Hribarjeva, diplomirana ekonomistka, je po prihodu iz rodne Notranjske v Ljubljani vodila lastno podjetje za organizacijo dogodkov, ob tem pa veliko potovala.

"Enostavno že od nekdaj obožujem potovanja. Materialne dobrine mi nikoli ne morejo nadomestiti nepozabnih doživetij na poti," razlaga naša sogovornica, ki se je s partnerjem vsako leto za mesec dni ali več, navadno pozimi, odpravila odkrivat kakšen eksotičen delček sveta.
Pred skoraj dvema letoma sta se ustavila na Filipinih in v trenutku so ju prevzeli. "Ko sva odkrila čudoviti tropski otoček Boracay, sva takoj vedela, da bo to najin novi dom. Najprej sva na slavni Beli plaži, ki je bila izbrana za najlepšo plažo Azije, odprla restavracijo, zdaj se tukaj ukvarjam tudi z organizacijo dogodkov in učim jogo," nam pove.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Povejte, je življenje na Filipinih bližje življenju v raju ali življenju v državi, ki se kljub vsemu spopada s kar nekaj težavami?
Življenje na tem rajskem otočku je zame poponoma – rajsko. Zame je namreč sanjsko, da se vsak dan lahko zbudim v krasen sončni dan, odtečem nekaj kilometrov po najlepši beli plaži, tam odvodim jogo ter se za piko na i skopam v brezhibnem turkiznem morju. To je najlepša popotnica v uspešen poslovni dan, ki ga spremlja pozitivna energija vedno nasmejanih obrazov otočanov. Potem pa je tukaj še odlična hrana – obilo tropskega sadja in zelenjave z domačega vrta ter najbolj sveže dobrote iz morja.

Živite na Boracayu, ki velja za nekakšno filipinsko različico Tajske, skratka, gre za najbolj turistični (tudi najdražji) otok, kjer je vse usmerjeno v to panogo. Delo se najbrž vsaj na tem otoku lažje najde kot drugod? Kako drugačno je življenje na Borocayu od življenja na kakem drugem otoku?
Res je. Boracay velja za najlepši, najbolj razvit in tudi najdražji filipinski otok, ki živi od turizma. Dnevno sem pripotuje kar 3000 turistov, ki v glavnem prihajajo iz Azije, pa tudi iz drugih delov sveta. Glede na to, da so gostinci in hotelirji v glavnem tujci, je precej enostavno najti ali začeti lasten posel. To pa na drugih otokih ni tako lahko, saj so (na srečo) po večini še popolnoma nedotaknjeni in pristni.

Ali pa, če vprašam takole – koliko ima Boracay sploh zveze s tistimi pravimi Filipini, glede na to, da velja predvsem za žurerski otok?
Kot za Ibizo radi pravijo – da to ni Španija, tudi na Boracayu ni več veliko tipično filipinskega. Če pa zaideš v neobljudene predele tega miniaturnega otočka, ki ima površino le 10 kvadratnih kilometrov, na srečo še vedno najdeš male zaselke, kjer živijo le domačini, v svojem pristnem filipinskem slogu. Bela plaža pa je resnično prepletena z zelo bogato ponudbo, ki ponuja vse in še več za zadovoljstvo turistov.
Koliko ste potovali po Filipinih? Kako opazne so razlike med otoki, prebivalci posameznih otokov itd.?
Filipine sestavlja kar 7.107 otokov. Sama sem jih prepotovala približno 50, kar je v primerjavi s celoto zelo malo, hkrati pa zelo veliko. Dejansko je čisto vsak otok nekaj posebnega, kar se tiče kulture, razvitosti, favne in flore. Tako je tudi z dialekti, skoraj na vsakem otoku namreč govorijo drugačen jezik. Njihov esperanto je uradni jezik tagalog, ki pa ga starejši prebivalci ne uporabljajo. Zato pa vsi po vrsti, od otrok pa do starejših, zelo dobro govorijo angleško – ali pa vsaj taglish, ki je kombinacija obeh jezikov (angleščine in tagalog).

