Jure dela za italijansko multinacionalko, ki se ukvarja z železarstvom, služba pa ga je v zadnjih letih odpeljala na različne konce sveta. "Od leta 2008 do 2011 sem delal v Zafra, pri Sevilli, potem sem bil v Švici in Indiji, potem sem bil tri leta in pol v Abu Dabiju, zdaj pa sem tu eno leto in pol. Odgovoren sem za montažo in zagon jeklarn," pojasnjuje Jure in dodaja, da je bil šok, ko je prišel v Angolo, velik.

Republika Angola, ki je po površini dvakrat večja od Francije, je bila več kot 400 let portugalska kolonija, osamosvojila se je leta 1975, a potem je v državi več kot 30 let divjala državljanska vojna, zaradi česar se je razvoj močno upočasnil. Končala se je šele leta 2002. Od takrat se država pospešeno razvija, spada med najhitreje razvijajoče se države na svetu, med letoma 2001 in 2010 je bila povprečna rast BDP-ja na leto več kot 11-odstotna, kar je bilo največ na svetu. Gonilo razvoja pa je izvoz nafte in prodaja diamantov. The Economist je leta 2008 ocenil, da ti dve dobrini predstavljata 60 odstotkov angolskega BDP-ja. Se pa država spopada z veliko socialno neenakostjo, pesti pa jo tudi močno razraščena korupcija.

Ste sami izbrali Angolo?
Na izbiro sem imel Vietnam in Angolo. Napaka je bila, da sem šel v Angolo (smeh). Zanjo sem se odločili zaradi kariere, ker je tu projekt bolj zanimiv kot tisti v Vietnamu. Tu pa delam nekaj čisto novega. Mi pa ni nihče povedal, da so tu razmere za delo zelo zahtevne.

Koliko časa boste še v Angoli?
So določeni časovni okvirji, projekt ima običajno svoj urnik, sicer lahko prihaja do zamud. Do zdaj sem bil še vedno na projektih, ki so se držali roka. Če bom še pet let tu, pa ne vem. Cilj je, da zaženemo jeklarno do aprila. Montaža je končana, prva faza zagona je končana, tako da sem v bistvu svoje delo že približno končal.

Kakšen je bil prvi stik z Angolo?
Priletel sem iz Dubaja in ko pristaneš na letališču, je kar šok, kajti pristaneš sredi favel. Že z letala lahko vidiš kaos. Lokalno prebivalstvo je zelo revno: nimajo ne vode ne elektrike, živijo v pločevinastih domovih. To velja tako za Luando kot za okolico.

O Angoli, ki je ena od največjih afriških držav, ne beremo pogosto. Kako bi jo opisali?
Država ni tako revna, je druga največja afriška izvoznica nafte, imajo zelo veliko naravnih mineralov. Dejstvo je, da so prebivalci zelo revni, država pa ne. Po osamosvojitvi od Portugalske leta 1975 je v državi 30 let divjala državljanska vojna, ki je močno upočasnila razvoj države. Ko je umrl prvi predsednik Nieto, je določil kot svojega naslednika aktualnega predsednika Do Santosa. Po državljanski vojni so si državo razdelili generali, dejstvo je, da je vojska še vedno zelo prisotna na ulicah, prav tako policija. Veliko težavo predstavlja tudi korupcija. Enkrat sem šel z voznikom v Luando, živim 30 kilometrov iz nje, ko naju ustavi policist in mi pravi, da voznik ne sme voziti z uhanom. Sem ga pogledal debelo, potem plačal 20 dolarjev, in sva šla lahko naprej. Vse je tako narejeno, brez podkupovanja skorajda ne gre.

K nam prihajajo kolegi z vsega sveta in že kar nekaj primerov poznam, ko so morali na letališču plačati 50 dolarjev podkupnine, da so sploh lahko vstopili v državo.

Luanda velja za tuje delavce za najdražjo prestolnico na svetu. Ali je veliko tujcev?
Tujci večinoma živijo v ograjenih naseljih. Je pa res, da je nenormalno drago. Ko bereš, si res ne predstavljaš. Primer: za dve kavi in dva soka sem zadnjič v lepem delu mesta plačal 54 dolarjev.

