40-letni Kranjčan je svoj raj na Zemlji našel ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, kjer si je ustvaril tudi družino. Že kmalu po prihodu v "kraljestvo goril in šimpanzov", kot Ugando in sosednjo Ruando opisujejo turistične agencije, je ustanovil podjetje Edirisa, "okno v svet za spoznavanje Afrike in okno za Afriko, da vidi svet", danes pa večino svojega časa in energije usmerja v blagovno znamko Gorilla Highlands, s katerim želi območje, v kateri sam živi, odpreti svetu, privabiti obiskovalce, jo razviti, s tem pa poskrbeti tudi za lažje življenje domačinov.

Če do zdaj o Ugandi, državi ognjenikov, deževnih gozdov in tistih "pravih" afriških živali, niste vedeli ničesar, boste ob koncu tega pogovora vedeli vse, kar morate. In še kakšno podrobnost več.

Ste edini Slovenec, ki živi v Ugandi?
Ne, kje pa! Ne vodim evidence, ampak že pred menoj je bil v bližini ugandske meje slovenski misijonar Danilo Lisjak, ki se je iz Konga potem preselil v Ruando in končno na sever Ugande. Nekateri pa so prišli tudi prek "moje linije" in tukaj ostali. Najbrž nas je takih, ki tukaj stalno živimo, nekje od tri do pet.

Povprečen Slovenec o Ugandi verjetno ne ve prav veliko, razen tega, da leži v Afriki. Kaj bi o Ugandi po vašem mnenju nujno morali vedeti?
Prva stvar, ki jo moram poudariti, je, da je Uganda mirna, varna, zelena in manj vroča od Slovenije. To so štiri stvari, ki si jih Slovenci najbrž težko predstavljajo. Podnebje je kot slovenska jesen, ni prevroče, saj večina Ugande leži nad 1.000 metri nadmorske višine, mi ob jezeru Bunyonyi pa smo na 2.000 metrih. Smo na ekvatorju, ampak na višini. Padavin je veliko, kar pomeni, da je narava bogata, tropska, zelo lepa. Pa Idi Amin je že dolgo mrtev, haha.

Torej se lahko vsak, tudi tujec, belec, povsem brez težav sprehaja sam naokoli, tako po mestu kot po vasi?
Jaaaaa! Celotna vzhodna Afrika je zelo primerna za tiste, ki bi želeli potovati sami. Po polnoči v mestu moraš biti pač pameten, da veš, kam ne iti, tako kot povsod po svetu. Sam se tudi v prestolnici Kampali sredi noči sprehajam povsem brezskrbno. Na splošno je vse pod nadzorom, mirno. Naša država je zunaj vojnih območij, ebola je zelo daleč stran. Ta virus se sicer v državi občasno pojavi, pred leti je bilo nekaj primerov, a Uganda je zelo organizirana in takoj ukrepa. Glede tega so oblasti zelo resne. V zahodni Afriki ebole niso bili vajeni, niso je vzeli dovolj resno in jim je ušla izpod nadzora.

Kako vas je sicer pot iz Kranja zanesla v to državo - se vam je Uganda "zgodila" po naključju ali ste si želeli in načrtovali selitev v Afriko?
Jaz bi temu rekel usoda. Nisem imel kakšnega velikega interesa za Afriko, tudi zaradi vseh predsodkov in stereotipov, ki Slovencem polnijo glavo. Ko sem pisal diplomsko nalogo, sem iskal študijo primera in ugotovil, da je Uganda na področju interneta in drugih tehnologij med državami v razvoju med vodilnimi. Imeli so projekte, s katerimi so na vas pripeljali informacijske točke in telecentre. Zato sem si Ugando izbral za svojo destinacijo in v enem mesecu ugotovil, da je to to. Kombinacija prijetne klime, prijaznih ljudi, dejstva, da je preprosto začeti na novo, izzivov, veliko prostega prostora in novih priložnosti me je "zadela".