Kaj pa, če primerjava boracayski vsakdan s tistim v Manili, ki še vedno velja za enega najnevarnejših mest na svetu. Koliko ta neslavni sloves sploh drži?
Sama sem sicer opazila, da je mesto preplavljeno z oboroženimi varnostniki, o tem, kateri predeli so varni in kako držijo medijski zapisi, pa težko rečem iz tistih nekaj dni tam … Zame je Manila le še ena izmed bučnih azijskih prestolnic. Na trenutke me spominja na Bangkok, potem na Seul, itd. Ampak glede varnosti tam res nikoli nisem imela težav. Mogoče me je bilo v življenju bolj strah na železniški postaji v Ljubljani kot pa v Manili. Ampak se mi zdi, da tudi tukaj, kot povsod, velja "zakon privlačnosti". Če si v redu in ne izzivaš usode, si popolnoma varen kjer koli in kadar koli. Vendar številni turisti vseh barv, starosti in spolov, ki prihajajo iz bolj razvitih delov sveta, ob vsej tej neverjetno bogati, eksotični in precej "ugodni" filipinski ponudbi izgubijo svojo razsodnost in glavo – včasih posledično in žal – tudi dobesedno.

Če ostaneva pri varnosti – Slovenci s(m)o morda to predstavo o Filipinih dobili predvsem leta 2009, ko je bila na svojem domu v Manili skupaj s partnerjem umorjena novinarka Nika Bohinc. Vas je njena zgodba kaj prestrašila?
Moram reči, da me ta zgodba ni odvrnila od selitve na Boracay. Je pa res, da Filipini "slovijo" po najvišji stopnji napadov na novinarje. Vendar so to že druge inštance, lobiji in problemi, povezani z njimi. Tukaj je treba biti še posebej previden, s kom, kdaj in v kakšne posle se zapletaš ...
Še ena od bolj kočljivih tem je seks turizem. Na Filipinih je včasih kar precej neprijetno opazovati priletne belce, ki pod roko vodijo pogosto mladoletne Filipinke. Kako pereča tema je to in kako Filipinci gledajo nanjo?
Da, tudi to je res. Mene še vedno spreleti srh ob pogledu na mešan par, ki ga po navadi sestavljata – prileten in obilen belec ter premlada in prelepa filipinska deklica. Po navadi se šalimo, da se je dekle noro zaljubilo – v gospodovo čudovito platinasto kreditno kartico (smeh). Zveza z mladoletno osebo je sicer zelo kazniva, vendar dekleta z lahkoto pridejo do ponarejenih dokumentov. Filipinske družine so številčne, kot je značilno za tretji svet. Živijo zelo skromno in mladi prekmalu postanejo starši, tako da včasih ne veš, katera je hčerka, katera je mamica in katera babica ... Belec je za njihove pojme kralj, ki jih bo čudežno rešil iz krempljev večne revščine – ne le njihove deklice, pač pa celotno, okoli 20-člansko družino. Zato je pričujoče dogajanje skrivoma obsojano, sicer pa popolnoma tolerirano ...

Filipini so zanimiva mešanica kultur in vplivov. Med drugim je opaziti precej velik vpliv ZDA – pa čeprav z Američani Filipinci nimajo popolnoma dobrih izkušenj. Kako to njihovo skoraj obsesijo z ameriško kulturo opažate vi?
Ameriški vojaki so bili tisti, ki so nasledili Špance in veselo kolonizirali Filipine vse od leta 1899 dalje ter tu vse do konca 2. svetovne vojne burili duhove o sanjskem življenju na drugi strani Tihega oceana. Prav oni so zaslužni, da so se celotne filipinske soseske spremenile v prodajalne ljubezni - ena najbolj znanih je zagotovo Angeles City, severno od Manile, kjer je bilo slavno vojaško oporišče in letališče. Prinesli so tudi jezik ter slavne "jeepneyje". Trpežna ameriška vojaška vozila so hudomušni Filipinci pobarvali z grafiti in jih predelali v edinstvene "avtobuse", ki svojemu namenu služijo še danes.
Še en paradoks Filipinov je, da je po eni strani to izredno katoliška država, kjer je cerkveni praznik skoraj vsak dan, po drugi strani pa je otočje močno prežeto z miti, vražami in bolj poganskimi navadami, če temu tako rečem. Kako si to razlagate?
Da, tudi Španci so na Filipinih pustili velikanski pečat, saj so ozemlje osvajali skoraj 400 let (med 16. in 19. stoletjem). Poleg krščanstva, številnih cerkva, prefinjenih haciend in vojaških utrdb so tudi v filipinski jezik tagalog zasejali ogromno španskih besed. Zelo smešno je, da se Filipinci tega sploh ne zavedajo in se vedno znova začudijo, ko jim poveš, da so besede "baso", "karne", "keso" ali "tinidor" – španskega izvora. Kot omenjeno tudi visoko stopnjo vraževernosti povezujem z nizko stopnjo izobraženosti. Otok Siquior, kjer domuje ogromno šamanskih zdravilcev, ki sem jih z veseljem obiskala tudi sama, še vedno velja za otok črne magije in se ga Filipinci bojijo tako, kot "hudič križa"! (smeh)

