Prvo minuto, ko Brigito slišiš po telefonu, izžareva energijo, dobro voljo in optimizem. Med razlaganjem afganistanskega vsakdana naju prekine neznosen hrup in Brigita pojasni: "Oprosti, to je helikopter, vsak dan jih poslušam," nato pa razlaga naprej, kako nenavadna so se ji zdela nekatera vprašanja, ki jih zastavimo vsem gostom v tej rubriki, kot je na primer tisto o ceni kave v lokalu. "Joj, ne moreš verjeti, kako sem se smejala, ko sem videla to vprašanje. Sploh ne vem, ali sem videla kakšen lokal, če že, pa se imenuje Kaboom! ali Petarda," razlaga v smehu.

Če kaj drži, drži to, da je Brigita, rojena Savinjčanka, ki se je nato preselila v Koper, posebna ženska. Kot je pred leti dejala za slovenski letalski portal Sierra5, se je po končani srednji šoli za gostinstvo in turizem v Izoli zaposlila na trajektih družbe Transeuropa Shipping Lines, kjer je od delovnega mesta stevardese napredovala do položaja oficirja palube in imela svoj oddelek belega osebja. Nato je bila skoraj dve leti zaposlena na Aerodromu Portorož in v podjetju Alfa Histria, kjer je vadila za letalsko kabinsko osebje. Ne enem izmed poletov je spoznala nekoga, ki je v Kabul, prestolnico Afganistana, nesel prošnjo za delo v gasilskem oddelku ISAF-a (Mednarodna varnostna podporna sila - Natova vojaška misija, ki se je iztekla decembra leta 2014). Takoj je zamikalo tudi njo, poslala je prošnjo in začela delati na vojaškem delu mednarodnega letališča v Kabulu, kjer je skrbela za prijavo na polet, izkrcavanje/vkrcavanje potnikov, iskanje izgubljene prtljage, sestavljanje razporeda poletov ...

Aprila letos pa se je preselila na sedež Natove misije Odločna podpora (Resolute Support), kjer opravlja približno enako delo. Kako bi svoje delovno mesto na kratko označila v slovenščini, Brigita prizna, da niti ne ve. Tako raje opiše svoj vsakdan - zjutraj vnese v tabelo urnik vseh poletov helikopterjev z urami, cilji in rezervacijskimi referencami. Od sedmih zjutraj naprej, ko se letališče odpre za javnost, pa je njena glavna naloga distribucija informacij - potniki pridejo vprašat, na katerem poletu je njihova rezervacija in kdaj je prijava na polet. Na prostem, pred poletom, nato preveri imena in da kratka navodila, kako se hodi, vkrca na helikopter in podobno. Ko se iz helikopterja oglasijo, jim po radiu sporoči, kje lahko pristanejo, koliko potnikov čaka in kako jih razporediti. Po pristanku potnike pospremi k helikopterju. V bazi nimajo samo vojaških poletov, pomagajo tudi družbe, ki sta jih ameriška vojska ali Nato najela, da pomagajo pri prevozu potnikov in tovora.

Po eni strani priznava, da je plačilo v Natovi misiji odlično, po drugi pa se zaveda, za kaj vse je prikrajšana, ker se je odločila za življenje v tako nevarni državi. A kljub temu vsaj za zdaj Afganistana še ne namerava zapustiti.

Zagotovo ste že velikokrat morali pojasnjevati, kako in zakaj ste pristali prav v Afganistanu, ki ima sloves ene najnevarnejših držav na svetu. Kaj odgovarjate, kaj vas je pripeljalo v to državo?
Očitno sem res malo poseben "kaliber" glede na to, da me razmere v Afganistanu niso odvrnile od tega, da se tam zaposlim. Seveda bi bilo zelo drugače, če bi govorili o službi na terenu, tako pa sem v varovanem oporišču. Bil je čas, da zamenjam službo. Kot letalska stevardesa se preprosto nisem več videla, sem pa od nekdaj želela pridobiti vojaške izkušnje, saj imam rada strukturo, red in disciplino. Moj oče se zdaj verjetno križa ali pa je omedlel, saj kot šestnajstletnica zagotovo nisem bila takšna. Mama ima celo fotografije moje in bratove sobe, kjer je prikazano resnično stanje srednješolke, ki so ji bolj pomembni stripovski junak Zagor, Alan Ford in puljenje obrvi kot pa učenje. Eden izmed razlogov za selitev je bil: "Enkrat se živi, zdaj imam priložnost." In pa (kar so bralci do zdaj verjetno že trikrat pomislili) - denar.

