nove ideje. Ustaljene poti so pravilo, a na vsak način so pri tem zelo inventivni; njihova moč je v izpopolnjevanju že preizkušenih stvari. Pri tem so neverjetno ustvarjalni in izredno natančni, perfekcionisti." Tako je Igor Leiler, Slovenec iz Kjota, opisal japonski karakter. Bi v tem opisu lahko našli tudi Južne Korejce ali bi jim pripisali drugačne značilnosti?
Kot družba so tudi Južni Korejci konservativni in sledijo ustaljenim potem, čeprav so razlogi morda drugačni kot pri Japoncih. So tudi zelo vztrajni, težko pa bi rekel, da so izredno natančni ali potrpežljivi. Pogosto so namreč zaletavi in se jim vedno mudi. "Bali, bali", kar po slovensko pomeni hitreje, hitreje, slišite na vsakem koraku. So pa v nasprotju z Japonci neposrednejši in odkriti.

Omenili ste mi, da sploh ne poznate nobenega Slovenca, ki bi v državi - tako kot vi - stalno živel. Kje so po vašem mnenju vzroki za to?
Slovencev nas v Južni Koreji enostavno ne živi veliko. In menda naj bi se Slovenci radi držali bolj vsak zase. Poleg tega Slovenija v Južni Koreji nima svojega veleposlaništva, ki sicer pogosto igra povezovalno vlogo med izseljenci. Prihaja pa v zadnjih letih v Južno Korejo iz Slovenije vse več poslovnežev, študentov in turistov, s katerimi pa se kar redno srečujemo.

Južnim Korejcem je izobrazba izjemno pomembna, tudi na številnih mednarodnih tekmovanjih se njihovi učenci in dijaki uvrščajo v sam svetovni vrh. Glede na to, da ste tudi sami profesor, kaj bi rekli, od kod izvira ta njihova zagnanost? Ali vsi študentje dokončajo študij, poznajo fiktivne vpise in bruce pri tridesetih letih?
Južni Korejci namenijo za izobraževanje svojih otrok največji delež družinskega proračuna med razvitimi državami. To je na eni strani povezano z zgodovinskim pomenom izobrazbe v tradicionalni konfucijanski kulturi in priložnostmi, ki jih je nekdaj dobra izobrazba odpirala zlasti revnejšim, na drugi strani pa je razlog za velike izdatke za izobrazbo v zelo dragih zasebnih šolah in univerzah, dodatnem obšolskem izobraževanju in v izjemno hudi konkurenci na trgu delovne sile. Izobrazba na zasebni univerzi v Seulu je za mlade precej boljše izhodišče pri iskanju zaposlitve, kot je denimo javna univerza na podeželju. In če morajo vaši starši za vsak semester študija na zasebni univerzi odšteti 4.000 ali 5.000 evrov, potem o fiktivnem vpisu ne razmišljate.

Samsung, Hyundai, Kia, LG - to so najbolj znane južnokorejske multinacionalke. Je želja številnih, da bi dobili službo v teh podjetjih, kakšen sloves imajo v domovini?
Delo v omenjenih multinacionalkah je večinoma zelo dobro plačano in za mlade zelo privlačno. Vendar pa so tudi pogoji dela v njih zelo zahtevni. Veliko je neplačanih nadur, malo dopustov, nič bolniških dopustov, veliko je dela za določen čas ter zgodnjega in prisilnega upokojevanja. Kljub temu pa številni Južni Korejci v omenjenih multinacionalkah še vedno vidijo simbole južnokorejske zgodbe o uspehu in dokaz, da se lahko uspešno primerjajo z razvitejšimi državami, kot sta Japonska ali ZDA.

Južna Koreja velja za visoko razvito družbo tudi v tehnološkem smislu, država naj bi imela najhitrejšo internetno hitrost. So Južni Korejci obsedeni z različnimi elektronskimi gadgeti, novimi modeli telefonov in tablic? Kaj je trenutno najbolj "in" stvar na tem področju?
Elektronski gadgeti so seveda še vedno popularni, vendar pa se že nekaj časa krepi zlasti razvoj in ponudba novih visokotehnoloških storitev. V bližini Seula, na primer, gradijo tako imenovano pametno mesto Songdu, ki temelji na tehnologiji medmrežja stvari. To na primer pomeni, da so v enotno medmrežje povezani ne le računalnik ali televizor, ampak tudi kuhinjske naprave, smeti, ogrevanje, avtomobili, parkirišča - nekoč kar cele soseske. Tudi v Seulu že lahko kupite podobna pametna stanovanja. Vendar težava ni v dostopnosti ali razširjenosti visoke tehnologije, ampak njeni družbeni sprejemljivosti in nadzoru. Južna Koreja namreč zelo močno nadzoruje uporabnike medmrežja.

