Nemška birokracija, v primerjavi s katero je slovenska "mala malica", je stvar, ki ti ne da miru in proti kateri ne moreš zmagati, kakovost nemške hrane pa je na zelo nizki ravni, dodaja David, ki se je v polmilijonski Dortmund, ki je del najbolj industrializiranega središča Evrope, Porurja, preselil pred dvema letoma in pol. Tam živi z ženo Mojco in dvema otrokoma, Svitom in Luno, ki še hodita v vrtec.

Zaposlen je v vodilnem mednarodnem podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo laboratorijske in diagnostične opreme. V njem dela na področju strateške nabave in razvoja inovativnih storitev za mednarodna farmacevtska podjetja, ki so njihove največje stranke, ob delu pa še študira MBA.

David je iskreno in odkrito spregovoril o težavah selitve v tujino z majhnimi otroki, o večnem boju za mesto v vrtcu, življenjskih navadah Nemcev, ki se le stežka ločijo od svojih avtomobilov, njihovi obsedenosti z nogometom ter omejenosti hrane, ki ne seže dlje od pice, zrezka in testenin. V pogovoru je večkrat poudaril, da se močno razlikujejo ne le razmere v primerjavi med zahodno in vzhodno Nemčijo, ampak tudi med posameznimi zveznimi deželami, zato lahko sodi le o življenju v Dortmundu oziroma deželi Severno Porenje - Vestfalija. Spoznanja, do katerih se je dokopal, so lahko namreč že nekaj sto kilometrov stran popolnoma drugačna.

V bližini Dortmunda živite dve leti in pol. Vam je ta čas minil hitro, da ste že skoraj pozabili, da ste kdaj živeli v Slovenijo, ali se domovine spominjate z nostalgijo in "cmokom" v grlu?
Nikoli ne bomo pozabili, da smo živeli v Sloveniji. Čas od leta 2012 je zelo hitro minil, predvsem zato, ker se nam ves čas nekaj dogaja. Imamo zelo malo časa za refleksijo in smo neprestano v dogajanju. Živimo v tujini, čutimo, da živimo v tujini, tudi tako, da pogrešamo dom. Slovenije nismo pozabili, doma govorimo slovensko, otroci se učijo slovensko, beremo slovenske knjige. Kadar le imamo možnost, gledamo slovenske oddaje, a je to precej omejeno zaradi zaklenjenih programov. Tako za Tino Maze in Petra Prevca navijamo, spremljamo pa jih na Eurosportu.

Imate dva otroka. Kako se je starejši Svit prilagodil na popolnoma drugačno življenje v Nemčiji, na nov jezik in nove prijatelje? Se je tudi v vašem primeru izkazalo, da so otroci izjemno prilagodljiva bitja?
Sin se je veliko bolje prilagodil na nemške razmere kot midva z ženo. Je dvojezičen, govori nemško brez naglasa, relativno dobro govori tudi slovensko. Ima super prijatelje, po dveh letih in pol se je popolnoma integriral v to okolje. A na začetku je bilo zanj zelo zelo težko. Rekel bi, da se otroci res hitro znajdejo in prilagodijo, Svit se je v pol leta naučil govoriti nemško, a pred tem je imel zelo težavno obdobje. Ta sprememba se je poznala na njegovi psihi, karakterno se je zelo spremenil, postal je zadržan, v družbi se je vedno držal nazaj. Šele pred kratkim je ponovno razvil samozavest. Zdaj zna znova uveljavljati svojo voljo, tako kot smo bili navajeni v Sloveniji.

Koliko pa je star mlajši otrok?
Luna se je rodila v Nemčiji, v Dortmundu, kmalu po selitvi. Danes je stara malo več kot dve leti. Ona ima drugačne težave - odrašča v dvojezičnem okolju, zato ima težave z učenjem dveh jezikov hkrati, tako da ji gresta oba nekoliko bolj počasi.

V Nemčijo ste se preselili, ker vam je matično podjetje ponudilo novo zaposlitev, poleg tega ste imeli v Celju premajhno stanovanje za družino in "neobvladljivo" stanovanjsko posojilo, kot ste mi dejali. So se te težave v Nemčiji rešile - imate udobnejše stanovanje, je posojilo odplačano, službo pa ocenjujete kot dobro?
Tako, no ... Delno so težave rešene. Posojilo še ni odplačano, saj smo ga vmes iz švicarskih frankov pretopili v evre, in še naslednjih 15 let ne bo. Živimo v večjem stanovanju kot v Celju, ne v samem središču Dortmunda, ampak v enem izmed predelov mesta. Za mojo službo ni strahu, žena Mojca pa ima zaradi narave poklica in jezikovne pregrade nekaj težav.

