Z Ameriko sta se skupaj z možem Robertom spogledovala že med študijem, a takrat se nista opogumila za velik korak. Odločitev pred tremi leti je bila še toliko težja: "Ali pustiti za sabo 20 let dela in začeti na novo v najbolj IT-konkurenčnem okolju? Najina otroka sta vsak na svojem področju izjemno nadarjena, in želja, da jima omogočiva izobrazbo in priložnosti, ki jih v Sloveniji ni, je dokončno pretehtala odločitev."

Po selitvi sta z možem Robertom tam odprla svoje podjetje: "Zaradi moževega poklica in specializacije v reševanju podatkov sva vedno razmišljala o Silicijevi dolini kot idealnem cilju. Hkrati je predstavljala silen izziv, saj je središče največjih svetovnih IT-korporacij in zagonskih podjetij," je pojasnila Kotarjeva.

Pred kratkim se je mudila v Sloveniji, saj je spremljala svojo hčerko Anjo med nastopi na festivalu Poprock in Ema. Zato je bilo to tudi dobra iztočnica za kratko primerjavo med Slovenci doma in v ZDA: "Poudariti moram, da je predvsem pri starejših ameriških Slovencih občutiti veliko zavednost in njihov narodni ponos je večji kot v domovini. To nas je zelo in prijetno presenetilo," je dejala.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Kako velik je bil za vas preskok v miselnosti, ki je značilna za Silicijevo dolino? Tam so na primer v ospredju zastavljanje visokih ciljev in tudi neuspeh je, prej kot polom, samo lekcija, ki vodi do uspeha.
Miselnost, ki poganja Silicijevo dolino, je spodbujevalna in nalezljiva. Predvsem mož je že v Sloveniji vedno razmišljal zunaj okvira, vedno v smeri, kako bi nekaj naredil drugače, bolje. Tega pozitivnega in optimističnega razmišljanja smo se vsi v družini nalezli od njega, zato se nam ni bilo treba veliko prilagajati. Kot ste že sami povedali, se tukaj iz vsake izkušnje poskušaš nekaj naučiti. Več, kot imaš izkušenj, več se naučiš in več znanja imaš.

Se čuti ta neskončni boj po uspehu? Koliko ga je v poslu in koliko že v šolah?
Res je povsod konkurenca, želja, da narediš nekaj še boljše. Vendar tega ne občutiš kot boj. Če nekomu, ki se trudi, nekaj uspe in izstopi iz povprečja, mu ljudje za to dajo priznanje, pohvalo in ga spoštujejo, ker vedo, da je moral vložiti ogromno znanja in dela, da je to dosegel. Uspeti je težko, a če si priden, ni nič nemogoče. Ko nekomu uspe, gre potem lahko hitro navzgor in seveda prav tako hitro navzdol, zato se je treba ves čas truditi.
Podobno je v šolah. Otroke že od malega spodbujajo, da pridobljeno znanje uporabijo v praksi, da iščejo težave in rešitve zanje. Kdor se trudi, dobi priznanje. Prav zaradi tega se je najinima otrokoma uspelo zelo hitro uveljaviti v popolnoma novem okolju in drugačnem šolskem sistemu. Po naših izkušnjah v šoli učence spodbujajo, usmerjajo in pričakujejo rezultate v skladu z njihovimi talenti in interesi.

Recimo pred kratkim sem brala prispevek na spletni strani The Atlantic, kjer so se razpisali o samomorih med mladimi v Silicijevi dolini. Poudarek je bil na tem, da se otroci za potrditev pred starši bojujejo za čim boljše ocene in uspehe, toda na koncu izgubijo bitko v medsebojnih odnosih. Kako velik pritisk daje samo okolje mladim?
Mi ne poznamo družine, ki bi se spoprijemala s težavo samomora. Opažamo pa, da predvsem azijske družine pričakujejo od svojih otrok več, kot se nam zdi normalno. Verjetno je to odsev njihove kulture in želje po boljši prihodnosti. Ameriške družine so po naših opažanjih bolj sproščene in popustljive do svojih otrok, kar pa lahko vodi v drugo skrajnost, ko starši ne obvladajo več položaja in za otroke poiščejo pomoč pri psihiatrih. Na splošno bi lahko rekli, da se bogate družine manj posvečajo svojim otrokom, saj sta na prvem mestu posel in zabava, za otroke pa mislijo, da najbolje poskrbijo tako, da jih vpišejo v drage zasebne šole.
Potem seveda od njih pričakujejo odlične ocene, rezultate na tekmovanjih in udejstvovanje v številnih dodatnih dejavnostih, s katerimi si bodo zagotovili mesto na elitnih univerzah, ki nadalje omogočajo dobro plačane službe v najboljših podjetjih. Mladi so nasploh zelo obremenjeni z vpisom na univerzo. Če nimajo nekoga, ki bi poslušal in razumel njihove težave ter jih bodril, breme lahko postane preveliko in se zatečejo k različnim opojnim snovem oz. si v skrajnem primeru celo vzamejo življenje. Potem se vsi sprašujejo, zakaj je to naredil, ko pa je imel vse, kar si je želel. Mislim, da so za mlade zelo pomembne povezanost, ljubezen in podpora družine.

