Po končani srednji šoli se je odločil z glasbo ukvarjati profesionalno, zato se je po diplomi z Brucknerjeve univerze v Linzu preselil v New York, kjer je magistrski študij nadaljeval na City Collegeu, v glasbenih krogih pa je postal znan kot "The Beast from the East" (Zver z vzhoda).

Želja po kakovostnejšem vsakdanjem življenju, družini in družinskimi druženji ga je iz asfaltne džungle vodila v drugo največje izraelsko mesto, od koder prihaja njegova soproga Galia. Par se je spoznal v New Yorku, leta 2010 pa se preselil v njeno domovino, kjer so 37-letnega Kranjčana za svojega sprejeli tudi njeni domači.

Glasbeno ostaja izjemno dejaven in sodeluje z mnogimi mednarodnimi glasbeniki, predvsem na bogati izraelski džezovski sceni, ki je tesno povezana z newyorško. "Dostikrat je moj odgovor na to, kaj delam, bolj humoren: Če bi znal delati odlične klobase potem bi delal to, tako pa igram na bobne," se namuzne Bertoncelj.

Več o slovesu Tel Aviva kot žurerskega mesta, džezovski sceni pa tudi o tem, ali je varnejši Izrael ali slovenska bodeča žica, pa v spodnjem pogovoru. Seveda se nisva mogla izogniti tudi bolj perečim temam, kot sta izraelsko-palestinsko vprašanje in čedalje večji vpliv skrajno konservativnih ortodoksnih Judov v družbi. Po pogovoru je že odbrzel v New Orleans, kjer začenja svojo turnejo po jugu ZDA.

Izrael verjetno velja za eno najbolj najspornejših, da ne rečem osovraženih držav. Menite, da so vsi očitki, ki letijo na Izraelce, od značajskih stereotipov do agresorstva, upravičeni?
To je vsekakor pogled z vaše strani. Ne strinjam se s sovraštvom do Izraela. V Izrael prihajajo ljudje z vsega sveta, in to ne zato, ker bi ga sovražili. Sporen je v velikih stvareh, kar pa ne pomeni, da ni kulturna, inteligentna, razgledana, zgodovinsko zelo bogata in razgibana država.

Najobčutljivejša točka je prav gotovo Palestina. Se v družbi veliko pogovarjate o tem? Je izraelska javnost sploh kaj razdeljena v tej točki ali gre za temo, kjer so si Izraelci povsem enotni? Izraelski novinar Gideon Levy Izrael, denimo, označuje za enega najbrutalnejših tiranov danes, mediji in šolski sistem da metodološko perejo možgane prebivalstvu, družba pa da postaja čedalje bolj skrajno desničarska, nacionalistična in rasistična.
Jaz živim v Tel Avivu, ki je nekakšno liberalno, odprto srce Izraela. Kot je, recimo, New York v Ameriki – a to ni tipična podoba Amerike! Žal mi je, da je Izrael v Sloveniji, pa tudi drugod, viden samo skozi oči vere in vojaštva. Zelo malo ljudi pa vidi, da v bistvu večina Telavivčanov zelo podpira palestinsko svobodo, pravico do samoodločbe in skupno življenje z Arabci in Judi. Veliko je protestov proti delujoči politiki, kjer plapolajo palestinske in izraelske zastave skupaj. Gideon Levy ni zame osebno povedal nič kaj novega in pretresljivega, saj veliko mojih prijateljev in znancev razmišlja podobno. Se pa strinjam o desnici, nacionalizmu, rasizmu in še kaj pod Netanjahujevim vodstvom.

Koliko pa lahko tujec, priseljenec, kot ste vi, sploh komentira izraelsko politiko?
Zakaj pa bi se jaz vmešaval v tako pereče vprašanje? Kako pa v Sloveniji gledamo na tujce, ki živijo pri nas, niso državljani in nimajo pravice voliti, pa nam vseeno narekujejo, kaj bi morali narediti, recimo z Janšo ali privatizacijo ali kaj podobnega? Kar spomnite se prejšnjega ameriškega veleposlanika - pa je do neke mere to vseeno bil del njegovega poklica. Jaz sem bobnar, lahko raje kaj rečeva o tem (smeh).

