Stašo je v Budino solzico, kot nekateri pravijo Šrilanki, saj je otok v obliki solze, skoraj 80 odstotkov prebivalcev pa je budistov, privabila poslovna priložnost. Že pred tem je tri mesece delala na Mauritiusu in leto dni v Indiji. Tudi Šrilanka ni njena končna destinacija, pravi, saj ima nemirno srce in se že ozira za novimi poslovnimi priložnostmi.
Trenutno se ukvarja z vodenjem hotelov, ima pa tudi lastno agencijo za organizacijo porok. Čeprav se življenje v Šrilanki za marsikoga sliši sanjsko, Staša priznava, da tudi tam ni vse popolno. "Šrilanka je za posel izredno težka, saj je veliko neplačnikov pa tudi poslovna kultura je popolnoma drugačna od naše. Priložnosti je sicer dosti, treba je le paziti, da izbereš pravo," je razložila.
Več o šrilanškem načinu poslovanja, kulturi domačinov in turizmu pa v spodnjem pogovoru.
V Šrilanki je 26 let trajala državljanska vojna, v kateri je umrlo več kot 70.000 ljudi. Končala se je leta 2009, ko so šrilanške oblasti napovedale dokončen poraz Tamilskih tigrov. So posledice vojne vidne še danes?
Posledice se čutijo še danes, vendar predvsem kot boleč spomin za domačine. Tujci ne sprašujemo preveč o tem, da ne odpiramo starih ran. So pa še vedno prisotni nekateri zakoni iz prejšnjega režima, na primer oderuški davki za avtomobile. Moj Suzuki alto stane tu 11.000 dolarjev, saj je nekdanji režim določil, da je avto luksuzna dobrina. Turisti morda kot posledico vojne najbolj opazijo vojake, ki so ponekod prisotni na ulicah, vendar je stanje boljše kot prej. Napadi se ne dogajajo več. Opazne so le nekatere provokacije v času volitev. Tako kot povsod drugje pa se opazi razlika v miselnosti med mlajšimi in starejšimi ter med tistimi, ki živijo na vaseh ali v mestih. Mladi večinoma ne razmišljajo več sovražno in se zavedajo, da ljudi ne določa barva kože in da vera ne definira človeka.
Prav zaradi notranjih nemirov je Šrilanka šele pred kratkim postala priljubljena dežela za oddih. Kako razvit je turizem danes?
V Šrilanki turizem vztrajno raste, pa tudi ekonomija se hitro razvija in raste odstotek prebivalcev srednjega razreda, zato se na žalost s tem dvigujejo tudi cene. Prijateljica mi je pred časom povedala, da je bila ob obisku Balija presenečena, ker je bilo vse ceneje kot tu. Plus so seveda nova delovna mesta, veliko ljudi dela v turističnem sektorju, hotelirji, vodiči, gostinci, ribiči in pridelovalci čaja, kokosa in začimb. Težava turizma pa je predvsem neizobražen sektor. Pri mladih se sicer stvari počasi spreminjajo, vedno več jih želi tudi študirati, vendar je kakovost študija vprašljiva.
Vi na otok niste prišli kot turistka, ampak vas je tja pripeljala poslovna priložnost.
Da, poslovna priložnost me je iz Indije vodila v Šrilanko. V Indiji sem delala kot pripravnica za agencijo, ki organizira vodene kolesarske izlete po New Delhiju. Po letu dni sem se odločila, da se preselim v Šrilanko, ker sem tam dobila ponudbo za vodenje hotela. Sprva sem tudi tu hotela ostati eno leto, vendar je naneslo tako, da sem zdaj v Šrilanki že tri leta. Vendar bom kar takoj povedala, da ni vse sanjsko. Vsaka medalja ima dve plati in tudi tukaj gradim zlate in črne spomine. Sem zelo zaposlena in le redko klepetam z domačimi, vsakokrat, ko se slišimo, pa mi pravijo: "Ti še ni dovolj vsega tega? Pridi že nazaj!"
Dejali ste, da se počutite, kot bi živeli v nekem drugem stoletju. Zakaj?
Ker tako je v Šrilanki. Nekateri avtomobili so zares stari, na vasi še vedno perejo obleke v reki, kuhajo kavo z električno žico, ki jo namočiš v vodo, in podobno. Po drugi strani pa imajo v Kolombu toliko bogatašev, da na dan zapravijo dve moji plači, vozijo najboljše avtomobile in letajo z zasebnimi letali. Vlada velika zmeda in nepravično razdeljeno bogastvo, požrešnost bogatih in skromnost malih ljudi.
Delate v turističnem sektorju, s čim točno se ukvarjate?
Ukvarjam se z vodenjem hotelov, organizacijo helikopterskih in letalskih poletov, z različnimi projekti. So tudi meseci, ko sem popolnoma brez dela, takrat ležim na plaži (smeh). To delo je precej nezanesljivo, saj se je veliko projektov izkazalo za dobro naložbo in smo bili dobro plačani, po drugi strani pa je bilo tudi veliko projektov, ki so padli v vodo, pa smo vsi ostali neplačani kljub trdemu delu. Plačilo je zagotovljeno, kadar delamo za velike organizacije, pri privatnikih ni vedno tako. Vse to je dobra življenjska šola, nekako poči tisti mehurček naivnosti in se spustiš na realna tla, naučiš se postaviti zase. Tega prej nisem bila vajena, tako da: vse je za nekaj dobro.
Imate tudi turistično agencijo za organizacijo porok, zarok in poročnih potovanj. Kako to, da ste se odločili za ustanovitev lastne agencije?
