Tako svoje izkušnje z bivanjem v veliki vojvodini Luksemburg, stisnjeni med Belgijo, Nemčijo in Francijo in osemkrat manjši od Slovenije, razlaga Emil Kos, ki z ženo in sinom v tej državi živi skoraj štiri leta. "Veliko ljudi mi je reklo, da so tam, kjer je denar, ljudje hladni. To za Luksemburg drži. Ljudje so zaprti, niti Slovenci, ki živijo tukaj, niso tako družabni, kot sem mislil," nadaljuje pogovor o svoji novi državi, v kateri živi že več kot 600 Slovencev, ki jih zvabijo predvsem visoki dohodki. Več pa v nadaljevanju.

V Luksemburg živite že skoraj štiri leta. Zakaj ste se sploh odpravili v to državo in kako po tem času gledate nanjo? Je izpolnila vaša pričakovanja?
Z ženo, ki je prevajalka, v tem poklicu pa v Sloveniji ni veliko perspektive, sva prišla v Luksemburg pred tremi leti in pol. Prijavila se je na razpis in bila izbrana. A ob selitvi je bila že pol leta noseča, tako da ni imelo smisla iskati zaposlitve tudi zame, ker sem vedel, da bom tako ali tako z otrokom doma. Porodniški dopust v Luksemburgu je namreč zelo kratek, traja le 8 tednov pred porodom in 8 tednov po porodu, če ženska doji, dobi še 4 tedne. Ko je otrok star največ tri mesece, mora iti v vrtec, lahko ga pazi varuška ali pa eden izmed staršev vzame neplačan dopust. Nama se je to zdelo "barbarsko" do otroka, zato sva se odločila, da bom jaz z njim doma. Res sem ga pazil, dokler ni dopolnil dve leti in pol, nato je šel v vrtec. Je pa v državi vse kapitalistično usmerjeno, tako da poznam primer, ko so staršem, katerih otrok je bil v vrtcu polovični čas, rekli, naj ga izpišejo, ker so pač dobili družino, ki se je zanimala za polno varstvo.

Kako je urejeno varstvo tako malih otrok, res težko si predstavljam skupino s štiri mesece starimi dojenčki ...
Vrtci so izredno dragi. Na voljo so javni in zasebni, nato je treba izbrati še med angleškim, francoskim, luksemburškim in nemškim, morda obstaja tudi portugalski. Sistem je načeloma enak za vse, če želiš dobiti državno subvencijo, se je treba nasloniti na okvire, ki jih država ponuja. Subvencija je do šest evrov na uro, standardni teden traja 60 ur. Osnova je vedno standardna cena. To je torej 360 evrov na teden, hrana se plača posebej, potem pa je odvisno, koliko subvencije dobiš. Subvencijo lahko dobimo vsi, ki smo v državi prijavljeni. T. i. "cheque service" se izračuna glede na prihodke družine. Običajno je tako, da je prvih nekaj ur varstva na mesec zastonj, naslednjih nekaj ur plača družina npr. 1,5 evra od teh šestih evrov, za preostale ure plača recimo 2,5 evra na uro. Vrtec, v katerega je bil vpisan najin sin, je bil odprt od 7.00-19.00. Zelo so striktni glede kvadrature na otroka in števila otrok na vzgojiteljico, glede ur pa je omejitev 60 ur na teden, dlje otrok ne sme biti v vrtcu. Lahko se vzame tudi polovično pogodbo, torej 30 ur na teden, a to ne pomeni malo dopoldne in malo popoldne.

Kot rečeno, ženska ima pet mesecev porodniškega dopusta, osem tednov pred napovedanim dnem poroda mora nastopiti porodniški dopust. V evropskih institucijah sicer ginekolog ženski lahko dovoli, da kljub visoki nosečnosti še hodi v službo, saj ji potem ostane več dni po rojstvu otroka. Poznam dekleta, ki so šla dobesedno iz službe v porodnišnico. Ne vem pa, ali je tak prenos porodniške mogoč tudi v luksemburškem sistemu.