Oba z ženo sta visoko izobražena, z diplomama z ljubljanske univerze. Vi ste diplomirali iz biologije, žena Mojca pa je farmacevtka. Kje sta zaposlena?
Jaz sem še vedno zaposlen v matičnem podjetju. Ko sem bil v Sloveniji, so mi ponudili to službo in še vedno jo imam. Žena pa ima kot farmacevtka reguliran poklic. V lekarni ni mogla delati, ne da bi si pridobila dodatnega dovoljenja za delo. To ji je v letu in pol uspelo in zdaj dela v lekarni za skrajšani delovni čas.

Glede na to, da ste (bili) v Sloveniji in Nemčiji del istega podjetja, kako bi primerjali delovne navade in delovno okolje v eni in drugi državi?
Delovni čas je podoben, delovne navade tudi. Lahko govorim o izkušnjah, ki sem jih imel tudi z drugimi delodajalci v Sloveniji in po občutku bi rekel, da so v Nemčiji morda vseeno bolj "na easy". Pritiski niso tako očitni. Delal sem v manjših podjetjih v Sloveniji, kjer je bilo treba res trdo delati. Tukaj se sicer dela, a ko svoje delo opraviš, si s tem naredil svoj prispevek. Nihče ne pričakuje, da boš na svojem delovnem mestu rešil svet. Zdi se mi, da so pričakovanja vseeno malo bolj realna. Tukaj sem zato na delovnem mestu veliko mirnejši in pod manjšim pritiskom, kot sem bil v Sloveniji.

Sprašujem zato, ker imamo pred očmi stereotip, da so Nemci obsedeni z delom, skoraj pretirano natančni, da se stalno pehajo za nečim več ...
To ni res. So ljudje, ki življenje posvečajo karieri in delajo ves dan, a ti verjetno nimajo otrok. Ker nimajo časa, da bi se posvečali otrokom, jih tudi nimajo. Družinsko življenje je mogoče, a treba je najti ravnovesje med kariero in družino, kar pride pogosto v navzkriž. Tudi pri naši družini se kaže, da veliko stresa in pritiskov nastane prav zato, ker želimo imeti oboje. Midva z ženo sva zavezana razvoju kariere, po drugi strani pa imava majhne otroke, zato časovno zaradi tega pogosto pridemo v stisko.

Glede na to, da sta oba zaposlena, v kakšnem varstvu sta čez dan otroka? Ali v Nemčiji poznajo sistem javnih vrtcev kot v Sloveniji ali se je treba znajti po svoje, pri zasebnih varuškah?
Vrtci so javni in zasebni, s tem, da je celotna vzgoja predšolskih otrok nastavljena tako, da otroci večinoma vstopajo v redno vzgojo v vrtec, ko so stari okoli tri leta. Do treh let so doma, z mamo, saj imajo mame nekatere ugodnosti in lahko ostanejo doma. V tem času dobivajo dodatke. Druga možnost za mlajše otroke so varuške, ki so polprofesionalne rešitve. Gre za podobne varuške kot v Sloveniji, saj čuvajo od tri do pet otrok. To je zakonsko urejena dejavnost, a vseeno ne gre za šolane ljudi. V zahodni Nemčiji je tako, da so mame do otrokovega tretjega leta po navadi doma, redko hodijo sploh kaj delat, po tem obdobju pa običajno začnejo s skrajšanim delovnim časom, da se počasi znova socializirajo. To gre zelo počasi. Kakovost predšolske vzgoje je tu na žalost na precej nizki ravni, tu vidim izobraženost kadra, organizacijo varstva in kurikulum slovenskih vrtcev kot superiorne. Oba otroka sta sicer zdaj v vrtcu, saj sva se odločila za vrtec, ki omogoča tudi integracijo mlajših otrok, tako da sta oba v isti skupini. Vrtci ponujajo tudi možnost varstva za mlajše otroke, a je to prej izjema kot pravilo.