Veljajo torej dvojne cene?
V bistvu je to precej kompleksen sistem. Lokalna valuta je kwanza, ki ni priznana mednarodno, tako da je zunaj Angole ne moreš uporabljati. Menjalni tečaj z dolarjem se spreminja in močno niha, zato potem prihaja do zelo visokih cen.

Kako je bilo pa s praktičnimi stvarmi, recimo s stanovanjem, trgovinami in podobno?
Za delavce v tovarni so poleg nje naredili posebno naselje. Običajno smo sicer po svetu nameščeni v hotelih ali normalno v stanovanjih, tu pa je bil položaj tak, da so zraven tovarne naredili naselje, v katerem bodo potem živeli delavci, tudi iz Evrope, ki bodo delali tu. Domačini so deloma uvozili menedžment iz Evrope, ki bo živel v teh hiškah oz. že živi. Glede trgovine, v Luandi obstaja nekaj podobnih trgovskih verig, kot je Mercator, v njih pa je 99 odstotkov izdelkov uvoženih iz Portugalske. Angola namreč proizvaja zelo malo stvari.

Brala sem, da ima država sicer zelo rodovitno zemljo, a od državljanske vojne imajo težavo z minami in veliko dobrin uvažajo iz Portugalske in Južne Afrike.
Ja, to je zanimivo. Sadje je lokalno, delam zraven območja, kjer rasteta mango in papaja, ananas pa recimo pripeljejo iz druge regije. Nimajo pa veliko živinoreje in pridelave mleka. Enkrat sem jedel neki jogurt, pa se ni dobro izšlo, sem imel prebavne težave. Jogurt sicer ni bil slabega okusa, verjetno pa so bile v njem drugačne bakterije. Mesnih izdelkov ni veliko, na tržnici imajo recimo ovčke, vendar so to lokalni kmetje, ni pa neke organizirane industrije.

Brala sem, da se je treba cepiti pred celo vrsto bolezni. Kako je z zdravstveno oskrbo?
Cepil sem se proti standardnim boleznim, hepatitis a, b. Sem pa že zbolel za malarijo in je bilo res hudo. Vročina, bruhanje, driska. Zdaj razumem, zakaj ima država zelo visoko smrtnost. Namreč potrebna zdravila so za nas poceni, stanejo nekje 30 dolarjev, za domače prebivalstvo pa je to zelo visoka cena.

Je bilo takoj jasno, da gre za malarijo?
Ja, tu je ob takih simptomih jasno, da gre za malarijo ali nekaj drugega (hehe). Sicer pa ima država veliko težavo tudi z aidsom, med domačini je precej razširjen.

Kakšen zdravstveni sistem pa imajo? Vi kot tuji delavec imate verjetno oskrbo zagotovljeno v zasebnih klinikah, ki so v rokah tujcev?
V Luandi obstaja nekaj različnih klinik, tudi zobozdravniške. Moj kolega je moral iti k zobozdravniku in je to drago plačal: samo da se je usedel, ga je to stalo 200 dolarjev. Kot že rečeno, sam živim približno 30 kilometrov iz prestolnice, tukaj sicer obstaja neka oblika zdravstva, toda ključni problem je logistične narave. Država je precej velika, vendar pa imajo zelo slabe ceste. Tudi naše podjetje pomaga pri delovanju ene izmed klinik. Zanimivo je, da so zdravniki večinoma Kubanci. Namreč državi imata že od državljanske vojne naprej sklenjen dogovor, tako da Kuba pomaga Angoli z zdravniki.

En vidik, ki ga je treba omeniti, je tudi dejstvo, da je prebivalstvo v povprečju zelo mlado, starejših skorajda ne vidiš, vsaj tu ne, kjer živim jaz. Smrtnost je res zelo visoka.

Torej ima država tako visoko rodnost kot visoko smrtnost.
Ko sem prvič prišel, se mi je zdelo kot filmski prizor. Vstopiš iz avta in proti tebi steče kup otrok. Če tu dekle zanosi pri 14, je to nekaj popolnoma normalno, doma v Sloveniji je pa socialno breme. Tu velja, da je z mamo, dokler ne hodi, potem so pa ti otroci v vasi skupaj in se igrajo in družijo, in načeloma sploh ne veš, čigav otrok je kateri.