Zdaj v Ugandi bivate že 15 let. Kmalu po prihodu ste ustanovili socialno podjetje Edirisa, ki se ukvarja s promocijo Afrike, v zadnjem času pa ste aktivni predvsem z iniciativo Gorilla Highlands (Gorilja višavja), s katero skušate v jugozahodno Ugando privabiti obiskovalce in spodbuditi družbeni in gospodarski razvoj.
Da, Gorilla Highlands je naša "blagovna znamka", po katerem želimo, da postane znana naša regija in jo tako postavimo na svetovni zemljevid. Če ima regija ime, postane destinacija. Jugozahod Ugande zveni dolgočasno, Gorilla Highlands pač ne. Take pobude so Slovencem najbrž težje razumljive. Veliko lažje se poistovetijo s tem, da "ubogim Afričančkom" plačuješ šolnino in drugače humanitarno pomagaš. Kot Edirisa smo se nekoč ukvarjali tudi s podobnim projektom, zato smo še danes znani po pomoči na šoli, a to nikoli ni bila mišljeno kot naša glavna dejavnost. Osebno gledam na te stvari bolj celostno, globlje - vbogajme ni nikoli dolgoročna rešitev. Nisem človek, ki bi prihajal s področja turizma, sem pa ugotovil, da je turizem najbolj potencialna zadeva za prihodnost Ugande, saj je ta država za turizem neverjeno privlačna in primerna. Domačini lahko tako po eni strani zaslužijo, z dobrim delom nekaj ustvarijo, hkrati pa tudi turisti s tem, ko pridejo v naše dele Afrike, dokažejo domačinom, da je Afrika vredna spoštovanja. Zelo veliko je namreč mišljenja, da je vse afriško brez veze, da je treba v tujino. To je povezano z misijonarji in s tem, da je bil Jezus menda belec, čeprav je bil dejansko Palestinec. Belo je pravo, zahodno je pravo, lastno kulturo pa je treba zavreči, mislijo Afričani. Mi se borimo proti temu, smo kontramisijonarji, haha.

Glede na ime Gorilla Highlands si življenjski prostor delite z gorilami. Kakšno je srečanje s temi mogočnimi živalmi?
Pri nas živijo gorske gorile, ki so se znašle v hribih in zato razvile debelejšo dlako. So vrsta goril. Ogled goril je glavna atrakcija Ugande in tudi Ruande. Stvar je draga, izkušnja za pol dneva, mi pa želimo ljudem pokazati, da se da v regiji okoli dveh narodnih parkov z gorilami početi še veliko drugih stvari. Jugozahod Ugande je regija z vulkani, deževnim gozdom, prekrasnimi jezeri, imamo dobre ceste. Trenutno se ukvarjam s tem, da bi pod naš regijski dežnik vzeli še Ruando. Kongo je v težavah, ni še našel miru, medtem ko sta Ruanda in Uganda odlični destinaciji za obisk goril in še za marsikaj drugega. Sploh za tiste, ki imajo radi Afriko, a so naveličani safarijev v savani, je naša regija kot naročena.

So gorile zaščitene, kako blizu jim lahko človek pride?
V ugandskih gozdovih je 30 skupin goril, od teh jih je deset habituiranih, torej vajenih ljudi. Do teh goril so nekaj let hodili čuvaji parka in jih navajali na svojo prisotnost. Gorile dnevno doživijo en obisk. Osem ljudi sestavlja skupino, ki z njimi preživi eno uro. Rangerji zasledujejo gorile, saj vedno vsaj približno vedo, kje so. Ta dogodivščina v Ugandi stane reci-piši 600 dolarjev, kar seveda ni poceni. Interesentov vseeno ne manjka, zato cene ves čas rastejo. Začelo se je s sto dolarji, zdaj je cena že 600, medtem kot v Ruandi izkušnja stane celo 750 dolarjev.