Morda veste, koliko znaša nadomestilo za matere, če so doma kar do otrokovega tretjega leta? Ali se pričakuje od partnerja, da zasluži veliko in on preživlja družino?
Mislim, da nadomestilo znaša 60 odstotkov plače, je pa odvisno od tega, koliko so se prej poslovno angažirale. Večinoma je tako, da mora mož delati več, to se od njega tudi pričakuje. Moram pa izpostaviti razliko v zaposlovalni strukturi v vzhodni in zahodni Nemčiji. Iz zgodovinskih razlogov je ureditev na vzhodu drugačna - ženske delajo več, se zaposlujejo v času varstva malih otrok in na splošno delajo dlje, preden se upokojijo, v primerjavi z ženskami na zahodu. Tudi življenje je tam drugače urejeno. Sistem vzgoje predšolskih otrok na zahodu pa ne dopušča polne kariere matere. Moja žena je dobila priložnost za službo v svoji panogi za poln delovni čas, ampak je enostavno ni mogla sprejeti, ker logistično ne bi mogla poskrbeti za otroke. Preprosto ne gre. Življenje vzame toliko časa, da si tega ne moreš privoščiti. Ona se tako ob skrajšanem delovnem času veliko več ukvarja z otroki, vozi jih na popoldanske dejavnosti, ju hodi iskat v vrtec, nanjo pade tudi večina drugih družinskih zadev. Nemški delodajalci v primerjavi s slovenskimi praviloma podpirajo zaposlovanje za skrajšani delovni čas.

Koliko stane enomesečno varstvo za otroka?
Vrtec za oba otroka nas stane okvirno 600 evrov na mesec, od tega se več kot polovico pokrije z otroškim dodatkom, ki ga dobiva. To je velika prednost, ki se pozna na družinskem proračunu, saj je otroški dodatek bistveno višji kot v Sloveniji. Tu več kot polovico stroškov za vrtec krije otroški dodatek. Če bi otroka hodila v javni vrtec, pa bi morda otroški dodatek pokril celo celotno oskrbnino.

Birokracija je ob selitvah vedno "zabavna" reč, ob selitvah z družino v tujino pa še posebej. Kako težko se je bilo spopadati z njo, tako v Sloveniji kot Nemčiji? Kaj je bil najtrši oreh in kateri uradniški sistem je prijaznejši do uporabnika?
Jaz sem v Nemčiji začel delati s prvim majem leta 2012, žena je takrat še hodila v službo v Sloveniji. Jaz sem se torej preselil prej in počasi urejal stvari. Trajalo je nekje štiri mesece, da smo uredili vse do takšne mere, da se je preselila še družina. Podjetje mi je ponudilo "selitveni paket", ki je vključeval selitveno agentko, prevzeli so stroške fizične selitve, omogočili jezikovni tečaj za oba, plačali šestmesečno najemnino, dokler sem bil sam, in mi krili stroške obiskov v Sloveniji. Velik del stroškov je torej padel na delodajalca, mi pa smo vseeno morali urediti še kup organizacijskih zadev. Brez agentke bi bilo to še veliko naporneje in dolgotrajneje. Da smo opravili najnujnejše za urejeno življenje, smo potrebovali okoli tri četrt leta. Kar se tiče birokracije, bi rekel, da je v Nemčiji neprimerno bolj obsežna kot v Sloveniji. Veliko več energije mora človek vložiti v birokracijo. Tudi potem, ko smo uredili papirje, se zadeve še niso končale, še zdaj enkrat na teden dobimo v nabiralnik dvostransko uradno pismo, kjer nekaj hočejo od nas in jim moramo odgovarjati. To je nedokončana zgodba, vedno je nekaj. Kar se tiče pisanja, so Nemci prvaki. Tega v Sloveniji nismo bili navajeni.

Kaj pa želijo, kakšna dokazila, dokumente, kaj preverjajo?
Neprestano so neki dopisi. Nekatere stvari se letno obnavljajo, in še preden rešiš aktualno zadevo, že pride nov vprašalnik. Recimo, na začetku smo vsake tri mesece izpolnjevali obrazce o dohodkih in premoženjskem stanju, da so lahko izračunali višino plačila za vrtec. Potem so problemi z RTV-prispevkom, pa davčne zadeve in "Jugendamt", nekakšen center za socialno delo za otroke, ki nas neprestano provocira s tem, zakaj ne skrbimo za otroke in jih ne vozimo na sistematske preglede. Mi to sicer redno delamo, smo celo skrajno dosledni, a težava je, da naši zdravniki ne poročajo Jugendamtu, ki nas zato nadleguje z dopisi. Čeprav smo mi svojo obveznost opravili, nam pišejo, da se moramo enkrat mesečno javiti - in res moramo iti in jim povedati, da smo vse že naredili. To so mlini, ki neprestano meljejo. Moram priznati, da je bilo glede birokracije v Sloveniji mnogo preprosteje.