Kar nekaj se tudi sliši o ortodoksnih Judih in njihovih skrajno konservativnih praksah (predvsem do žensk). Kako velik vpliv imajo pravzaprav v izraelski družbi?
Žal vse večjega. Tudi množijo se veliko hitreje od sekularnega dela prebivalstva. Ko sem prišel v Izrael pred približno šestimi leti, jih je bilo samo 7 odstotkov prebivalstva. Zdaj jih je veliko več. So tudi močan del političnega področja in tako dosegajo vse več spornih vplivov na družbo. Ne plačujejo davkov, ne služijo obveznega vojaškega roka, ki ga služijo celo ženske, in to dve leti! In podobno. Zelo so povezani, kot čreda sledijo svojim nadrejenim in zato dosegajo svoje interese. Za nas "navadne" ljudi to ni nič kaj dobrega in tudi si ne predstavljam prihodnosti z njihovim načinom razmišljanja.

Kaj pa Islamska država (IS)? Glede na to, da Izrael običajno velja za praktično največjega "sovražnika" islama, je precej presenetljivo, da IS Izraela ne izpostavlja med svojimi glavnimi tarčami. Nekatere to celo tako bega, da se pojavljajo malce težko verjetne teorije zarot, da bi bil Izrael celo lahko do določene mere v ozadju nastanka IS-ja. Kako bi komentirali take teorije in kako sploh problematizirajo IS izraelske oblasti in družba?Ja, in pred kratkim smo imeli morilca na begu v Tel Avivu, ki smo ga na koncu le dobili in ustrelili. Kaj pa vojne in sirene? Jaz sem doživel do zdaj dve. Živim po načelu, da se brigam zase, opazujem okolico in nikomur nič nočem. Isti princip sem imel v New Yorku in preživel zanimivih in neponovljivih osem let svojega življenja. Pa še en nasvet – če iščeš probleme (da ne rečem batine:)), jih lahko najdeš tudi na Planini v Kranju ali pa na Čopovi v Ljubljani!

Trenutno se počutim bolj varno v Tel Avivu kot pa v Sloveniji na območjih bodeče žice! Te teorije zarote so smešne, saj je Izrael v preteklosti večkrat dokazal, da se lahko brani in celo nadvlada širšo okolico brez izgovora nekakšne Islamske države, pa tega ne naredi. Res pa je, da je Izrael zaveznik ZDA, ki pa so nedvomno odgovorne (s svojimi partnerji, med drugim tudi evropskimi državami) za padle režime na Bližnjem vzhodu in severni Afriki, kar je povzročilo zmedo in kaos in je dalo možnost ustanovitve te samooklicane teroristične države.

Tel Aviv velja za živahno prestolnico. Kako se mladi zabavajo tam, kako preživljajo petke zvečer?
No, končno sva spet pri normalnih temah ;-) Zanimivo, da vprašate po petkih zvečer, saj se takrat začne šabat in je večina ljudi, mladih in starih, doma na družinski večerji. To je v bistvu naša nedeljska »južina«. Se je tudi že zgodilo, da smo praznovali rojstni dan s prijatelji zunaj na pikniku, potem šli domov na večerjo in se potem zopet dobili v lokalu (smeh). Načeloma je v petek zvečer zaradi šabata veliko stvari zaprtih, ni javnega prevoza in javnih storitev in podobno. V Jeruzalemu je bolj strogo kot v Tel Avivu, saj pri nas ni težko najti pice s pršutom ali svinjske klobase (smeh) - pa smo spet tam, haha. Če je lokal košer, potem je zaprt in se odpre v soboto popoldne oz. zvečer - šabat se začne in konča, ko se pojavi druga zvezda na nebu. Na splošno pa so vse kavarne, pivnice, klubi, restavracije in vsi drugi lokali nabito polni in ljudje se izjemno radi družijo, ne glede na to, da so cene kar zasoljene. Veliko je tudi klubov z živo glasbo, mlajši pa radi hodijo v tiste velike kocke, kjer neizmerno nabija elektronska glasba (smeh).