Ampak vi želite obiskovalcem ponuditi več kot to. Kaj?
Z našimi "treki", mešanico popotništva in kanuarjenja, pokrivamo celotno regijo, kaj zanimivega pa imamo tudi za tiste, ki jim ni toliko do hoje. Obiskovalci si gredo na primer dopoldne ogledat gorile, popoldne jih peljemo v bolnišnico, kjer jim je med prvimi uspelo ustaviti prenos virusa HIV z matere na otroka in potem še na "Batwa Experience". Batwa so t. i. pigmejci, ki so nekoč živeli v teh gozdovih, danes pa v nekaj urah pokažejo, kakšen je bil njihov način življenja. Želimo, da tujci veliko doživijo, a da ima hkrati tudi tukajšnja skupnost kaj od tega.

A človek veliko zapravi že za letalsko vozovnico do Ugande. Iz katerih držav prihaja največ ljudi?
Vodijo Američani, med Evropejci je največ Britancev, Nizozemcev in Nemcev.

Bila pa sem presenečena, da tudi kar nekaj slovenskih turističnih agencij že organizira potovanja v Ugando in Ruando skupaj, ki ju opisujejo kot kraljestvo goril in šimpanzov. Poleg opic v Ugandu živijo tudi sloni, levi, ki plezajo po drevesih, leopardi, nilski konji, zebre, antilope. Je lahko za Evropejca še kaj bolj eksotično kot to?
Če koga zanimajo primati, je Uganda glavni cilj v Afriki. Koliko slovenskih agencij turo dejansko izvede, ne vem, a nekaj se jih obnaša precej "kavbojsko" - sredi ture me nenadoma pokličejo, kje sem, in po navadi sem ravno takrat na drugem koncu države. Zanimivo je, da slovenskih agencij ne moremo prepričati, da bi dale naše sicer kakovostne storitve v svoje programe, ne glede na to, da imajo Slovenci načeloma radi hribe in jezera. S Slovenci se tako zelo malo ubadamo. Imamo prostovoljce iz Slovenije, a smo zelo globalni. Trenutno smo najbolj "ameriški", da tako rečem.

Kakšne so letalske povezave do vas?
Ljudem, ki se neposredno obrnejo na nas, svetujemo, da priletijo v Kigali v Ruandi, ki je le dve do tri ure stran stran. Združujemo Ugando in Ruando, kar je za en teden ali dva zelo zanimivo potovanje, obiskovalci uživajo predvsem v vulkanih in deževnem gozdu. Če pa jih zanimajo tudi savana in tipična divjad, je zraven narodni park kraljice Elizabete in jih lahko zapeljemo tudi tja. Želimo ponuditi drugačno Afriko, lahko pa omogočimo tudi "klasiko". Naša glavna stvar so izleti peš in v kanujih, saj tako najbolje spoznaš naravo in ljudi.

V nekem pogovoru ste dejali, da so največja atrakcija Ugande prijazni in gostoljubni ljudje. "Ljudje pridejo gledat živali, vrnejo pa se najbolj navdušeni nad stiki z domačini."
Afričani so generalno gledano znani po tem, da so odlični gostitelji, ampak med njimi Ugandčani dodatno izstopajo. So zelo "na easy", veseli, inteligentni, zanimivi. Kot turist prideš med ljudi, ki so res veseli, da si z njimi, v primerjavi z na primer Kenijo, kjer te bolj ali manj le tolerirajo. Že samo to, da so po naravi bolj sproščeni, vpliva na turista. Doma imaš stresno življenje, ko pa prideš v Ugando, se sprostiš, saj ne moreš biti dolgo "našpičen", če vsi okrog tebe jemljejo življenje z lahkotne strani.

To je verjetno tudi zato, ker v državo še ni prišel množični turizem.
Da, tako je. Po eni strani rečemo hvala bogu, hkrati pa je v Ugandi še ogromno rezerve. Država še dolgo ne bo prenasičena s turisti.