Verjetno je za Nemca, ki je navajen na sistem in govori tekoče nemško, birokracija lažje obvladljiva kot za tujca. Če pa je treba izpostaviti stvar, ki v Sloveniji absolutno ni funkcionirala, je to davčna uprava. Oni si "zaslužijo", da nekaj povem o njih. Bili so ekstremno nesposobni. Žena je šele konec leta 2014 dobila razčiščen davčni status za leti 2012 in 2013. Trajalo je torej dve leti in pol. Zakaj? Imajo svoje postopke, ki jih tudi sami dobro ne poznajo. Jaz sem bil voden v Ljubljani, žena v Celju in niso se znali uskladiti. Nismo vedeli, kje moramo prijaviti porodniško za ženo, ali smo sploh plačevali davek za porodniško v Sloveniji in ali nam ga bo Slovenija vrnila, ker žena uradno takrat ni bila davčni zavezanec. Nato smo ugotovili, da je bila davčni zavezanec, česar niso znali pojasniti ... Izdali so nam odločbo, dohodninska napoved je bila pa drugačna. Skratka, niso znali urediti stvari.

Za družine je izjemno pomemben tudi zdravstveni sistem. Kakšen je nemški v primerjavi s slovenskim, ali veliko pregledov, storitev in zdravil krije država?
V Nemčiji ni dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Vsi zaposleni morajo biti zdravstveno zavarovani, saj to veleva zakon, a ljudje z določenim prihodkom imajo možnost izbire med obveznim in zasebnim zdravstvenim zavarovanjem. Te možnosti ljudje z nižjim prihodkom nimajo. Nezaposleni so preko zaposlenega družinskega člana vključeni v družinsko zdravstveno zavarovanje. Na trgu je veliko zdravstvenih zavarovalnic, ki ponujajo zavarovanje, in od zavarovalnice je odvisno, kaj to zavarovanje vključuje. Ravno tako se stvari dodatno plačujejo, na primer pri izdaji zdravil. Kljub temu da gre za zdravila, ki jih krije zavarovanje, se zanje plača neki pavšal, ki ni tako nizek, minimalno pet evrov. Primarno zdravstvo je stoodstotno privatizirano in v tem je bistvena razlika med nemškim in slovenskim zdravstvenim sistemom. Vsi zdravniki, h katerim greš, ko zboliš, so torej zasebniki, zanje pa veljajo pravila trga. Če čakaš v vrsti, kar mi redno delamo - čakamo tudi do uro in pol, čakamo zaradi tega, ker smo se odločili za zdravnika, ki je priljubljen. To smo pripravljeni sprejeti. So pa tudi zdravniki - mi imamo na primer takšnega zobozdravnika, pri katerih se ne čaka niti pol minute. Ko prideš, te že čakajo in če nimaš težav, si gotov v minuti in pol. Če ne želiš čakati, si pač poiščeš drugega zdravnika.