Kako je pa s tujci? Kakšen odnos imajo domačini do tujcev?
Sam nisem imel še nobene slabe izkušnje. Po večini tudi kolegi nimajo slabih izkušenj, enega so sicer oropali, enega porezali, obakrat se je to zgodilo ponoči. Mislim, da velja enako kot povsod: če si previden kot v vsaki državi, se ti ne bo nič zgodilo. Sam se načeloma izogibam, da bi hodil ponoči ven v družbo, kjer so opiti, in se tudi tako izognem kakšnim morebitnim težavam.

Kako je pa recimo, ko greš na tržnico, so odprti in se želijo pogovarjati? Predvidevam, da v državi ni veliko turistov.
Oni so tujcev zelo vajeni, 400 let so živeli pod Portugalci, tako da so navajeni videvati tujce in živeti z njim. Zanimivo pa je, da se močno krepi kitajska skupnost. Vsa industrija proizvodnje opek je v kitajskih rokah.

Brala sem, da tudi sicer Kitajci neizmerno veliko investirajo v Angolo.
Res je, cela naselja gradijo zanje. Prav preseneča me, koliko je tega, ko bereš, si tega ne znaš predstavljati. Ko hodiš po cesti, so v nekaterih predelih vsi napisi v kitajščini.

Angola je bila 400 let pod Portugalci. Kako se čuti povezanost oz. navezanost na Portugalsko?
Portugalcev je tu zelo veliko, tudi portugalskih podjetij je ogromno, skratka Portugalci so zelo prisotni na vseh področjih, od hrane, restavracij - ogromno restavracij je v lasti Portugalcev.

Kako pa je s kulinariko?
Dejansko še nisem jedel njihove lokalne, tradicionalne hrane, do zdaj sem jedel le portugalsko. V pouličnih restavracijah je veliko jagenjčka na žaru. Sicer moram reči, da se da tu zelo dobro jesti. Sam živim 20 minut od plaže, kjer ti recimo spečejo odlično ribo. Tako dobre ribe nisem jedel še nikjer, pa sem jo jedel na zelo različnih koncih sveta. Na spletu sem iskal, kako se reče tej ribi, a neuspešno. Belo ribo ti pripravijo kot narezan zrezek, zraven sta olje in česen, in je res prava poslastica.

Kakšen pa je običajni delovnik v državi in kakšen je tvoj?
Običajno delam 12 ur na dan, ob sobotah delam pol dneva, ob nedeljah pa bolj urejam dokumentacijo, saj mi običajno zanjo vmes zmanjka časa. Domačini imajo v teoriji naš evropski urnik in delajo 8 ur na dan. Toda dejstvo je, da je to bolj v teoriji. Zgodi se, da se v nedeljo napijejo, in potem v ponedeljek ne pridejo na delo. Tu se res pozna, da je prebivalstvo zelo mlado in od njih ne moreš pričakovati velike zanesljivosti. Zelo velikokrat imajo tudi pogrebe, ki so pri njih dejansko podobni zabavam. Skratka, delovna disciplina se mora tu še razviti.

Kako je pa z vremenom? Zdaj imate poletje?
Vroče in soparno je, je pa letos občutno več padavin kot lani, vsak drugi dan dežuje. Glede dneva in noči: skoraj vse leto je podobno: stemni se približno ob pol sedmih. Glede temperatur: ni prevroče: poleti je maksimalno 35 stopinj, pozimi pa okoli 20.

Kot ste že omenili, je imela 30-letna državljanska vojna velik vpliv na razvoj države. V zadnjih letih so bili gospodarski kazalci boljši, gospodarstvo se razvija, a svetovna recesija je imela učinek tudi pri njih. Kakšen je splošen utrip države?
Temelj njihovega gospodarstva je nafta in zdajšnji padec cen jih je hudo prizadel. Nafta predstavlja 80 odstotkov njihovega izvoza. Vendar pa je tako, da imajo veliko težavo, ker ne rafinirajo nafte, temveč jo prodajajo surovo, in potem kupujejo rafinirano, kar je nelogično. Posledično stane liter bencina toliko kot pri nas ali je celo dražji. Tu zdaj stane 1,5 dolarja.