Na Facebooku ste ustanovili skupino Slovenci v Luksemburgu, junija tudi Slovensko društvo v Luksemburgu. Omenili ste mi, da zato, ker radi pomagate in ker veste, kako se počutijo ljudje, ki menjajo državo. Kaj najbolj zanima Slovence glede Luksemburga in kaj je največja "nočna mora"?
Najprej sem ustanovil skupino Slovenci v Luksemburgu, v kateri se je že nabralo več kot 400 članov. Zanimajo jih različne stvari, vprašanja so večinoma povezana s tem, kako najeti stanovanje. To, najti stanovanje za ugodno ceno, je namreč velika težava. Nočna mora pa ni v Luksemburgu, ampak v Sloveniji - kako se znebiti davčnega rezidentstva. To vprašanje se pojavlja med vsemi Slovenci, ki se selijo v tujino. Država noče iz svojih krempljev spustiti tistih, ki bi jih lahko še malo ožela za tiste evre, ki so jih zaslužili. Doktorirali bomo iz tega. Treba se je znebiti nepremičnine, zapreti bančni račun, celotna družina se mora preseliti, dokazati je treba interes, da se želiš preseliti, predložiti pogodbe o zaposlitvi ...

Koliko Slovencev trenutno živi v Luksemburgu?
Po podatkih luksemburške statistike v letu 2015 v državi živi 632 Slovencev, kar nekaj jih živi tudi tik za mejo. To število v zadnjih letih narašča, vse več ljudi prihaja tudi v zasebni sektor. Standard je preprosto višji kot v Sloveniji.

Glede na to, da Luksemburg velja za eno najbogatejših držav na svetu, je največja privlačnost selitve verjetno prav zaslužek. Koliko znaša minimalna plača v državi in kakšna je plača, če jo primerjate z življenjskimi stroški - s cenami stanovanja, hrane, prevoza, storitev ...?
Najemniško stanovanje na obrobju mesta, kar pomeni, da si še vedno na relaciji mestnega avtobusa, recimo garsonjera, stane okoli 1.000 evrov z vključenimi stroški. Cene dvosobnih stanovanj (to pomeni dve spalni sobi in dnevna soba) se začnejo od 1.600 evrov s stroški. 1.600 evrov je tudi minimalna zagotovljena plača v javnem sistemu v Luksemburgu. Toliko dobi delavec v poklicu, kjer ni zahtevana kvalifikacija (recimo izobrazba, izpiti, več let izkušenj), za kvalificirani kader, na primer za programerja z izkušnjami, je minimalna plača 1.900 evrov. Jasno je, da če si samski in se seliš iz Slovenije, se ne boš preselil za manj kot 3.000 evrov, če imaš družino, pa je minimum nekje 4.000 evrov. Če živi par v Luksemburgu in oba delata za "minimalca", dobita skupaj 3.200 evrov plače, država poročenim parom vrne približno tretjino davka. Olajšave so tudi za otroke. Mesečni dohodek poročenega para tako znaša okoli 3.500 evrov, na to dobita še dodatke (recimo otroške). Če plačata 1.600 evrov za stanovanje in imata še 400 evrov mesečno stroškov za zavarovanje avta, telefon in internet, jima za "golo preživetje" vsak mesec ostane 1.600 evrov neto. Žemlja v trgovini stane 37 centov, bageta 74 centov, bio stvari so le malo dražje od običajnih. Stroški nakupov so po moji oceni primerljivi s slovenskimi, maksimalno 20 odstotkov dražje je v Luksemburgu. Našla pa sva tudi stvari, ki so v Luksemburgu cenejše kot v Sloveniji.

Treba pa se je zavedati še ene stvari. 40 kilometrov od prestolnice Luxembourg je Trier, najstarejše nemško mesto, v katerem so cene toliko nižje, da gredo vsi, ki jih poznam, enkrat ali dvakrat mesečno tja po nakupih.

Stanovanja se sicer oddajajo prazna, kar pomeni, da je treba ob selitvi upoštevati, da boš najprej eno najemnino plačal agenciji, dve najemnini boš plačal kot bančno garancijo in še eno najemnino vnaprej. Če je najemnina 1.500 evrov, si takoj ob 6.000 evrov, pa dobiš le prazno stanovanje brez pohištva. Notri sta le kuhinja in kopalnica. Na srečo je Ikea 20 kilometrov stran. Povsod so po tleh ploščice, stanovanja s parketom so redkost. A stroški niso tako visoki, da se zaradi njih ne bi izplačalo preseliti se v Luksemburg.