Nemčija je država, v katero že vrsto let nove priložnosti in delo iščejo mnogi Slovenci, še prej, ko smo bili del Jugoslavije, in tudi danes, ko imamo svojo državo. Ste kaj v stiku z drugimi Slovenci v mestu ali okolici?
Dvakrat smo se popolnoma naključno v Dortmundu srečali s Slovenci, sicer pa Slovencev tukaj ni. V bližini, v smeri proti Düsseldorfu in Essnu jih je menda nekaj več, vsaj tako smo slišali, poznamo pa jih ne. Tukaj ni nobenega slovenskega društva, mislim, da je najbližje v Essnu, morda tudi v Düsseldorfu. Sploh pa ne čutimo nobene potrebe, da bi se srečevali s tukajšnjimi Slovenci. Imamo svoje prijatelje v Sloveniji, s katerimi smo v stiku prek Skypa in Facebooka, vedno, ko gremo na počitnice v Slovenijo, se z njimi dobimo, občasno tudi slišimo. Tukaj imamo druge prijatelje - nemške družine, s katerimi se občasno srečujemo, priseljene kolege iz tujine, ki imajo podobne zgodbe kot mi, zato smo si z njimi še bliže. In to je naše socialno življenje. Treba pa je povedati in sprejeti, da je takšnih druženj mnogo manj kot v Sloveniji. Vzrok ni v nas, pač pa je socialno življenje družin na splošno tukaj precej omejeno. Vsi se večinoma držijo sami zase, ni druženja, kot smo ga navajeni v Sloveniji. Življenje v Nemčiji od družine zahteva več časa, zato ljudje nimajo toliko prostega časa. Ni tega, da bi se ljudje popoldne dobivali v lokalu ali mestu. Če želiš iti z drugo družino na skupni izlet, se je to treba dogovoriti 14 dni vnaprej. Ni spontanosti. V Celju smo pač poklicali prijatelje in vprašali, ali se dobimo popoldne. In smo se. V Dortmundu tega ni, ta navada ne obstaja. Otrok popoldne ne vidiš na igrišču, zbirajo se le na nekaj točkah v mestu.

Torej se vsi zadržujejo v hišah in stanovanjih?
Da. Morate vedeti tudi to, da je od jesenskega do spomladanskega enakonočja dan tukaj krajši kot v Slovenji. Pozimi ni pravega dneva. Ko zjutraj odhajaš od doma, je tema, ko se vračaš domov, je zopet tema. Zima je bolj depresivna kot v Sloveniji. Takrat odpade vsa socializacija na prostem, saj je vedno temno, precej mokro in blatno, niti snega ni, tudi pravega mraza ne. Vse se zato dogaja ob koncih tedna, ki pa so tudi pod vplivom vremena. Je pa zato več možnosti za kulturno udejstvovanje, na primer obisk gledališča.

Kako preživljate konce tedna vi in kakšna je navada med Nemci?
Vsaj polovico sobote ali kar vso soboto potrebujemo, da spravimo v red stvari doma - da gremo v trgovino, pospravimo in se malo umirimo. Nato gremo na primer v živalski vrt ali kakšen krajši izlet, morda otroke peljeva na predstavo. Še lani smo konce tedna izkoriščali za daljše celodnevne izlete, saj smo od doma navajeni prosti čas preživljati v naravi. To smo poskušali tudi tukaj, a to so bile z majhnimi otroki prave male ekspedicije z ogromno prtljage, načrtovanja in predpripravami. Zato smo počasi rekli, da se tega ne bomo šli več tako intenzivno, saj je tudi to stres in napor.

Živite v samem industrijskem središču Evrope, v visoko industrializirani in urbanizirani pokrajini Porurje, v katerem v konglomeratu mest živi več kot pet milijonov ljudi. Če prištejemo še mesta v Porenju, pa kar 12 milijonov. Kakšen je utrip v Dortmundu, je v njem sploh kaj zanimivega videti?
Da, je. Za tipičen turizem to ni privlačna točka, če pa pogledamo še sosednja mesta, pa se najde precej zanimivega. V Porurju se res da ogromno stvari početi, odvisno od tipa človeka. Za ljudi, ki imajo radi dejavnosti v naravi, je možnosti malo, za ljudi, ki so bolj kulturno usmerjeni, pa je tukaj veliko več možnosti za udejstvovanje kot v vsej Sloveniji skupaj. Če pride velika glasbena skupina na turnejo po Evropi, bo zagotovo v radiju 50 kilometrov od Dortmunda imela velik koncert. Kdor ima torej rad rock, bo tukaj doživel vse, kar se v modernem rocku dogaja po svetu. Res veliko je tudi gledališč, sploh to v Dortmundu je zelo znano. Za nas je predvsem zanimiva industrijska kultura, kar je nekaj, česar v Sloveniji praktično ni. Industrijska zgodovina je v Porurju izredno močna, industrijski objekti so zaščiteni in pod spomeniškim varstvom, nekateri so preurejeni v muzeje, gledališča in kulturna središča. Morda bi izpostavil prireditev "Extra Schicht", ko so vsa ta središča odprta vso noč. V tem delu Nemčije so tudi znane pivovarne. Kulturno komponentno so res izjemno razvili.