Kakšne so vaše naloge, vaš delavnik in ne nazadnje, ste zadovoljni s plačilom?
V zadnjih šestih mesecih je bilo kar nekaj sprememb, ena od teh je bila ta, da so mednarodno letališče v Kabulu (KAIA) dali v najem pogodbeniku KBR. Nekaterim od nas so ponudili službo, vendar pa se je vmes ponudila priložnost, da ostanem zaposlena v Natu, le v drugem oporišču. Štirje smo tako dobili delo na sedežu RS-ja in glede na to, da smo še vedno v istem sektorju, je tudi naziv isti. (RS je kratica za Natovo misijo Odločna podpora (Resolute Support), ki je nadaljevanje misije ISAF, saj se je ta konec leta 2014 iztekla. Kot piše na spletni strani misije, namen te misije ni več bojevanje, ampak urjenje, svetovanje in pomoč domačim varnostnim organom. Sedež misije je v Kabulu, trenutno v sklopu te misije deluje sedem Slovencev, op. a.).

Obožujem zdajšnjo službo! Saj sem bila tudi na KAIA zelo zadovoljna, ampak tukaj so stvari malo drugačne. Srečujem namreč še več ljudi, več je poletov. "Resolute Support Headquarters" (RS HQ) je namreč oporišče, v katerem je večina vodilnih ljudi, obkroženi smo s številnimi veleposlaništvi in pretok ljudi je ogromen, imam bolj oseben stik z njimi in niti malo me ni sram biti ponosna na to, da me imajo zaradi mojega pristopa radi. Plačilo je enkratno, vendar pa je to ves denar, ki ga imam zdaj. Letalski prevoz domov stane od 900 do 1.200 evrov, odvisno od časa oziroma sezone. Letim iz Kabula do Dubaja in potem iz Dubaja prek Dunaja ali Muenchna, Zuericha ali Frankfurta v Ljubljano. Tam najamem avto ali pa me prideta na letališče iskat brat ali prijatejica. Ja, sem kar malo razvajena ...

Predstavljam si, da je gibanje zunaj oporišča precej omejeno. Se motim, kakšna pravila morate upoštevati, ko zapustite bazo? Kako pogosto se to sploh zgodi?
Oporišča mi ni dovoljeno zapustiti. S kršenjem tega pravila sledi odpoved.

Živite torej znotraj oporišča, o kakšni nastanitvi govorimo? Kako je poskrbljeno za osnovne stvari, kot so hrana, elektrika, voda, ogrevanje, medmrežje? Imate tudi kaj, kar bi označili za luksuz?
Nastanitev v RS HQ-ju je prijetna, vendar mi je bila soba v KAIA bolj všeč. Tam sem imela okno, ki sem ga lahko odprla. Tukaj je okno v zgornjem kotu sobe in meri pol metra krat en meter. Soba ima štiri omare, dve postelji, dve mizi in dva stola. Prostora pod mizo je za majhen hladilnik do višine 60 centimetrov. Postelja je dvignjena, tako da lahko pod njo shranim kovček, mali zaboj vode in vrečo z umazanim perilom. Joj, kako patetično vse to zveni! Sploh ne vem, ali naj nadaljujem, ko pa zveni tako morbidno ... Soba je ogrevana, imamo medmrežje, ki ne dela prav dobro, telefonskega signala v sobi pogosto ni - je le toliko, da telefon zazvoni, potem pa moram ven, da bi se lahko pogovarjala. Luksuz so velike kopalnice. Sicer so skupne, vendar pa so lepo vzdrževane in je dovolj kabin za prhanje, da ni treba čakati v vrsti.