Kako pa dejansko tak sistem vzdrži? Zakaj ne naredijo lastnih rafinerij? To ni v interesu velikih držav?
Mislim, da je treba odgovore na to iskati v času državljanske vojne. Takrat so podpisali pogodbe s temi velikimi korporacijami, in sicer v zameno za orožje. Posledica dragega bencina je tudi neobstoj javnega prometa, imajo neke taksije oz. majhne kombije, v katerih je prostora za 10 do 15 ljudi, ki pa so zelo dragi, sploh za njihove standarde.

Luanda je dejansko država v državi, če se lahko tako izrazim. Že njena okolica je popolnoma drugačna, kaj šele drugi predeli države. Center Luande je dejansko razvita metropola, z različnimi storitvami, trgovinami in restavracijami, ki pa se duši v prometnem kaosu, saj javnega prometa ni. Že na obrobju pa je prizor popolnoma drugačen: ni elektrike, ni kanalizacije, ni vode. Zdaj se razvijajo projekti, da bi napeljali povsod električno energijo in podobno. Nekaj se dela, vendar pa gre zelo počasi.

Infrastruktura se torej šele razvija.
Infrastrukture skorajda ni. Recimo tukaj, kjer živim, je na drugi strani ceste vasica, v kateri so hiške narejene iz blata. To je stopnja, na kateri so.

Omenil si, da industrije ni, torej je verjetno podobno kot v revnih predelih Azije: vsak ima neko trgovino, v kateri nekaj prodaja, hkrati pa je to tudi delovna soba.
Da, približno tako je. Trgovinice so v Luandi, vsak nekaj prodaja, ob cesti kar pivo in vodo, medtem ko tukaj, kjer živim, tega ni. Dejansko se jim ne izplača imeti trgovinic, ker so naselja premajhna. Imajo pa majhne bare, kjer prodajajo pivo, to je več ali manj vse, pa recimo zelenjavo in sadje. Skratka, to, kar pridelujejo sami, to prodajajo.

Kako je pa s turizmom? Angola ima dolgo obalo. Gredo domačini kaj na morje?
Gredo, tu v bližini je javna plaža in tam je polno ljudi. Pridejo mladi, imajo kamion, s katerim se pripeljejo, in potem imajo kar na njem zabavo. Imajo pa zelo grdo navado, da smeti mečejo po tleh. Imajo zelo lepo naravo in za zdaj se jim ne zdi, da jo je treba ohranjati. Če govorim o smeteh, tudi sama Luanda nima organiziranega prevoza smeti in torej si lahko predstavljate, da je vse nakopičeno ipd. Tujci, ki živijo tu, veliko hodijo na Monusl Island in Ilia de Luanda, sicer je pa tako, da turizma ni veliko, predvsem zaradi težav s pridobivanjem vizuma in visokih cen. Te cene so res nenormalne. Ko sem moral zaradi službe prespati v hotelu v Luandi, šlo je za hotel s 3 zvezdicami, je soba stala kar 365 dolarjev. Pa ni bila res nič posebnega. V Dubaju si za ta denar že v zelo lepem hotelu.

Vaš delavnik je zelo naporen, tako da verjetno niste imeli časa, da bi raziskovali različne predele države?
Države kot take še nisem dosti raziskoval, predvsem zaradi logističnih težav. Če se hočeš premikati po državi, je to res izjemno velik projekt. Sama Luanda se ponaša z gradom iz kolonialističnih časov, ki so ga preuredili v vojni muzej. Na drugi strani mesta je mavzolej prvega predsednika, ki je narejen v ruskem slogu.