Poleg tega je to del Evrope, ki omogoča zelo preprosto pot v druge dele sveta. V bližini je več velikih letališč, s katerih lahko poletiš kamor koli, ogromno je tudi notranjih poletov, tako da si lahko zelo enostavno organiziraš konec tedna na Nizozemskem, Danskem, v Skandinaviji ali letiš s čarterjem na jug v Španijo. V tem pogledu je vse bližje, hitreje in ceneje.

Po drugi strani pa takšna množica ljudi prinese na ceste tudi ogromne zastoje. Sploh poleti beremo o 20-kilometrski koloni, ko se Nemci odpravijo proti jugu na morje ...
Da, to je druga plat zgodbe. Promet ima zelo močan vpliv tudi na našo kakovost življenja. Avtoceste tukaj so kot lokalne ceste v Sloveniji, povsod se križajo, praktično nemogoče se je izogniti avtocesti. Če si predstavljate 12 milijonov ljudi na kupu ... Dovolj je že, da sneži in zastoji se merijo v stotinah kilometrov. Javni promet sicer obstaja, sploh železnica je pomembna, recimo v Dortmundu je tudi podzemna železnica, drugje v Porurju, na primer v Bochumu, pa vozi tramvaj. Vsako mesto ima dobro razvit javni promet, a ljudi je veliko, zato javni promet ne zadostuje in ni vedno dobra alternativa. Ljudje se včasih tudi tri ure vozijo v službo. Jaz se sicer vozim s kolesom, tako da imam dnevno doživetje z gorskim kolesom po blatu in gozdu. A ko so na cesti zastoji, sem na kolesu najbolj učinkovit, takrat se smejim vso pot drugim, ki stojijo v kolonah. Meni je to super, vožnja s kolesom me "drži gor". Sodelavci me imajo za čudaka, saj je zanje veliko bolj normalno, da tri ure sedijo v avtu v zastoju. A gnečo sprejemajo, menijo, da tako pač je.

Koliko časa porabite s kolesom do službe in nazaj?
Eno uro na dan preživim na kolesu, pol ure v vsako smer. Čas na kolesu jemljem kot čas zase, kot rekreacijo in hkrati pot v službo. Tega ne bi nikoli zamenjal za vožnjo z avtom.

Če je Angela Merkel najbolj znana Nemka v svetu, pa je zagotovo najbolj znan Slovenec v Dortmundu nogometaš Kevin Kampl, igralec znamenite Borussie. Slovenski nogometni navdušenci njegove igre budno spremljajo. Kako velika zvezda je v Dortmundu?
Haha. Nogomet je verjetno res prva stvar, o kateri bi morala govoriti, če se pogovarjava o Dortmundu. Nogomet je tukaj številka ena, stvar, za katero živijo vsi, od direktorjev in zaposlenih do otrok, že novorojenčki dobijo dudice z logotipom BVB-ja, kot imenujejo klub. BVB je zaščitni znak Dortmunda. To je fanatizem, ki ga jaz ne razumem. Meni nogomet ne zanima, doma nimamo pojma o nogometu, sin še največ ve. Zato se moram na tem mestu Kevinu Kamplu opravičiti, ker sem popoln nevednež, sploh nisem vedel, da on igra tukaj, pa tudi vsem navijačem v Sloveniji. Pred časom so mi sicer kolegi v službi povedali, da imamo Slovenci v Dortmundu zdaj nekega nogometaša, a kaj več od tega nisem vedel. Videl sem nalepko mariborskega kluba na podzemni železnici, saj so tukaj igrali z BVB-jem, to je pa tudi vse.

Tukaj ne gre le za navijanje, kot na primer Slovenci navijamo za smučarje ali skakalce, tu gre za stopničko višje. Zame, ki nisem toliko v tem, je vse skupaj že čez mejo. Ljudje si logotipe BVB-ja dajo vklesati v nagrobnike, na Google Earthu sem videl hišo, ki je pokrita s strešniki črne barve, na katerih je z rumeno izrisan logotip BVB, na grobovih sadijo črne in rumene mačehe, celo trener Dortmunda Jürgen Klopp je fasado svoje hiše uredil v barvah BVB-ja. Izredno goreči navijači so, točno se ve, kdaj je tekma, saj se vsi poberejo predčasno iz služb, takrat na cestah ni nikogar. Ko pade gol, slišiš vzklike po vsej soseski. Podobno goreči navijači so tudi za domačo reprezentanco. Kot v Sloveniji poznamo večne derbije med Olimpijo in Mariborom, imajo tukaj podobne scene s Schalkejem iz Gelsenkirchna. Z njimi so na smrt skregani, večkrat se tudi stepejo. Izredno pozitivno pa vidim dejstvo, da navijači goreče stojijo klubu ob strani in v oporo, tudi ko jim ne gre – tako je na primer letos z BVB-jem v Bundesligi.