Kako poteka prijava na študijski program ameriški univerzi, kot je Berklee?
V Ameriki obstaja možnost, da na podlagi odličnih rezultatov začneš izpite za kolidž delati že v srednji šoli. Tako se je hčerka Anja že takrat prijavila na Berklee in je že kar nekaj predmetov za kolidž naredila, še preden je končala srednjo šolo. Da te sprejmejo na kakšno uglednejšo ameriško univerzo, je treba izpolniti veliko pogojev. Imeti moraš dobre ocene (GPA), dober rezultat na testih SAT in ACT, izkušnje in nagrade s čim več področij, napisati moraš več posebnih esejev, pridobiti priporočila profesorjev, mentorjev in npr. za glasbeni/gledališki program opraviti se več krogov avdicij. Za univerze niso dovolj samo tvoje ocene in dosežki, ampak jih zanima tvoja celotna osebnost: od tvojega znanja do razmišljanja, od preteklosti do načrtov in ciljev, zato poleg drugega npr. pregledajo tudi tvoja družbena omrežja.

Za ZDA so sploh nekaj običajnega študentska posojila, ki jih nato številni odplačujejo vse življenje. Govorimo tudi o 50 tisoč evrih dolga. Poznam primer, ko sem bila v Chicagu, ko mi je razlagala študentka na Bradley University, kako že med študijem študenti iščejo prakse, ki jih opravljajo brezplačno, samo zato, da jim to pozneje pomaga pri pridobivanju službe. Kako bi vi primerjali slovenski in ameriški izobraževalni sistem - so sploh kakšne podobnosti?
Težko delam primerjavo, saj je od mojega študija minilo že več kot 20 let in v tem času se je v Sloveniji marsikaj spremenilo.
Izpostavila bi npr., da po izkušnjah najinih otrok ameriški izobraževalni sistem deluje tako, da teorijo povezuje s prakso. Učence spodbujajo, da razmišljajo in z usvojenim znanjem poskušajo najti rešitev za neko obstoječo težavo. Podjetja iščejo ljudi, ki so sposobni samostojnega inovativnega razmišljanja. Zato študenti delajo tudi brezplačno, da si pridobijo izkušnje in priporočila, ki jim pozneje pomagajo pri iskanju službe.
Žalostno je, da sistem dopušča, da morajo mladi za študij zaprositi za posojila, ki jih potem odplačujejo desetletje. Država, univerze in razne organizacije sicer ponujajo študentom različne štipendije, ki lahko pokrijejo do polovice, v izjemnih primerih tudi celotno šolnino, večino pa mora priskrbeti študent oz. njegova družina. Vsekakor ameriški izobraževalni sistem nujno potrebuje spremembe v smislu pocenitve in dostopnosti univerzitetnega študija za širše množice mladih.

Če še ostaneva pri tej temi: po navadi mladi pristanejo v službah, ki so več kilometrov oddaljeni od njihovih domov. Tako da precej časa preživijo na cesti. Kako je s sredstvi javnega prevoza, če recimo ne živiš v strogem središču mesta ali pa poleg šol oz. delovnega mesta? Kako ste se vi spopadli s tem?
Razdalje, ki se predvsem Evropejcem zdijo izredno dolge, so ameriška resničnost. Večina podjetij je na t. i. industrijskih območjih. Mesta imajo po navadi "down town", kjer so predvsem pisarne raznih finančnih, zavarovalnih, odvetniških, IT- ipd. podjetij. Ljudje pa večinoma živijo v soseskah, ki so ločena od obeh. Zato je normalno, da se vsak dan vozijo na delo na drugi konec mesta ali v drugo mesto. Javni prevoz ni tako razvejan, kot ga poznamo v evropskih mestih. Seveda so razlike med mesti. V Silicijevi dolini npr. obstaja nekaj avtobusnih linij in železniški prevoz, večinoma pa se ljudje prevažajo s svojimi avtomobili. V zadnjem času je vedno bolj popularen aplikacija Uber, ki omogoča, da lahko vsak s svojim osebnim vozilom prevaža potnike po nizki ceni. Poleg tega velika IT-podjetja za svoje uslužbence omogočajo brezplačne prevoze na delo. V New Yorku je npr. položaj popolnoma drugačen; ljudje se vozijo predvsem s taksiji, podzemno železnico in avtobusi.
Mi imamo srečo, da smo tako od šole kot od službe oddaljeni približno pol ure vožnje z avtomobilom. Šole sicer imajo šolske avtobuse, ki pa ne pokrivajo vseh sosesk, zato večino otrok vozijo v šolo starši. Ko otroci naredijo vozniški izpit - že pri 16 letih - se lahko vozijo sami.