Ali bi ostali v Izraelu?
Dolgoročno ne. Gre pa za kakovost življenja. Ko bom našel kraj, kjer se bosta kakovost življenja in ustvarjanja še zvišali, bom poskusil iti tja. Slovenija je zelo lepa in bogata dežela glede narave in prostega časa, zame tudi zaradi družine in prijateljev. Je pa malce zategnjena in majhna glede možnosti ustvarjanja. Tudi do tujcev oz. drugačnih je v vsakdanjem življenju problematična, tako da bi bilo za boljšo polovico moje družine težko.

Spremljate slovenske medije in njihovo (naše) poročanje o Izraelu? Menite, da slikamo točno sliko ali vlada veliko stereotipov o Izraelu, ki ne držijo?
Slovenija (razen oddaje Čez planke Mojce Mavec, ki je še najboljše prikazala današnji Izrael) ni objektivna, niti izvirna glede slike Izraela, saj po navadi samo poroča, kar drugi tuji mediji poročajo o njem. Če pa se je treba kaj odločiti ali opredeliti, se pa ne moremo ali nočemo. Vprašanje Palestine, recimo. Vsi smo mnenja, kako ubogi so Palestinci, ko pa jih je treba priznati, pa nič. Tudi doktor David Mišali (izraelski kirurg, ki je nekaj časa vodil program otroške srčne kirurgije v ljubljanskem UKC-ju, op. a.) - ko rešuje otroška življenja, smo tiho, ko pa mu je treba dati licenco za delo, pa nič. Slovenija nima svojega mnenja. Tudi komentarji na MMC-ju so tako možgansko oprani, da me prav čudi, od kod ljudem take slike!!?!

V Izraelu živi kar nekaj Slovencev. Se kaj družite?
Seveda. Vedno govorim tujcem, da pri Slovencih vsaka oseba šteje, pa če sva samo dva - to pomeni, da sta dva manj v Sloveniji (smeh). Ravno smo bili lepa družba navijačev na nogometni tekmi kluba Hapoel Raanana, v katerem zdaj igra naš Rene Mihelič, in na košarkarski tekmi Maccabi TLV - Union Olimpija, in to s slovenskimi zastavami! No, to sta res bila lepa športna dogodka. Se pa drugače družimo ob kakšnih praznikih, kulturnih dogodkih, rojstnih dnevih in enostavno na kofetku (smeh). Zelo nas združuje in povezuje slovensko veleposlaništvo v Tel Avivu in čudoviti ljudje, ki tam delajo, za kar jim gre neizmerna zahvala, in upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Kako pa je povsem praktično urejena država za nekoga, ki ni njen državljan? Tu imam v mislih predvsem zdravstveno zavarovanje, plače …?
Ha. Lahko rečem, da zelo kapitalistično. Kar je čudno, saj je Izrael dolga leta temeljil na socializmu, a je tega konec. Vedeti je tudi treba, da je Izrael judovska država, ki privilegira Jude. A če si razgledan in kulturno, duševno ali kakor koli drugače bogat in znaš to deliti z drugimi, ne glede na njihova prepričanja, si toplo sprejet. Tudi če si finančno dobro preskrbljen, je dobrodošlo. Birokracija pa ni prijetna nikjer na svetu. Še zlasti ne do tujcev.

V Izrael vas je pripeljala glasba. Kako razvita je tamkajšnja glasbena scena, zlasti, če jo primerjate z bogatim New Yorkom (v klasični glasbi pa tudi Avstrijo), kjer ste živeli predtem?
Izrael je kot nekakšen mali New York v smislu, da so tu ljudje, ki so prišli z različnih koncev sveta in živijo skupaj. Tako nastane en kotel zelo razgibane in raznovrstne mešanice. Tudi glasbena scena je zelo raznovrstna in povezana s svetom. Bolj kot Slovenija, ki pa ima to prednost, da smo geografsko odlično nameščeni.