Kako se pa kaj zabavajo Angolci? Brala sem, da so dobri košarkarji in da tudi v nogometu niso slabi, kaj jih navdušuje?
Zelo radi poslušajo glasbo in plešejo, tako da ni presenečenje, da je tu veliko barov, saj radi veseljačijo. Glede športa, imajo veliko opravka z nogometno ligo, v bližini Luande je recimo tudi velik športni park, kjer je med drugim stadion za 30.000 ljudi, pa tudi košarkarsko dvorano.

Ali poznajo Slovenijo?
Ne, niti sanja se jim ne, kaj je Slovenija. Zmeraj ko me vprašajo, od kod sem, in povem, da iz Slovenije, se pri tem konča.

Kako je pa z različnimi prazniki? Jih imajo veliko? Predstavljam si, da je zabava velika.
Glede vere, so rimskokatoliške vere in veseli december je za njih že cel bolj prazničen. Seveda je drugače kot pri nas: tu je toplo in hodijo okoli s tistimi božičnimi kapami, oblečeni v kratke rokave. Je pa tako, da izkoristijo vsak izgovor za zabavo. Ob državnih praznikih pa nimajo razobešenih zastav, procesij ali česa podobnega.

Pri nas so migranti, tudi iz Afrike, stalnica novinarskega poročanja. Kako pa je s poročanjem pri njih? O čem poročajo mediji?
Lokalna televizija je kot pri nas pod Titom, zelo malo se govori o zunanjem svetu, o Ameriki ali zunanjem svetu, o domačih zadevah pa poročajo zelo prirejeno. Informacij iz Evrope je zelo malo, zanje je treba brati portugalske časopise. Dejstvo je, da so vsi zelo mladi in jih dejansko zunanji svet ne zanima preveč.

So tudi oni v taki fazi, podobno kakor v polovici Azije, kjer imajo hišo iz blata, v rokah pa najnovejši telefon?
Ja, vsi imajo mobilne telefone, s tem da so to kitajski ponaredki, saj so cene izjemno visoke, tako telefonov kot računalnikov. Dejansko so telefoni tu trikrat dražji kot v Dubaju, tako da me vedno, ko grem tja, sprašujejo, ali jim kupim kakšen telefon.

Meni je dejansko najbolj fascinantno, da se, ko greš v favele, kjer ni elektrike, vseeno vsi priključijo na elektriko, kjer je to le mogoče. Sploh ni neobičajno, da pride kdo v pisarno in vpraša, ali lahko polni telefon, ker doma pač nima elektrike. V teh lokalnih favelah je sicer tako, da imajo tisti, ki imajo malo več denarja, svoje generatorje.

Velja tudi v Luandi trend priseljevanja iz drugih predelov države?
Da, a predvsem zaradi dela. Ima pa pomembno vlogo pri tem tudi visoka rodnost: ko se preselijo, so kar naenkrat tu še štirje otroci. V pisarni imamo recimo čistilko, ki je stara 24 let in ima že štiri otroke. Je pa tako, da porodniški dopust tu ne obstaja, ni tudi redko, da otroci sploh nimajo rojstnih listov.

Nisi niti evidentiran, tako da kar malo dvomim v številke o številu prebivalstva, kajti po moje jih je nemogoče prešteti oz. priti do realne številke.

Kaj pa najbolj pogrešate? Živeli ste že na kar veliko koncih sveta. Čemu se vam je bilo najtežje privaditi?
Odvisno od države. V Španiji mi je bilo zelo lepo, živel sem v majhni vasici. V Švici mi je bilo čudno, ker tam poleti, okoli 10. avgusta, ko si pri nas navajen na počitnice, ko so ljudje na cesti in so bari polni, ni bilo žive duše, ob 8. uri zvečer pa vse zaprto. V Indiji mi je bilo fascinantno, a se nisem mogel navaditi na smrad, v Abu Dabiju ni narave, je samo pesek, in sem res pogrešal zelenje.

Tu je pa pač tretji svet, pogrešaš neko normalno življenje. Tu je vsaka stvar, ki bi bila v normalnih okoliščinah preprosta, cel projekt. Od tega da zelo težko dobiš stvari za projekt, kakšne tehnične zadeve sploh ne pridejo v poštev, preproste zadeve pa stanejo 10-krat več kot v Evropi.

Ksenja Tratnik

IZ PRVE ROKE