Sploh v zadnjih letih je to postal priljubljen cilj Kitajcev, ki doma prodajo vse svoje premoženje, samo zato, da lahko vpišejo svoje otroke v tamkajšnje prestižne šole. Kako izrazita je mešanica kultur ali je bolj kot raznolikost v ospredju prilagajanje "ameriškemu načinu življenja" oz. kulturi?
Ameriški način življenja temelji na strpnosti in enakosti vseh ras, narodov in kultur, ki živijo v ZDA. Ljudje dihajo idejo, da vsakemu lahko uspe in nič ni nemogoče. Vsak, ki se preseli v ZDA, se mora prilagoditi novemu okolju in načinu življenja, hkrati pa lahko ohranja svojo tradicijo in kulturo. Zato obstajajo v ZDA zelo močne in žive narodne skupnosti, tudi slovenska. Mi se trudimo povzeti dobre stvari iz obeh, tako slovenskega kot ameriškega načina življenja.
Sicer pa se ljudje in kulture vedno bolj mešajo, predvsem mlajše generacije. Kljub temu se različne rase oz. narodi pogosto družijo v svojem krogu. Tako so naselja, kjer živijo pretežno Kitajci, Filipinci, Mehičani, Indijci, Afroameričani ...
Kalifornija velja za zelo demokratično, napredno in odprto za nove ideje. Pravijo, da v Kaliforniji polovica prebivalcev doma poleg angleščine govori drug jezik.
V Silicijevi dolini živi veliko Kitajcev. Veliko je novih migrantov, ki so prišli sem v želji po boljšem življenju za sebe in svoje potomce. Po naših opažanjih so zelo disciplinirani in pripravljeni na odpovedi, da bi jim uspelo uresničili svoje sanje.

Prva asociacija na Silicijevo dolino je za številne mesto visokotehnoloških podjetij, kjer se cedita med in mleko, toda kakšna je zgodba v ozadju? Kakšen je prepad med revnimi in bogatimi? Kako izrazita je ta segregacija? In kako jo sami opazite?
Silicijeva dolina velja za eno najbogatejših področij v ZDA, zato velike revščine nikjer ni opaziti. A kot velja za celotno Ameriko, je tudi tukaj diferenciacija med ljudmi velika. Nekateri si lahko privoščijo dobesedno vse in razmetavajo z denarjem, medtem ko drugi komaj povežejo eno plačo z drugo. Razlike opaziš na vsakem koraku. Vsak sloj živi v svojem okolju in pogosto opravlja specifična dela; tako npr. fizična dela, kot sta košnja trave in vzdrževanje bazenov, po večini opravljajo Mehičani.

Kakšni so stroški bivanja? In koliko stane najem stanovanja oz. hiše?
Vse je odvisno od tega, kam se želiš pozicionirati. Obstajajo območja cenejših naselij, kjer so slabše hiše, slabša šola, slabša okolica in slabša varnost. Na drugi strani imaš naselja s čudovitimi hišami, urejeno okolico, varna, z dobrimi šolami. Potem so ekskluzivna naselja, ki so ograjena, z vratarjem in vanje lahko prideš samo, če tam živiš oz. si povabljen na obisk.
Najbogatejši pa živijo zunaj naselij, v vilah, ki so skrite očem. Nadalje so stroški odvisni od velikosti stanovanja oz. hiše. Najemnina za manjše stanovanje v slabšem predelu je lahko nekaj sto dolarjev, medtem ko je najemnina za veliko hišo v ekskluzivnem predelu lahko tudi deset tisoč dolarjev mesečno. Če kje, v Ameriki velja pravilo: malo denarja, malo muzike.

Silicijeva dolina je eden izmed svetovnih generatorjev tehnoloških inovacij. Kako pri delu v svojem podjetju občutite to edinstveno podjetniško kulturo? Je še prostor za slovenska podjetja?
Vsak dan lahko zaslediš informacije o novih dosežkih in presežkih podjetij, ki so praktično tvoji sosedje. Zato je naravno, da si želiš sodelovanja z njimi in neprestano razmišljaš, kako bi svoje proizvode/storitve izboljšal, da bi bil boljši od konkurence. Vedno je prostor za nova podjetja, nove ideje in izboljšave. Ni pomembno, od kod prihajaš, edino merilo je, kaj znaš in kako znaš to znanje prodati. Zato je nujno potrebno nadaljnje izobraževanje, sledenje novim dognanjem, ker samo z novim znanjem lahko razmišljaš o novih rešitvah.