Če se navežem na to vprašanje – vsej religioznosti nasproti se postavlja tudi to, da gre v bistvu za precej liberalno državo, kar se tiče spolne usmerjenosti v smislu, da je na ulici mogoče videti kar nekaj transvestitov. Se motim? Kakšen status imajo transvestiti in istospolno usmerjeni na Filipinih?
Res je, ogromno filipinskih mladcev se že od rane mladosti čuti ujete v "napačnem" telesu. Dekleta se rada preoblačijo v fante, še pogosteje pa je, da si fantje nadenejo krila, visoke petke, nakit in premočan mejkap in se odpravijo na nočni lov za zabave željnimi turisti. Ogromno je istospolnih partnerstev in biti "lady-boy" je nekaj povsem sprejetega in vsakdanjega. Tudi v družini in cerkvi. Nedavno je tudi semkaj prišel predlog o sprejetju zakona o enakopravnosti istospolnih partnerstev, ki pa je bil – na veliko začudenje – popolnoma skritiziran in obsojan ... Biti gej je na Filipinih OK. Lady-boyi pa so velikokrat zasmehovani in jih slabšalno kličejo "bakla". To so predvsem tisti, ki se skrivajo v temi pred nočnimi klubi in zavajajo alkoholno preutrujene turiste ... Prenekateri fantje, ki so pregloboko pogledali v kozarec, so zjutraj šokirani, ko se v svoji hotelski sobi zbudijo s fantom, in ne z dekletom, kot so morda mislili ...

Kam bi vi poslali turista, ki bi si želel ogledati Filipine? Katere so za vas tiste obvezne točke – ne tudi nujno najbolj oblegane in turistične.
Ker sem dolga leta delala v turizmu, sem še vedno malo poklicno deformirana in sem takoj že po prvem obisku Filipinov izdelala program"Must see", ki vključuje:

- BATAD – Severni Luzon (tridnevno pohodnoištvo po 1000-letnih riževih terasah pod UNESCO-vo zaščito, kjer boste lahko občudovali neverjetne riževe terase, ki so dejansko neskončni amfiteatri s 50 odtenki zelene. Naužili se boste najbolj čistega zraka, fotografirali, meditirali ter se kopali pod najbolj čistimi slapovi.
- OSLOB – otok Cebu (nujno je plavanje z največjimi morskimi psi na svetu. Morski psi kitovci jedo le plankton in v dolžino merijo okoli 13 metrov. Na Cebuju priporočam tudi obisk Detox Welnessa – Andana Marga)
- SIQUIOR (otok starih šamanskih zdravilcev in naravnih tropskih parkov oz. vrtov)
- BOHOL (otok z lepimi plažami, kjer domujejo najmanjše opice na svetu – tarziji ter Čokoladni grički)
- CAMIGUIN (najbolj vulkanski otok na svetu glede na odstotek površine. Nujno je splezati na enega od vulkanov ter se sprostiti v naravnih vročih vrelcih pod njim. Tudi plaže so prečudovite)
- NEGROS (priporočam obisk Sugar Beacha ter ene od neštetih plantaž sladkornega trsa, ki so polne romantičnih španskih haciend, spominov ter usodnih ljubezenskih zgodb ...)
- APO ISLAND (nujno je tudi plavanje z ogromnimi želvami na Apu)
- MINDANAO (najbolj južni otok, z "Banana" prestolnico Davao, Ashrami ter vulkanom Apo)
- MALAPASCUA (pravijo, da je bil tak Boracay pred 20 leti. Priporočam potapljanje z edinstvenimi treashure sharki – res nepozabna izkušnja.)