Ali večina pride v Luksemburg za nekaj let, da nekaj privarčuje, in se potem preseli nazaj domov, kot nekakšen evropski Dubaj?
Čisto odvisno. Poznam ljudi, ki so mislili, da bodo tukaj le zaslužili in se vrnili, a so ostali. Kupujejo stanovanja in opremljajo hiše v Sloveniji, ker imajo idejo, da se bodo nekega dne vrnili, a so še vedno tukaj. Počasi te potegne v to življenje. Nekaj stvari je seveda drugačnih kot v Sloveniji. Tukaj ni kavarnic, povsod v lokalih ponujajo tudi hrano. Kosila so od 12.00-14.00, večerje od 18.00 dalje. Vmes razen kakšnih prigrizkov ne dobiš hrane, podobno kot v Italiji.

Največja razlika v primerjavi s Slovenijo je vreme. Poleti je redko nad 28 stopinj, pozimi redko pod nič stopinjami. Razpon temperatur je manjši, vreme je veliko bolj nestabilno. V eni uri se lahko zamenja trikrat, od sonca do dežja in spet sonca. Temperatura tudi hitreje pade, v začetku septembra smo morali v stanovanju že vklopiti gretje. Sneg pade le redko in še to nekaj centimetrov - ampak vedno ohromi mesto. Tisti, ki imajo radi sneg, gredo lahko v švicarske Alpe, ki so nekaj ur stran.

Že za Slovenijo radi rečemo, da ima odlično lego v Evropi, kaj bi potem rekli šele za Luksemburg, od koder lahko devetkrat na dan poletite v London, Pariz je z letalom oddaljen eno uro, blizu sta tudi Berlin in Bruselj ... Izkoristite to, veliko potujete?
Da, Luksemburg se je dobro umestil, tudi kar se tiče prometnih povezav. Obstajajo odlične železniške povezave, vozijo tudi nizkocenovni avtobusi med Brusljem in Luksemburgom, tako da večina Slovencev v Ljubljano leti iz Bruslja. Luksemburg je tisoč kilometrov stran od Slovenije, zato je potovanje z avtomobilom skoraj enako dolgo kot z letalom, glede na to, da ni neposredne letalske povezave. Mi gremo v Slovenijo vedno z avtomobilom, tudi zaradi otroka. Najhitreje smo pot opravili v devetih urah, največ pa smo porabili 16 ur in pol, ko je bil snežni metež v Nemčiji.

Verjetno je to tudi država, v kateri vse poteka kot "švicarska ura" ...
Država je popolnoma kapitalistična, striktno vse gledajo skozi denar, po drugi strani pa tudi vse poteka po črki zakona, po pravilih. Poklical sem na enega izmed uradov, ker me je zanimala neka birokratska zadeva. Odgovorili so mi, nato pa me je zanimalo še nekaj o davkih, a mi niso želeli ničesar povedati, ker pač tisti gospod ni bil pristojen za dajanje teh informacij, čeprav jih je imel. Podobno je na avtobusu. Obstajajo avtobusi, ki na medkrajevnih razdaljah v eno smer potnike samo pobirajo in jih vozijo do centra, v drugo smer pa jih razvažajo iz centra po vaseh. Tako sem zadnjič stal pri vratih avtobusa na avtobusni postaji in voznik je odprl samo vrata, da so šli potniki lahko gor, nihče pa ni mogel dol. Vprašal sem ga, kakšen je smisel tega, pa je rekel, da pač ne sme spuščati potnikov dol, saj zavarovalnica ne krije stroškov, če se potniku ob izstopu kaj zgodi. Pravila so v Luksemburgu sveta, kakor piše, tako bo.

Mestni prevoz, kakor ga jaz vidim, deluje "v nulo". Z obrobja mesta v center potrebuješ 10 minut, z avtomobilom pa 40. Avtobusi imajo ločene pasove in semaforje in imajo prednost pred avtomobili. Nihče ne vozi po pasovih za avtobuse. Neka znanka je v avtomobil namestila parkirni listek, tako kot je treba, a ga je namestila na sovoznikovo stran. Dobila je kazen zaradi ogrožanja varnosti redarja, ker je moral stopiti na cesto, da je prebral listek, in bi ga lahko pri tem zbil avtomobil. Pravilo je jasno - vedno damo listek na tisto stran avtomobila, ki je bliže pločniku.