Kakšno pa je življenje po vaseh? Pred očmi imam prašno dvorišče in na njem krito hiško iz blata ali gline, nekaj koz ali ovc, ženske, okoli katerih skače kup otrok in moške, ki se odpravljajo na lov. Kako daleč ali blizu resnici je ta kliše?
Predvsem dvorišče ni prašno, imamo preveč dežja, haha. Pozabite vse te podobe. Zelo je zeleno, vode imamo še preveč. Kam naj gre možakar na lov, če so živali v narodnih parkih zaščitene? Moški se ga prepogosto zapije, saj se je njegova tradicionalna vloga spremenila do neprepoznavnosti. Ženska pa je kmetica, ves dan je na polju, njena naloga je, da nahrani lačna usta.

Kaj uspeva na poljih?
Naša regija je slavna po krompirju, veliko je zelja in fižola, uspevajo celo jabolka. Smo tako visoko, da je edini tropski sadež, ki res lepo raste, ananas. Imamo tudi fenomenalne avokade, ki so povsem drugačni kot tisti v slovenskih trgovinah, saj ne potujejo prej nekaj tednov v kontejnerjih. Dozori in ga poješ. Uganda ima sicer tudi ogromno sladkih banan, a v naši regiji jih ni veliko.

Kakšna pa je značilna hrana?
Kar sem prej naštel. Domačini nimajo potrebe po raznolikosti, jedo kar naprej eno in isto, kulinarika ni ravno razvita. Vsako pleme ima kakšno zanimivo jed, ampak se je držijo kot pijanec plota. Kar definira Ugando, je to, da imajo vsi zelo radi nesladke močnate banane, matoke. Tako banano skuhaš, še preden porumeni, in postane priloga, podobna krompirju.

Česa vse nimate, kar se Evropejcem zdi samoumevno? Elektrika, internet, "bombardiranje" z informacijami iz javnega in zasebnega življenja, tehnološke "igračke", pa tudi tekoča voda, dostop do izobraževanja in zdravnika, prevozne ceste. Kaj pogrešate? Zdi se, da vam je najpomembnejši prav računalnik, saj ste na družbenih omrežjih zelo dejavni.
Imam vse, če je res kaj posebnega, pa to dobim v prestolnici Kampala ali v Kigaliju v Ruandi. Že v bližnjem mestu Kabale v veleblagovnici dobiš res vse, kar hočeš. Živim v vasi, v kateri imamo sončno energijo in zelo hiter internet, ki prihaja po mobilnem omrežju. Vsi Ugandčani imajo mobilne telefone, več ali manj so vsi tudi na spletu, če si to le lahko privoščijo. Kombinacija vasi in globalne vasi, haha.

Ampak s čim se potem domačini preživljajo?
Večina Ugandčanov se samo preprosto preživlja. Pojedo, kar zraste na njivah, kaj prodajo, da otrokom kupijo svinčnike in zvezke, ampak večinoma je to samozadostno kmetovanje.

Ko sem odtipkala v iskalnik na MMC-ju "Uganda", je bilo zelo malo zadetkov, največ smo pri zunanji politiki pisali o zelo spornem zakonu o drakonskih kaznih za istospolno usmerjene - dosmrtnem zaporu, ki ga je podpisal predsednik Yoweri Museveni, in o protipornografskem zakonu. Novi zakon z zaporom grozi tudi tistim, ki ne prijavijo homoseksualcev in ki promovirajo homoseksualnost. Se ta zakon v praksi upošteva in izvaja?
Treba je poudariti, da vse te neumnosti prihajajo iz Amerike. To ni zraslo na ugandskem zelniku, ampak so tovrstne bedarije v Ugando prišli širit ameriški fundamentalisti - da geji razkrajajo bistvo družine in podobno. Ugandčani so bili prej do gejev relativno strpni, a so jih pridigarji prepričali, da so geji nevarni, v smislu, da bo tuji homoseksualec prišel in bo mlade nedolžne Ugandčane privabil na svojo stran, jim plačal za storitve in iz njih naredil geje. To nerazumevanje, za kaj sploh gre, je glavni problem. V isti koš se meče pedofilijo in geje. Gre za ignoranco in potem tudi za politike, ki jim to ustreza, da lahko razvnemajo strasti in se jim tako ni treba ukvarjati s pravimi problemi, ki jih ima Uganda ogromno. Zakon proti istospolnim je propadel, preklicali so ga, a ne na osnovi človekovih pravic, pač pa nekih tehničnih zadev. A tudi za kratko obdobje, ko je veljal, je treba omeniti, da je v Ugandi velika razlika med tem, kaj se sprejme kot zakon in kaj se potem izvaja. To je kot noč in dan. Seveda je tak zakon katastrofa za seksualno manjšino, a v realnosti je bilo zelo malo sodno povzročenih težav. Težava nestrpnosti pa seveda ostaja, res ni fino biti gej v Ugandi. Zakon je bil predvsem opij za množice, podobno kot t. i. protipornografski zakon.