Kako dobro se lahko tujec znajde v državi le z znanjem angleškega jezika?
V Seulu precej dobro. V zadnjih letih je mestna uprava vložila veliko truda, da bi mesto naredila prijaznejše do tujcev. Oznake na ulicah in podzemni železnici so običajno poleg korejščine in angleščine zapisane tudi v kitajščini in japonščini. Javne in zasebne ustanove ponujajo vse več storitev tudi v angleščini. Na podeželju se je samo z angleščino težje znajti, ampak Korejci so v večinoma precej odprti ljudje in sporazumevanje z njimi ni bilo nikoli težava.

Ob omembi Južne Koreje človek seveda takoj pomisli tudi na njeno težavno sosedo s severa. Kako Južni Korejci gledajo na sonarodnjake s severa - jih vidijo kot grožnjo ali se ne vznemirjajo več ob vsaki kontroverzni potezi Pjongjanga?
Konservativni predsednici težavna severna soseda ustreza, ker je priročen izgovor za domače težave. Podobno je z južno sosedo v Severni Koreji. Glede tega med obema Korejama ni velike razlike in v tem je tudi del razlage za kontroverzne poteze Pjongjanga in nepopustljivost Seula. V vsakdanjem življenju pa se Južni Korejci zaradi Pjongjanga ne vznemirjajo. Zlasti mladi imajo dovolj drugih težav in številnih združitev obeh Korej ne zanima veliko.

Na videz se nam, Evropejcem, zdijo vsi Azijci enaki - nizki, drobni, s svetlo poltjo, temnimi lasmi in temnimi očmi. Imate tudi vi takšno težavo ali že ločujete obraze?
Nizki, drobni Azijci s svetlo poltjo in temnimi očmi se vsaj v Južni Koreji večinoma upokojujejo. Gre za generacijo, ki je odraščala v pomanjkanju v času hitrega gospodarskega razvoja neposredno po korejski vojni. Mlajše generacije pa se glede tega od evropskih vrstnikov ne razlikujejo dosti. Sicer pa je Korejce od, na primer, Japoncev ali Kitajcev, razmeroma preprosto ločiti. Ne le zaradi obraznih potez, ampak tudi zaradi različne kulture.

V zabavni industriji je največje ime korejske glasbe Psy, tudi korejski pop, imenovan K-pop, je dal nekaj zanimivih glasbenih skupin. Kako navdušeni so Južni Korejci nad zahodnjaško (ameriško) glasbeno in filmsko kulturo, jo nekritično sprejemajo in skušajo posnemati ali vendarle ohranjajo tudi svojo tradicijo?
Korejska družba je bila zgodovinsko večinoma na svetovnem obrobju in podrejena tujim vplivom, kar je neposredno oblikovalo njihovo kulturo. Podobno, kot je bila slovenska kultura nekoč pod germanskim ali romanskim vplivom, je bila korejska pod kitajskim in japonskim ali pozneje pod ameriškim vplivom. Vendar pa tuji kulturni vplivi zgodovinsko niso prevladali in so bili pogosto na različne načine vpeti v bogato korejsko kulturno izročilo. V tem smislu lahko na Korejo in Slovenijo gledamo kot na svojstveni, a po svojem nastanku hibridni kulturi.

Del tradicije sprejemanja in spajanja tujega z domačim ali sodobnega s tradicionalnim lahko prepoznamo tudi v t. i. korejskem valu (Hallyu), katerega del sta omenjeni glasbena in filmska kultura. Vendar pa za korejskim valom stojijo tudi zelo močni interesi kulturne industrije. Številne južnokorejske korporacije, ki jih poznamo po pametnih telefonih ali avtomobilih, namreč veliko vlagajo tudi v kulturno industrijo, zato se ta bolj kot z vprašanji tradicije ukvarja z ustvarjanjem dobička.

Ste prepotovali državo, kateri kraji in turistične točke so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Med šolskim letom je časa za daljša potovanja malo. Čez poletje pa se zaradi deževne dobe z neznosno vlago in vročino iz Koreje običajno umaknemo. Sicer pa je zelo lep ognjeniški otok Džedžu in korejske gore s številnimi budističnimi samostani. Gorovji Džirisan in Soraksan sta morda najlepša dela Južne Koreje. Posebej jeseni, ko se gozdovi tukaj obarvajo v živordeče barve.

Kje vi vidite priložnosti za Slovenijo v Južni Koreji - kaj lahko Slovenija ponudi Južni Koreji?
V Južni Koreji uspešno deluje kar nekaj slovenskih podjetij, zlasti na nekaterih nišnih trgih. Ampak to so podjetja, ki so tudi sicer na svojem področju v svetovnem vrhu. Je pa v zadnjih letih tukaj izjemno naraslo zanimanje za Slovenijo kot turistično destinacijo. Menda v veliki meri zaradi zelo priljubljenega južnokorejskega resničnostnega šova, ki so ga snemali na Hrvaškem.

Malo za šalo - zdi se, da imajo vsi Korejci v lastnem imenu besedico Kim. Je vtis pravilen, sta Koreji državi Kimov?

Res je. In če poleg Kimov poznate še vse Lije in Parke, poznate že skoraj polovico dežele.

IZ PRVE ROKE