Prav v Dortmundu pa menda gradijo celo muzej nemškega nogometa, v katerem naj bi bila od poleti na ogled celotno zgodovina "elfa".
Da, gradijo ga ob glavni železniški postaji. Mislim, da so imeli neke težave in da so vmes gradnjo ustavili, a ga bodo odprli to poletje. Karte so na voljo v predprodaji. Takšen muzej v teh krajih mora biti, je tako pomemben kot stadion ali železniška postaja.

V čem vi od "daleč", iz Nemčije vidite primerjalne prednosti Slovenije v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi državami, ki ležijo v neposredni bližini Nemčije? Kaj zanimivega bi lahko Slovenija ponudila tako velikemu trgu, kot je nemški?
Nemčija ima vse, veliko iz lastne proizvodnje, tako da izdelkov splošne porabe Slovenija Nemčiji ne more ponuditi. A ne zato, ker slovenski izdelki ne bi bili dobri, prav nasprotno. Mislim, da so nekateri slovenski izdelki krepko nad ravnjo, ki je na voljo v Nemčiji, in to raven kakovosti naša družina tukaj pogreša. Ko se govori o klobasah, ki so v Nemčiji zelo priljubljene, se govori tudi o "Krainer Wurst", ki pa z našo kranjsko klobaso nima prav ničesar skupnega, ne po okusu in ne po videzu. Kranjska klobasa je tako izvrsten primer razlike v kakovosti, sam ta izdelek vidim kot nekaj, kar bi vsaj s stališča kakovosti v Nemčiji moralo uspeti. Nemške klobase so hudo težka industrija. A kranjske klobase po mojem mnenju ne moremo prodati v Nemčijo iz enega samega razloga - ker oni neko "Krainer" klobaso že imajo, so nanjo navajeni in jim je dobra. Izdelana je v Nemčiji, tako da mora zagotovo biti dobra, si mislijo, zato naše ne bodo kupili.

Nemci res intenzivno oglašujejo domačo proizvodnjo, veliko bolj kot mi v Sloveniji, tako da je tudi percepcija domačih proizvodov drugačna kot v Sloveniji. Nemec domačemu proizvodu zaupa in ga bo kupil zato, ker podpira domače gospodarstvo in ker zaupa proizvodu. Za Slovence pa se mi zdi, da bi načeloma radi podpirali domače gospodarstvo, imajo pa problem, če je domači proizvod malo dražji od tujega ali pa si mislijo, da je tuji proizvod zagotovo boljši. Resnično, nekatere stvari so v Sloveniji toliko boljše kot v Nemčiji, zato je razmišljanje, da je vse, kar prihaja iz tujine, boljše, popolnoma zgrešeno. Boli me, ko to poslušam, saj v Nemčiji občasno res čutim pomanjkanje slovenske kakovosti. Tu je v ospredju industrija, kar je pri kakovosti hrane zelo očitno.

Tudi sicer ima nemška kulinarika slab sloves. Poznamo klobase, kislo zelje in pivo, potem pa se že počasi konča ...
Hrana tukaj je katastrofa, prehranjevalne navade v Vestfaliji tudi. Prvo, kar nam je padlo v oči, je, da se moraš za svežo ribo boriti. Sveže ribe ni. Dobiš jo le, če jo naročiš v Bremnu ob Severnem morju in ti jo z UPS-om pošljejo v ledu domov. Plačati je treba sto evrov, a dobil boš svežo ribo. Ribje tržnice, kot je v Ljubljani, ni, sveže ribe se ne da dobiti niti v velikih trgovinah. Tega enostavno ne jedo. Lahko kupiš le en teden staro ribo na mobilni tržnici, ki jo tudi dobro zaračunajo, a je pod kakovostjo, ki smo jo pripravljeni sprejeti, ali pa kupiš zamrznjeno ribo. Druga stvar je, da nimajo narodne kuhinje. Tradicionalna hrana za Vestfalijo je kislo zelje (Sauerkraut), klobase in neke vrste pražen krompir, a tega tukaj nihče več ne pozna in ne ponuja. Domače juhe ne moreš naročiti. Lahko si naročiš pico, a ti jo spečejo Indijci ali Palestinci, tudi testenine skuhajo Indijci. Veliko je kitajskih restavracij, lastne identitete Nemci v kuhinji nimajo. Veliko je tudi turških donerjev. Ogromno pojedo pomfrita in zrezkov. Doma relativno malo kuhajo. V službi imamo pol ure za malico, ki si jo je treba vzeti, malica se ne šteje v delovni čas, in v tem času se je treba znajti. Imamo pa zelo omejene možnosti.