Predvsem je za Američane značilen fleksibilen trg dela. Je to vedno prednost? Koliko podjetniki počivajo ob praznikih?
Iz našega vidika - delodajalca je dejstvo, da se trg dela hitro prilagaja ekonomskim spremembam, prednost. Amerika temelji na kapitalističnem sistemu, kjer konkurenca deluje na vseh področjih. Zaposleni se zavedajo, da lahko ostanejo brez zaposlitve, po drugi strani pa tudi vedo, da bodo dobili novo službo. Ekonomija živi, spremembe se ves čas dogajajo in ljudje se jim prilagajajo. Ne samo podjetniki, vsi ljudje delajo veliko, tudi ob konceh tedna in praznikih, če je treba.

Pogrešate morda kaj slovenski način življenja, ko se ob sobotah popoldne napolnijo kavarne ob Ljubljanici, glede na to, da boste na ameriških ulicah zagledali v večini primerov le avtomobile. Kako je vrednoten prosti čas v ZDA in kako se ga preživlja?
Pogrešamo predvsem zeleno naravo, pa izlete na obalo in v gore. Vendar smo tudi tukaj našli lepe kotičke. Pogosto se zapeljemo v Carmel in Santa Cruz, kjer naša fanta deskata, ali pa samo opazujemo ogromne valove - tu je doma slavni val Mavericks, v sicer topli Kaliforniji lahko uživamo na snegu ob Lake Tahoe, kjer so številna smučišča, lahko uživamo v hipsterskem mestnem utripu San Francisca ali pa se prepustimo kulturnemu šoku bolj oddaljenega Los Angelesa.
Sicer pa v Kaliforniji obstajajo komercialna središča oz. kar mala mesta v evropskem slogu s trgovinami in restavracijami, kjer se lahko sprehajaš po ulicah, kupuješ in se ustaviš na kavici.
Prosti čas je zelo cenjena dobrina, saj ga večini ljudi primanjkuje. Večina ima prosti čas samo ob konceh tedna, zato se ga poskusa preživeti čim bolj kakovostno. Veliko ljudi se ukvarja s športom. Družine gredo na izlet na obalo, v zabaviščni park, prijatelji si ogledajo tekmo ameriškega nogometa ali koncert. Najbolj značilno druženje pa je druženje ob žaru na vrtu za hišo.

Koliko Američani pomagajo, da se ne počutiš kot tujec, ko prideš v novo državo?
Američani so po naravi odprti in prijazni. Ljudje te radi ogovorijo in pohvalijo, čeprav te ne poznajo. Ko slišijo melodijo tvoje angleščine, ki ji prijazno pravijo "naglas", te po navadi vprašajo, od kod si, in tudi sami radi povedo, od kod so prišli njihovi predniki. Zavedajo se, da so vsi potomci priseljencev.
Seveda pa prijaznost ljudi ne pomeni, da takoj lahko najdeš prijatelje. Nasprotno, prave prijatelje je težko dobiti.
Sicer pa ljudi nasploh vzgajajo in spodbujajo, da iščejo pozitivne stvari okoli sebe. Pravijo, da daj vsak dan nekomu vsaj en kompliment, in svet okrog tebe bo lepši. Ta pozitivna naravnanost nam je zelo všeč.

Kako močna je slovenska manjšina v Silicijevi dolini - kako potekajo druženja?
V Silicijevi dolini oziroma v South Bay Areu živi in dela veliko Slovencev. Veliko je starejših, ki pripadajo generaciji, ki je prišla v ZDA po vojni. V zadnjem času pa prihaja vedno več mladih. V San Franciscu je Slovenska hiša, kjer se Slovenci zbiramo za slovenske praznike. Občasno se organizirajo tematski debatni večeri, plesi in večeri slovenskega filma - med drugim smo si ogledali film Gremo mi po svoje, v katerem sta igrala najina otroka (smeh). Vsako leto poteka tečaj slovenskega jezika za partnerje Slovencev in potomce druge ali tretje generacije Slovencev. Poudariti moram, da je predvsem pri starejših ameriških Slovencih občutiti veliko zavednost in njihov narodni ponos je večji kot v domovini. To nas je zelo in prijetno presenetilo.

Trump ali Melania - kdo je bolj na udaru ta hip, ko se pogovarjate s Slovenci na teh srečanjih?
Kot Slovenci ne moremo voliti v ZDA. In ker politika podžiga strasti, se pogovoru o politiki raje politično izognemo. Sicer pa je za številne sporna zvezda letošnjih predsedniških volitev gospod Trump.

IZ PRVE ROKE