Kako glasbeno razgledani in ozaveščeni so Izraelci? Znane so njihove elektrozabave, kaj pa bolj klasičnega, džez, v katerem ustvarjate vi …?
Meni je elektronska zabava v Izraelu in nasploh dokaj neznana. Sem pa bil večkrat v operi, filharmoniji, teatru ter, seveda, džezovskih klubih in festivalih. Klasična scena se mi zdi dokaj rusko prevladujoča, saj ima večina glasbenikov ruske korenine. Medtem ko je džezovska scena zelo ameriško usmerjena in povezana. V nasprotju s Slovenijo, ki kot osel, ki gre za korenjem, teži k eksperimentiranju, k t. i. avantgardi (ki to sploh ni) ter *želji* po inovativnosti in odkritju nekaj novega, je izraelska džezovska scena zelo povezana z New Yorkom in ameriškim džezom. Poleg šol, povezanih z New School in Berkleyjem, je na izraelskem džezovskem področju veliko glasbenikov, ki ustvarjajo svetovno glasbeno sceno z ameriškimi legendami.

V zadnjih desetih letih je Izrael prav gotovo najpomembnejša država na svetovnem džezovskem področju, saj so izraelski glasbeniki dosegli nekaj, kar se je zdelo nemogoče – zvrst, ki se imenuje izraelski džez. Seveda je tako imenovanje stvar medijev in promoterjev, in ne glasbenikov. Nekateri tej zvrsti rečejo tudi "falafel džez", haha. V bistvu gre za številne izjemne glasbenike, ki so prigarali do vrha svetovne scene in nato v svojih projektih dodali element svoje pripadnosti, in to na taki ravni, da so jih svetovni mediji in občinstvo sprejeli. Tu gre predvsem za izjemne glasbenike in njihovo povezanost, potem pa tudi za podporo domačih medijev in institucij. Tu, recimo, ministrstvo organizira predstavitev domačih skupin in projektov tujim promoterjem in organizatorjem koncertov po vsem svetu.

Tudi umetniški vodje festivalov so izjemni in uveljavljeni glasbeniki, ki sestavijo raznovrsten, kakovosten program, ki vedno vključuje izraelske glasbenike. Jaz sem vsako leto na vsaj enem od teh večjih festivalov, kjer nastopam z izraelskimi glasbeniki, s katerimi spremljamo večinoma ameriške glasbenike, ki pridejo sami, brez svojih glasbenikov. Tako se lahko v praksi pokaže tem glasbenikom, pa tudi občinstvu, da so njihovi lokalni glasbeniki ob boku svetovnim zvezdam. To se mi zdi zelo učinkovito. Da ne omenim, kako pomembni so ti posamezniki za mlade, začetnike, saj predstavljajo uspeh, zvezdništvo in možnost doseganja ciljev čisto na vrhu!

Če se vrnem nazaj k primerjavam z Avstrijo, ZDA in Slovenijo, vašimi življenjskimi postojankami. Kje se počutite najbolj domače? Kje ste bili najtopleje sprejeti?
Kot tujec si vedno tujec. Zato je najboljši občutek v krajih, kjer smo vsi enaki: vsi tujci, vsi domačini ipd. V New Yorku je vedno prvo vprašanje: od kod pa si? In tako smo vsi na istem. V Izraelu pa je neverjetno lep odziv ljudi, ko jim povem, da sem iz Slovenije, saj je to za večino Izraelcev raj na zemlji. In se ne hecam, niti ne pretiravam. Taki so odgovori!

Se da v Izraelu živeti od džeza? In ali bi se dalo z njim preživeti v Sloveniji?
Sebe ne vidim kot zgolj džezovskega bobnarja, saj imam veliko izkušenj tudi v drugih slogih in scenah. Ravno zdaj, ko pišem te odgovore, sem na poti v New Orleans, kjer se dobim s svojim ameriškim bendom rock'n'rolla. Naštudirali bomo nov material in ga izpilili na nastopih po Floridi, Tennesseeju in vse gor do Nashvilla, kjer bomo posneli novo ploščo. Tako se obzorje malo razširi in je več možnosti za delo. Nasploh so bobni instrument, ki je v glavnem v spremljevalni funkciji, tako da sem poleg svojih projektov vpleten v veliko drugih, tudi v Sloveniji, saj sem kar redno doma. In vse skupaj se potem nekako izide. Kot sem že prej omenil, pa ima Slovenija prednost Evrope ter da se lahko usedeš v avto in pelješ na "špil" na Dunaj, Milano, München ipd. Druga možnost je učiteljski položaj ali mesto v kakem izmed naših profesionalnih orkestrov. Tako da, če si dober in je lahko s tabo delati, se vedno in povsod da.

IZ PRVE ROKE