Ugandčani se vedno smejijo, ko jim rečem: "Bili ste goli, a prišli so misijonarji in vam povedali, da se morate obleči. Zdaj vi isto ponavljate napol nagim turistom." To so neumnosti. V afriški kulturi bi tako ali tako moralo biti pokrito samo mednožje, glede prsi so bili vedno zelo liberalni. Zahodne ideje o krščanski morali in pornografiji stojijo tudi za tem zakonom.

Uganda pa je z zakonom proti gejem vseeno razjezila zahodne države, predvsem ZDA, ki so največji darovalec pomoči Ugandi, ta pomoč zadnja leta znaša okoli 400 milijonov dolarjev na leto, Svetovna banka pa je Ugandi celo zadržala 90 milijonov dolarjev posojila. Katere multinacionalke in države sicer največ vlagajo v ugandsko gospodarstvo? Tujcem verjetno diši ugandska nafta, kaj država še izvaža?
Novic okoli nafte ne spremljam preveč, saj jo črpajo na drugem koncu države, tematika pa me spravlja v slabo voljo. Afriške proizvajalke nafte so si v glavnem nakopale težave, a ne zaradi tujih multinacionalk, ampak zaradi domače korupcije. Nafta je prej kot ne prekletstvo. Uganda je odprto gospodarsko okolje, vanjo se zlahka investira, število multinacionalk pa omejuje trapasti strah pred Afriko. Posledično prevladujejo Južni Afričani, ki potencial svoje celine poznajo. Precej dejavni so Kitajci, ki seveda skušajo čim več pobrati, ampak hkrati tudi razvijajo infrastrukturo. Skratka, dogaja se marsikaj.

Rahlo me spominjate na Toma Križnarja, ki je nedavno v pogovoru za MMC dejal, da je Afrika največji žrtvenik človeštva. "Prevladuje miselnost, da če mora kdo najprej umreti, naj bo to Afričan, ker so najbolj leni, zanemarjeni in najbolj podobni opicam. Ko poskušam Slovence navdušiti za vrednote, ki jih imajo Afričani, vidim, da me sploh nočejo razumeti. Imajo me za naivnega. Spopade dovoljujemo in spodbujamo, da jih lahko izkoriščamo." Verjetno delite njegovo mnenje?
Tomo deluje v Afriki, ki je sicer geografsko Ugandi relativno blizu, a istočasno je nek drug svet. Stereotipne predstave o Afričanih kažejo manko inteligence - inteligence pri tistih, ki jih razširjajo. Vsi smo v prvi vrsti ljudje, barva kože ima pri tem bolj malo zraven. Ugandčani so zaradi zelo simpatičnega podnebja bolj sproščeni, a to ne pomeni, da niso delavni! Po navadi se Afriko izkorišča, se ji "pomaga" ... Znano je, da bi Afrika živela mnogo bolje, če bi ji dovolili prost izvoz kot pa zdaj, ko se ji daje vbogajme. Določenim silam zagotovo ustreza, da določene regije ostanejo nerazvite; recimo Kongo, ki se nikakor ne more popolnoma stabilizirati, ker tak položaj prija domačim elitam, sosedom in velesilam, da lahko mirno kradejo naprej.