Država ima kar tri uradne jezike - luksemburščino, francoščino in nemščino. Kako je videti to v praksi, kako poteka na primer dialog v trgovini ali uradu?
Moram vas popraviti. Obstaja en uradni jezik - luksemburški, ki je mešanica med nemščino, francoščino in nizozemščino, in dva administrativna jezika - francoščina in nemščina. Večinoma se v vsakdanjem življenju uporablja francoščina, tudi na upravni enoti dobiš obrazce večinoma v francoščini. Tiskani mediji so pretežno v nemščini, le malo časopisov je v francoščini, v luksemburščini skoraj ni tiskane besede. Zanimivo je, da večina ljudi uporablja francoščino, a Luksemburžani tega jezika ne marajo preveč, čeprav je precej besed v luksemburščino "vtaknjenih" iz francoščine. "Cadeau" je darilo po francosko (izgovorjeno kadó), po luksemburško pa "cadeau" (izgovorjeno kádo). Malo spremenijo izgovorjavo in je. Sam sem se kolikor toliko dobro naučil francosko, spopadam se tudi z luksemburščino. Je pa tudi angleščina precej v uporabi, tako da tujci nimajo težav. Tudi z znanjem nemščine "prideš skozi". Obstaja celo nekaj trgovin, v katerih imajo blagajničarke obešene zastavice, katere jezike govorijo.

Menda v šolah v prvih letih pouk poteka v luksemburščini, nato se učijo v nemščini, v srednji šoli pa preklopijo na francoščino. Če hočeš končati srednjo šolo, je treba imeti zadovoljivo stopnjo znanja vseh treh jezikov. To je verjetno edinstven sistem ...
Malo vas bom popravil. Recimo, da daš otroka v luksemburški sistem, tako kot sva se odločila tudi midva. Po najinem mnenju je to dobra popotnica za naprej, saj otrok po koncu šolanja govori tekoče luksemburško, kar je eden izmed pogojev za državljanstvo in tudi za dobro službo. Luksemburžani so do določene mere lokalpatrioti, čeprav v državi živi kar 46 odstotkov tujcev. Otrok postane šoloobvezen s štirimi leti, takrat gre v "ecole maternelle", kar je primerljivo z našo malo šolo. Šolski sistem je razdeljen v cikle, vsak cikel traja dve leti. Osnovno šolo končajo pri 12 letih, srednja šola traja še tri cikle. Eno leto pred začetkom šole lahko daš otroka v "précoce", da se otrok nauči luksemburško. To leto je namenjeno temu, da se ob igri spoznava z jezikom. Prvi dve leti šole tako potekata v luksemburščini, pri šestih letih dobi v šoli nemščino in vsa socializacija in pouk potekata v tem jeziku. Pri sedmih letih jim priključijo še francoščino. Predmeti se razdelijo, določeni potekajo v nemščini, določeni v francoščini. Pri 13 letih, ko pridejo v srednjo šolo - lycée, jim dodajo še angleščino. Obstajata dva liceja - lycée classic in lycée technique. Za razliko od Slovenije tukaj učitelj odloča, na kateri licej bo otrok šel, znotraj licejev pa potem sam izbere smer.

V Luksemburgu živi dobrega pol milijona ljudi, skoraj polovica med njimi so tujci, med njimi je 16 odstotkov Portugalcev. Od kod ta povezava s Portugalsko, kdaj so začeli prihajati v Luksemburg in kakšna dela opravljajo?
Res je, Portugalcev je zelo veliko. V začetku 20. stoletja so v Luksemburgu odkrili železovo rudo in ker Luksemburžani niso bili ravno pripravljeni fizično delati, so začeli uvažati delavce. Portugalci so se tako začeli množično priseljevati in njihova diaspora je še vedno zelo močna. Druga, tretja generacija Portugalcev vodi veliko barov in restavracij, imajo službe v javnem sektorju, saj so odrasli kot Luksemburžani. Številčno precej močni so tudi Francozi in Italijani.