Torej Nemci niso nikakršni sladokusci ...
Ah, kje, nikakor! Oni sploh ne ločijo dobre hrane od slabe. Dobro jim je tisto, kar je veliko in poceni. Če se držiš pravila, da oceniš gostilno po številu parkiranih avtomobilov, je to napaka. Gneča ne pomeni, da je hrana dobra, ampak da so porcije velike in poceni. Si predstavljate, da si tukaj lahko kupite veliko pico za štiri evre? Ampak ta pica nima nikakršne podobnosti s tisto, na katero smo navajeni v Sloveniji, ki je obložena s svežo rukolo in pršutom. Enako je pri testeninah. Vsa hrana je predelana in prilagojena nemškemu potrošniku.

Dejali ste mi, da z družino razmišljate o novi selitvi, a ne v Slovenijo, ampak le v kakšen mirnejši, bolj zelen kraj. Kaj postavljate na vrh svojih prioritet, če bi se odločili za novo selitev?
Iz Slovenije nismo šli, ker bi si to strašno želeli. Dobili smo priložnost, položaj v Sloveniji je bil za nas težak, zato je bilo sprejeti to priložnost in selitev manjše tveganje, kot ostati v Sloveniji. Takrat smo rekli: Gremo ven, da vidimo, kakšno je življenje, če že imamo to priložnost. Mislili smo si, da bomo odšli za dve do tri leta, saj se lahko domov vrnemo kadar koli. V tem času smo ugotovili, da tujina določene prednosti prinaša, na primer mednarodno okolje (veliko smo doživeli, spoznali nove ljudi, si razširili obzorja), so pa določene stvari, ki nas tukaj v Vestfaliji motijo in ki jih dolgoročno nismo pripravljeni sprejeti. Spoznali smo, da okolje, v katerem smo, ni primerno za naš življenjski slog, zato razmišljamo o novi selitvi. Iščemo prostor, kjer je življenje primerno za nas, to pa pomeni, da je v bližini pristna narava, da bo primerno poskrbljeno za razvoj naših otrok in da bo okolje primerno za razvoj najinih karier. Trenutno je Mojca namreč z izbiro službe precej omejena.

Trenutno aktivno iščemo nov kraj in način, kako se bomo v letu in pol, preden bo Svit začel hoditi v šolo, preselili. Želimo si nekam na Bavarsko. Zakaj? Prva stvar je, da nam manjkajo Alpe in tam bi jih imeli blizu. Druga stvar je, da je življenjsko okolje na Bavarskem drugačno, saj so preskočili industrializacijo in so na voljo visoko kvalificirana dela v okolju, kjer je še vedno tudi veliko kmetijstva in pristnega okolja. Bliže bomo tudi domačim v Sloveniji. Bavarska je tudi eden izmed centrov, kjer je veliko farmacevtske industrije in nama z ženo ponuja možnosti za razvoj kariere. Lahko povem, da imamo v kraju na Bavarskem že zagotovljen prostor v vrtcu Montessori, ki ustreza naši filozofiji. Ni več vprašanje, kam se bomo selili, vprašanje je samo še, kako in kdaj. Ko bo Svit prihodnji avgust zrel za šolo, se bo veliko težje preseliti, saj se šolski sistemi med zveznimi deželami razlikujejo, zato imajo otroci lahko pozneje težave pri prešolanju, različno imajo tudi počitnice. Zato smo si zadali za cilj, da bo šel sin v šolo nekje drugje.

IZ PRVE ROKE