V Ugandi ste si ustvarili tudi družino, imate hčerko Enyo in sina Maanija. Kako močno se razlikujeta afriška in slovenska vzgoja?
Na splošno je ugandska vzgoja bolj razpuščena, ni, na primer, kakšnih pravil, kdaj morajo iti otroci spat. A hkrati so tudi bolj pripravljeni s palico udariti po riti. Drugače pa ni kakih "šokantnih" razlik, vzgoja je funkcija okolja, v katerem živiš. Če je tvoje okolje bolj sproščeno, bo taka tudi vzgoja. Slovenci se veliko bolj sekiramo kot Ugandčani, veliko več imamo omejitev in pravil.

Otroka pa prideta poleti tudi na počitnice v Slovenijo, sem zasledila na vašem Facebooku. Kako je to videti, uživata?
Da, otroka prideta vsako leto za en mesec na obisk. Stara starša ju razvajata, kako mislite, da se jima zdi, haha ...

Pa znata tudi slovensko, želite, da bi znala tudi naš jezik?
Sam sem bil v kritičnih obdobjih za razvoj jezika precej odstoten, saj sem imel različne projekte po vsej državi, tako da smo to malo spregledali. Stara starša v Sloveniji ju seveda skušata kar največ naučiti. Ju bo treba navaditi slovensko, ni drugega. Želim si, da se zavedata, da sta Afričana in hkrati Slovenca in da se tudi v Sloveniji dobro počutita.

Iz tega sklepam, da nameravate ostati v Ugandi in da nimate prav nobenega interesa, da se vrnete v Slovenijo.
Seveda. Poglejte no malo okoli sebe, bi vi šli v tako Slovenijo? Po izobrazbi sem novinar in ko spremljam, kaj se dogaja pri vas na področju medijev, sem lahko samo vesel, da nisem postal del te žalosti. Moralni in ekonomski razkroj, kaj naj rečem drugega. Sami ste si to skuhali, sam ne prevzemam nobene odgovornosti, haha.

Kakšna se vam še zdi Slovenija, ko jo opazujete nekaj tisoč kilometrov stran in 15 let kasneje?
Slovenija bi lahko bila uspešna državica, ima vse, kar potrebuje, ampak so se pač vaši politiki oziroma vodstveni delavci odločili, da bodo gledali kratkoročno in skrbeli predvsem za lastne koristi. Prelom med dvema sistemoma se je izkazal za kočljivo obdobje, v katerem so določeni ljudje nesramno obogateli in na žalost postali nekakšni vzorniki. Ko sem zapuščal Slovenijo, smo lahko rekli, da je v Afriki sama korupcija. Kaj pa zdaj? Saj je Slovenija morda že hujša od Ugande! S stališča promocije Afrike mi je to čisto zabavno, saj se je znova izkazalo, da smo vsi ljudje krvavi pod kožo in da bodo, če se pojavi priložnost, kradli vsi. Vse je odvisno od okolja, pravil, dogajanja okoli tebe. Ugandčan bo prišel v Evropo in postal na področju življenjskega sloga in delovnih navad Evropejec, saj je to edini način, da preživi.

Katere so glavne razlike v primerjavi s Slovenijo?
Glavna razlika se mi zdi, da Slovenec, ko sreča neznanega človeka, najprej predpostavlja, da gre za dobrega človeka, ki te kasneje utegne razočarati. Ugandčan po drugi strani najprej sklepa, da je neznanec slab človek, a se pusti pozitivno presenetiti. Do belih obiskovalcev so Ugandčani strašno prijazni, a če pride Afričan od kod drugod, celo če pride Ugandčan iz kakšne druge vasi, ga najprej sprejmejo s sumom. Ampak glede na to, kar se dogaja v Sloveniji, je ugandski pristop najbrž bolj smiseln?

IZ PRVE ROKE