Nekateri pa zaradi nižjih stroškov bivanja živijo v Franciji in Nemčiji in se v Luksemburg dnevno vozijo le na delo, kajne?
Da. Belgija je 20 kilometrov stran, Nemčija je oddaljena 35 kilometrov, Francija je tudi blizu. Masa ljudi se dnevno vozi v Luksemburg. Država ima nekaj čez 500.000 prebivalcev, od tega jih je 300.000 delovno aktivnih, poleg tega se v državo vsak dan pripelje na delo še dodatnih 150.000 ljudi. To povzroči izjemne prometne zamaške, zato mi sploh nismo razmišljali, da bi šli čez mejo. Obstaja veliko ljudi, ki so čez dan v Luksemburgu, le spat hodijo čez mejo. To pomeni, da dnevno naredijo 70, 80 kilometrov, kar je kar veliko, če vemo, da Luksemburg v svojem plačnem sistemu ne predvideva povrnitve potnih stroškov. To je samo slovenski luksuz, haha. Za malico imajo nekateri bone, sicer pa se tudi stroški za malico ne povrnejo. Plače so pač dovolj visoke. Kot rečeno, minimalna plača, ki jo ima na primer čistilka, je 1.600 evrov, prodajalka v trgovini ima okoli 2.000 evrov plače neto, šofer avtobusa dobi nekaj čez 3.000 evrov, kar je blizu povprečne plače, ki znaša 3.180 evrov. Potem gre le navzgor - programerji imajo plače od 3.500 evrov naprej, v evropskih institucijah se plače začnejo pri 4.500 evrov, učitelj ima okoli 5.000 evrov. Luksemburg je zelo visoko nastavil te standarde, po drugi strani pa jih vzdržuje z visokimi cenami storitev. Cene materialnih stvari so dokaj primerljive s Slovenijo, storitve pa so zelo drage. Moški frizer se začne pri 30 evrih. Poznam ženske, ki so plačale po 180, 200 evrov za frizerja, ura obrtnika se začne pri 60 evrih, obisk pri zdravniku pri 80 evrih.

V času begunske krize se Luksemburg ne omenja kot cilj prebežnikov, kar se mi zdi zanimivo glede na odličen gospodarski in finančni položaj države in pregovorno večkulturnost. Ali prihajajo v državo v tisočih, pa se o tem ne sliši, ali je azilna zakonodaja zanje neugodna?
Kakor sem jaz zasledil, naj bi Luksemburg sprejel okoli 1.000 beguncev. Namestili naj bi jih v starih šolskih zgradbah - in to je to. O tem, da bi bil Luksemburg zaželena ciljna destinacija beguncev, se kaj veliko ne govori, morda zato, ker je tako blizu Nemčija, ki je znana kot "produkcijski center Evrope", v katerem je veliko služb za minimalne plače. V Luksemburgu pa sta doma zavarovalništvo in bančništvo in nekvalificirani delavci ne dobijo veliko priložnosti. Ni niti kakšnih nasprotovanj do beguncev, saj v Luksemburgu živi več kot 150 različnih nacionalnosti, tako da če dodaš še 300 tujcev na celotno maso, nihče ne bo niti opazil.

Luksemburg sicer velja za eno najrazvitejših držav na svetu, a po drugi strani je tudi razvpit zaradi afere LuxLeaks, ko so preiskovalni novinarji izbrskali, da so se velike multinacionalke, kot sta Pepsi in Ikea, v skrivnih dogovorih z oblastmi v državi dogovorile za izredno nizke davčne stopnje, tudi le do enega odstotka. Kako velik škandal je bil to v državi, se je od takrat poslovanje kaj spremenilo?
Tudi ko je bila afera z Junckerjem in LuxLeaksom na višku, to tukaj ni bila osrednja tema pogovorov - vsaj jaz nisem tega tako občutil. Človek dobi občutek, kot da je Luksemburžanom čisto vseeno. Juncker je pač Juncker, Luksemburžani mu zaupajo, saj je državo dvignil na evropski prestol. Luksemburg je pod njegovim vodenjem postal država, ki ima najmočnejši BDP na prebivalca na svetu, petkrat večjega od Slovenije, s tem, da je velik le za četrtino Slovenije. Kar koli je Juncker naredil, je vedel, kaj dela. Država se je odprla za poslovanje, privabil je bančništvo in zavarovalništvo, trenutno pa ima Luksemburg željo postati evropska Silicijeva dolina. Podjetja, ki se ukvarjajo z razvojem in raziskavami, imajo 80 odstotkov davka izvzetega, preostalih 20 odstotkov pa obremenijo po 17-odstotni davčni stopnji, kar je še vedno izredno nizko.