Menza je grozljiva, v zadnjih šestih mesecih sem shujšala sedem kilogramov. Imamo tajsko restavracijo, kjer so po mojem okusu štiri jedi, in picerijo, v kateri sem redna stranka. Alkohola ni, najboljši približek hmeljevemu napitku je Becks Blue z 0,3 odstotka alkohola. Če bi ob pregledu moje sobe našli alkohol, bi sledila takojšnja odpoved. Če bi mi po kakšnem čudežu uspelo najti pravo pivo (ali pa spila 17 Becks Bluejev) in bi napihala, bi me tudi poslali domov. IMP (mednarodna vojaška policija) ima pravico opraviti preizkus alkoholiziranosti kadar koli in kjer koli. Naj se vam ne smilim zaradi tega, žal naj vam bo, da ne smem v bazi nositi natikačev, ker v njih ne morem teči pred napadalci, haha.

Kako pogosto srečate slovenske vojake, ki delujejo v Afganistanu? Katere države so najbolj številčno zastopane?
Največ je seveda Američanov. Vsi "moji fantje" (Slovenci) so v Heratu. Če jih poznam ali ne, če smo se slišali samo po telefonu ali pisali po elektronski pošti, tudi če se nikoli več ne bomo videli in čeprav so nekateri starejši od mene, da bi mi lahko bili strici, so vsi moji fantje. Občutek pripadnosti, ponosa in veselja, ki ga kakršen koli stik s Slovenci tukaj povzroči, je nekaj neopisljivega. Samo eno besedo najdem: tovarištvo. Narodnosti, ki jih je v samem Afganistanu malo, so Kanadčani, Novozelandci, Grki in Luksemburžani. Kar precej je Gruzijcev in Makedoncev, ki so naša varnostna služba, pa tudi Nemcev, Romunov, Avstralcev in Britancev.

Poročeni ste z Američanom. Sta se spoznala v Afganistanu, je tudi on zaposlen na letališču?
Zdaj je že nekdanji mož. Pa naj vam ne bo nerodno in ne bodite žalostni. Se je pač moralo zgoditi. Ja, spoznala sva se na KAIA, on je bil skrivnosten in molčeč Američan, moje absolutno nasprotje. Bil je vodnik psa, delal je s psi, ki iščejo razstrelivo ob vhodu v kamp, v raznih konferenčnih sobah pred srečanjem vodilnih mož in na različnih točkah, kamor je bil poklican, če je bil alarm. Pojma nimate, kako napenjam možgane, da bi našla prave besede v slovenščini! Vse okrajševalnice, ki se tičejo mojega dela in tudi osebnega življenja, so v angleščini. Tudi ko govorim s Hrvati, Bosanci, Makedonci, govorimo v nam domačem jeziku. Naj vam dam primer. "Malo prej je prisel "POC" in povedal, da bo "2 star" prišel na "lz" šele, ko bo končal srečanje v "dfac"." Prevod: "Malo prej je prišel koordinator in povedal, da bo generalmajor prišel na potniški terminal šele, ko bo končal srečanje v menzi." Pa ta stavek je bil še lahek, haha.

Afganistan leži ob starodavni svilni poti, zaradi mnogih osvajanj in narodov velja za kraj z izjemno zgodovino in kulturno dediščino. Koliko pa vam je zaradi varnostnih omejitev sploh uspelo videti samo prestolnico Kabul in druge dele države? Se lahko konec tedna odpravite na izlet?
Ne, tega pa pri nas nimamo. Pred leti, ko nam je bilo še dovoljeno omejeno gibanje in sem enkrat na leto potovala iz enega kampa v drugega na kakšno primopredajo s taksijem ali z oklepnim vozilom, sem videla umazanijo, gnečo in nevarnost. Vrata oklepnega vozila so vedno zaklenjena, če bi nas ustavila afganistanska policija ali pa vojska, ki opravlja redni nadzor, bi samo malo odprli okno in se tako pogovarjali. Če bi slutili, da obstaja nevarnost samomorilskega bombnega napada, bi voznik pritisnil na plin, ne glede na udobje potnikov, varnost drugih ljudi v prometu ali škodo, ki bi morebiti nastala na avtu.