- PALAWAN (prvinski in oddaljen s krokodiljo farmo, reko polno kresničk in lepih plaž)
- CORON (tako čudovitih koralnih gozdov nisem videla še nikjer na tem planetu)
In še in še ...
Filipinska kulinarika je dolgo let veljala za najslabšo v Aziji. Časi se bojda spreminjajo in počasi pridobiva veljavo. Kako ste se vi navadili na kakšne njihove bizarnejše jedi, kot je recimo balut (jajce z delno razvitim zarodkom, op. a.)? In kaj je vredno poskusiti?
Hmmm ... Spet imate prav. Filipinci v kulinariki niso ravno na ravni, kot si jo mi predstavljamo. Še vedno so namreč najbolj veseli, ko si na enem od obcestnih BBQ-jev lahko privoščijo pečene kurje tačke, ki jih imenujejo "adidas", ali pa kurja čreva na palčki, pa svinjino s čim več maščobe in vse druge "dobrote" - kot je dejansko balut, ki je še vedno prodajni hit št. 1. Meni takše dobrote ne gredo v slast. Je pa zato res odlična zelenjava v kokosovem mleku, pa morski sadeži v omaki adobo, pečen piščanec s karijevo in čilijevo omako , ingverjeva ribja juha, školjke, rakci, sinigang in pa obiilo tropskega sadja – še posebej obožujem filipinski mango, ki je najbolj slasten sadež v deželi in ga je v izobilju.

Kako se Filipinci sproščajo, kako se najpogosteje zabavajo?
Filipinska zabava brez naprave za videoke ter cenenega lokalnega ruma tanduay – ni prava zabava. Velika družba pribl. 10 veseljakov po navadi sedi v krogu, na sredini imajo kakšno steklenico piva, pijače z mehurčki in pa seveda liter ruma tanduay ali pa brendija emperador, 1 kozarec, ki kroži od enega do drugega, in mikrofon. Pojejo, pijejo, se smejijo in nemalokrat na koncu tudi skregajo ter stepejo ...

Ta njihov zloglasni rum dobiš po večini otokov za drobiž, kako je z alkoholizmom in drugimi substancami?
Ja, liter ruma stane okoli 100 PHP, kar je okoli 2 evra, za kar lahko kupiš dva kilograma riža ali dva obroka hrane v lokalni restavraciji (smeh) Vse prevečkrat si raje privoščijo rum kot pa hrano. Alkoholizem je na Filipinih kar kočljiva tema.
Morda veste, koliko Slovencev živi na Filipinih in s čim se pretežno ukvarjajo? Imate kako povezovalno društvo?
Ne vem točno, koliko Slovencev nas živi na Filipinih, vem pa, da približno 200 Filipincev živi v Sloveniji. Tam so to predvsem dekleta, ki so jih v domovino s seboj domov pripeljali naši fantje (smeh). Pravijo, da so pač "najlepši možni spominek"... Jaz osebno se z rojaki povezujem predvsem preko družabnih spletnih medijev ... Kot opažam, nas večina tukaj uživa življenje po zaslugi odličnega turizma.

Nameravate ostati na Filipinih, se vidite tam ali mislite, da vas bo domotožje prignalo domov?
Kmalu bosta minili dve leti, od kar sva se s partnerjem odpravila na pot. Prvotno sva tu nameravala ostati le slabo leto dni, a sva se malo pred predvidenim datumom vrnitve odločila, da stornirava letalski vozovnici in ostaneva (smeh). Nama je življenje na rajskem otoku dobesedno pisano na kožo in hladne Evrope za zdaj še ne pogrešava in ostajava – do nadaljnega. Do zdaj naju je tu obiskalo že okoli sto Slovencev – prijateljev in znancev, tako da imava redne stike z domovino, kar blaži občasno domotožje ...
FILIPINI IZ PRVE ROKE