Omenili ste Jeana-Clauda Junckerja, aktualnega predsednika Evropske komisije, ki je bil do leta 2013 19 let luksemburški premier. Zdi se mi, da v Evropski uniji nanj gledajo kot na neki "preužitek", človeka, ki ga je povozil čas in bi se lahko počasi upokojil. A v Luksemburgu glede na vaše besede še vedno uživa veliko zaupanje in spoštovanje?
Zanimivo je, da se tukaj pogosto govori, da je LuxLeaks sprožil Juncker sam, da je sam razkril informacije o tem, da je izigral sistem. Tukaj precej ljudi verjame, da ima Juncker neki načrt, da ve, kaj dela, in da ni neumen. Velja za izredno sposobnega državnika, vsaj takšen vtis sem dobil jaz. Ni Luksemburžana, ki bi mislil, da je nesposoben in da naj se že umakne. Tukaj so registrirane vse svetovne firme - PayPal, Amazon, Microsoft, Skype itn. In to zato, ker je tem podjetjem Luksemburg znal pokazati, da se jim to splača. Ker imajo sedež tukaj, gre glavnina denarja skozi Luksemburg, kar pomeni, da dobijo banke, torej dobi Luksemburg, hkrati pa ta podjetja sistema ne obremenijo niti toliko, da bi kdo moral delati zanje. Delovna sila je drugje, Luksemburžani pobirajo samo denar. Vse delajo na tem, da se spravi denar skozi Luksemburg. Oni poberejo svoj delež in to je čisti dobiček.

Cene cigaret, alkohola in bencina so zaradi nižjih davkov nižje kot v sosednjih državah, zato mnogi prihajajo v Luksemburg po tovrstne nakupe. Luxembourg zaradi tujcev velja tudi za prestolnico z največjo prodajo alkohola na prebivalca. Kdo prihaja, kakšne so cene in kaj najbolj kupujejo?
Bencin je v povprečju med 10 in 15 centov cenejši kot v Sloveniji. Ob meji z Nemčijo obstajajo "vasi bencinskih črpalk", kjer je na 400, 500 metrih ene ulice na vsaki strani druga zraven druge bencinska črpalka. Na meji z Belgijo so avtomatske bencinske črpalke, ki imajo 35 točilnih mest, ko greš čez mejo, pa 40 kilometrov ni nobene. Cigarete so v primerjavi s Slovenijo dražje, škatlica Marlbora mislim, da stane 5,10 evra, a v primerjavi z okoliškimi državami so vseeno cenejše. Za alkohol ne bi natančno vedel. Cena piva v trgovini je primerljiva s slovenskimi, pol litra stane okoli 1,10 evra. Ko je Luksemburg uvajal brezcigaretno politiko na javnih mestih in v barih, je bila cela "štala", veliko se je govorilo o tem. Govori se tudi, da se je dolgo odlašalo s tem zakonom prav zaradi Junckerja, ker je strasten kadilec. A zdaj zakon velja in se ga spoštuje.

Hrana je zelo cenjena - Luxembourg namreč velja tudi za prestolnico z največ restavracijami z Michelinovimi zvezdicami na svetu (13 restavracij, 16 zvezdic), torej se v mestu zelo dobro je.
Da, to drži. Luksemburg ima sicer za nadstandard drugo ceno kot za standard. Standard je, da se gre med službo na malico, pri kateri dobiš dnevni meni za 15 evrov. Pica stane 13, 14 evrov. Ko sva z ženo prvič prišla v Luksemburg, sva šla na fino večerjo. Jedla sva na glavnem trgu v lepi restavraciji, račun je bil 80 evrov. Hrana je draga, a okusna. Pozna se, da tu živijo tako raznolike skupnosti, da vsaka nekaj svojega doda in v bistvu tekmujejo med seboj za ljudi, ki imajo denar. Ne moreš si privoščiti, da bi poslovnega partnerja peljal na pico, to je posel. Tudi postrežba je na visoki ravni.

IZ PRVE ROKE