Ima Afganistan tudi svojo očarljivo, privlačno plat? V čem jo vidite vi?
V ljudeh. Sicer pogrešam gore, ki sem jih na KAIA videla vsepovsod, tukaj pa jih zaradi položaja (smo sredi mesta) ne. Ljudje so se zdaj že toliko navadili na nas, da ne vem, kaj naj si mislim. Po eni strani se z domačini dobro razumem, izmenjamo pozdrave, po drugi strani pa si ne morem kaj, da se ne bi spraševala, kakšen pritisk mora biti zanje razlagati domačim ali sosedom, da delajo za vsiljivca, nekateri nas imajo tudi za sovražnika. Koliko zaradi tega krivijo mene? Ne, ničesar ne jemljem osebno. Ni mi pa vseeno.

Vedno, ko pomislimo na Afganistan, pred očmi vidimo porušena mesta, samomorilske napade in propadlo državo. Ti dogodki so postali že takšna stalnica, da pogosto popolnoma neprizadeto poročamo o tem. Kako pa je živeti v tem okolju, vas je kdaj strah? Je bilo vaše življenje že kdaj ogroženo?
Najbolj odkrit odgovor, ki vam ga lahko dam, je: naša življenja so vedno ogrožena. Smo izvrstna tarča za vse raketne napade. In ne, mediji ne poročajo o vsem. Vsak teden je v RS HQ-ju ob določeni uri spominska slovesnost, kratko srečanje vseh vodilnih mož in civilistov, ki želijo prisostvovati, na kateri povejo, kolikšno je bilo število žrtev tisti teden. Povprečno na teden v raznih spopadih in napadih umre od 80 do 125 domačinov. Pomnožite, koliko je to mesečno, letno!

Strah pa me ni. To se ljudem po določenem času enostavno zgodi. Recite temu otopelost ali "železna jajca", vaša izbira.

Med prebežniki, ki v zadnjem času množično prihajajo v Evropo, so tudi mnogi iz Afganistana. Pred čim bežijo, zakaj jim talibani strežejo po življenju, kot pripovedujejo mnogi? Za kakšne vrste preganjanje gre?
Povejte, kaj ni tudi vam včasih dovolj že samo kretenskih komentarjev na Facebooku ali reklam, ki se stalno ponavljajo na televiziji? Kaj pa razprav v restavraciji, kateri politik je bolj pošten in zakaj je v resnici šlo v tej ali oni razpravi? Kaj ne prekipi vsakemu? Dodajte temu še zatiranje človekovih pravic, skromno hišo brez tekoče vode, prepoved šolanja hčerke in strah, komu bo jutri padlo na pamet, da ste morda simpatizer zahodne kulture in vas bo za kazen malo pohabil.

Seveda je stereotip, da so vsi Afganistanci talibani, povsem napačen in zelo nevaren. Kakšni ljudje pa so Afganistanci, kako živijo? Ali otroci hodijo v šolo, koliko pravic imajo ženske, kakšna je življenjska raven, kakšne so njihove želje?
Gospa, ki čisti kopalnice in hodnik v prvem nadstropju našega, samo ženskega bloka, pridno prebira po smetnjaku, preden kar koli vrže stran. Vsak dan se sicer oprha v našem bloku, svoja oblačila (ki jih prinese s seboj) opere na roke in suši na ograji stopnišča, na isti ograji, ki jo je prej prebrisala z viledo, z isto, ki jo ima tudi za stranišče in kopalnice. Recite temu iznajdljivost ali neizobraženost, njej je v korist, mene pa tudi ne moti. Nekateri domačini, ki delajo v piceriji ali PX-u ("Postal exchange", majhna trgovinica, podobna tistim, ki jih ima vsaka država po svetu in v kateri po navadi prodajajo najnujnejše izdelke), sicer nosijo zaščitna oblačila, kot so mrežica za lase in rokavice za enkratno uporabo, a kaj, ko so te rokavice pogosto iste tudi po kihanju in brisanju nosu.

Kako domačini sprejemajo tujce - ste zanje vsi po vrsti neželeni vsiljivci, odvisno od narodnosti ali vas vidijo kot nekdo, ki jim lahko pomaga pri razvoju in boljši kakovosti življenja?
Če nekdo z menoj vzpostavi očesni stik, ga bom pozdravila, ne glede na to, ali je domačin, pogodbenik ali vojak; ne glede na to, ali pozna jezik, v katerem mu želim dobro jutro ali ne. Začnem pri sebi, predstavljam vzgojo, ki sem je bila deležna, zastopam državo, katere zastavo nosim na levi roki. Nikoli ne bom omalovaževala drugih narodnosti, bom pa pokazala, od kod sem jaz. No, zdaj vidim, da le nisem zastonj hodila v turistično šolo, če pa celo Afganistancem prodajam lepote naše dežele, haha.

Kako vidite razvoj države v času, odkar živite v Afganistanu? Opažate kakšne spremembe na bolje ali država vse bolj tone?
Niti najmanjše razlike ne vidim. Res, niti najmanjše. Napredka v Afganistanu nikoli več ne bo. To je moje mnenje. Razlog je v politiki, nadzoru zahodnih držav nad vsem, kar leži vzhodno od Združenih arabskih emiratov.

Kako so videti božično-novoletni prazniki v letališkem oporišču sredi Kabula?
Joj, pa tako lepo nama je šlo! Zdaj pa bum! Depresija! Sosede so okrasile vrata, prostora za božično drevesce v sobah ni, pesem Sveta noč ne bo odmevala po kampu. Trudim se biti čim bolj spodbudna in potolažiti ljudi, ki jim božični čas povzroča skoraj fizično bolečino. Vojaki in tudi pogodbeniki, ki od doma preživijo 6, 9 ali 12 mesecev, imajo vsi bolj ali manj trde mišice in mehko srce. Vsi morajo biti pogumni, neustrašni. Vsi morajo biti "superženske" in "supermoški". Če pokažejo čustva, so mevže, in če se raznežijo, ne vzbujajo zaupanja kot nekdo, ki naj bi branil brata, domovino in načela.

Afganistan je z izjemo juga precej gorata država. Kako hude so zime, ali zapade veliko snega, kakšne so zimske temperature in kakšne so razmere takrat?
Kabul leži na visoki nadmorski višini in zato ob pravih zimskih in niti malo idiličnih dneh nosimo 80-denske najlonke, termonogavice, tople hlače, dve majici z dolgimi rokavi in jakno. In zimske škornje, kapo, šal in rokavice. Ko temperatura ob desetih zvečer pade na -5 stopinj Celzija, sem videti kot telebajsek.

V Sloveniji se mnogi snega veselijo zaradi zimskih radosti. V Afganistanu obstaja nekaj smučišč, predvsem pri mestu Bamijan. Ste jih morda že preizkusili?
V Afganistanu sneg pomeni nižje temperature in otežen promet, pomeni, da je treba najti nove načine za oskrbo s čimer koli, kar gori. Na KAIA, kjer je bilo vse bolj odprto, smo bili zelo blizu enemu izmed mnogih javnih odpadov, in ko so zvečer domačini kurili, da bi se ogreli, je bilo huje kot vdihovanje izpušnega plina starega TAM-ovega tovornjaka! Zrak je smrdljiv, težak in okus v ustih je kisel. Še zjutraj, pri prvem umivanju, je presenečenje iz nosu zmešano s črnimi sajami.

Obstaja sploh turizem v Afganistanu?
Obstaja, vendar za zelo pogumne (beri: neumne). Morala bi pobrskati po arhivu in videti, kdaj natančno se je zgodila zadnja ugrabitev teh pogumnežev.

Koliko časa nameravate še ostati v Afganistanu ali počasi pogledujete proti kakšni prijaznejši državi?
Enkrat bo že treba kam drugam, a za zdaj je Afganistan del mene in jaz del Afganistana.

IZ PRVE ROKE (pri odgovorih je Brigiti pomagalo lokalno osebje)