Organizacija porok je bila zame popoln skok v neznano in sem me je zaneslo po naključju. Prijateljica me je prosila, če bi lahko pomagala paru, ki se želi poročiti v Šrilanki, to pa se je pozneje razvilo v svojo smer. Želje in cilji delajo čudeže. Ko sem še živela pri starših, sem vedno svoje želje pisala na samolepilne listke in jih nato lepila po hiši. Zanimivo je, da se jih je veliko uresničilo. Samo zato ker sem se vsak dan opomnila na določen cilj in z meseci korak za korakom stopala proti sanjam. Verjeti je treba, da je mogoče, to je pomemben korak k uresničitvi sanj.
Organizirate manjše unikatne poroke. Kaj vse zajema organizacija in koliko ljudi se odloča za takšne vrste porok?
Organizacija porok zajema koordinacijo dokumentacije, najem prostora, dekoracijo, večerjo z vinom, matičarja in poročne fotografije. Največ damo na oseben pristop, zato se vedno prilagodimo željam para, cene pa se gibljejo od 1.300 evrov naprej. Teh parov, ki bi si želeli poroke na eksotični lokaciji, je kar precej. V mestu, kjer živim, tako nisem edina ponudnica takšnih storitev.
Kako je z zagonom podjetja in delovnim vizumom v Šrilanki?
Zadeve so zelo birokratske in potrebni so veliki denarni vložki, če greš na svoje. Če deluješ prek lokalnih agencij, je lažje. Delovni vizumi se dobijo prek velikih vlagateljskih podjetij in tudi s tem je povezanih veliko komplikacij. Si jo pa mora tujec urediti že pred svojim prihodom. Zahtevanje delovnega vizuma po prihodu je praktično nemogoče. Šrilanka je za posel izredno težavna, saj je veliko neplačnikov pa tudi poslovna kultura je popolnoma drugačna od naše. Priložnosti je sicer veliko, treba je le paziti, da izbereš pravo.
Kakšna pa je poslovna kultura Šrilančanov?
Veliko je korupcije, izkoriščanja delovne sile in neplačnikov, nekakšen urbani kaos. Tu moraš vse preplačati. Jaz se trudim, da korupcije ne podpiram, in potem sedim v kakšni pisarni namesto eno tudi do pet ur. Ali se splača ali ne, ne vem. Jaz se bolje počutim tako, zato bijem svoj mali boj. Potem so tu še kulturne razlike, kot je dojemanje časa, odgovornosti in verbalnega dogovora. Jutri pomeni enkrat ta teden, ob 3. uri pomeni enkrat do 4. ure, v tem smislu. To niti ni vedno slabo, saj se vseeno vse naredi, vendar z manj pritiska in stresa. V Sloveniji običajno velja, da kar se dogovoriš, to drži. Tu pa sem se navadila jemati dogovore z rezervo. V Kolombu je seveda drugače v velikih firmah, tam se da bolj normalno delati. Ljudje spoštujejo roke in se držijo dogovorjenega.
Domačini so znani tudi po tem, da stresa ne prenašajo dobro in da se hitro zgodi, da dajo odpoved, če je delo za njih preveč stresno. To drži?
Drži. Med mladimi, ki so zaposleni v gostinstvu, se velikokrat zgodi, da ne pridejo na delo, ker so se prejšnji dan napili ali pa sporekli z vodjo. Služba se hitro dobi, vsaj takšna za nekaj mesecev. Pri njih je to običajno, saj je tudi miselnost usmerjena na 'kratkoročno'.
Kaj je bil sicer za vas največji kulturni šok? So še kakšne kulturne razlike, na katere se niste mogli navaditi?
Življenje v Šrilanki je počasnejše in usmerjeno k družini. Še vedno spoštujejo določene običaje, kot so dogovorjene poroke, ampak bolj ali manj sem se navadila na vse. Enostavno se spremeniš, ker drugače ne moreš delovati. Včasih me seveda še vedno številne stvari motijo, potem pa se spomnim, da me tudi v Sloveniji motijo določene zadeve. Naučiš se sprejemati drugačnosti. Svet mora biti raznolik, da lahko funkcionira in obstaja. Ne vidim razloga, zakaj bi se morali vsi posloveniti ali pa imeti iste ideale in kulturo. Vem, da je včasih komu težko razložiti, zakaj tu nekaj počnemo na drugačen način, ljudje menijo, da smo "za časom", ampak jaz sem vesela, da imam priložnost širiti svoja obzorja, spoznavati nove kulture in običaje in se ne obremenjujem samo s tem, ali ima sosed boljši avto kot jaz. Vsaka država ima svoje pluse in minuse, zato s težavo berem, kako je doma vse črno in "fuj". Ljudje se sploh ne zavedajo dobrega, ne predstavljajo si, kako je, ko vladajo kaste. Če si v Indiji rojen očetu čevljarju, boš tudi ti čevljar, nam pa je v zibelko poleženo, da smo lahko, kdor koli želimo biti.
Omenili ste dogovorjene poroke, posebna pravila pa imajo tudi glede izkazovanja pozornosti. Šrilančani poljubljanje in objemanje razumejo kot zasebno početje, zato javno izkazovanje naklonjenosti partnerju velja za neprimerno. Ali na ulici res ni mogoče videti para, ki bi se poljubljal?
Skrivajo se v parkih in pod dežniki, ko se poljubljajo. Stvari se seveda dogajajo, vendar se o njih ne govori. Poznam pa recimo dekleta iz konservativnih tamilskih družin, ki pri 25 letih še niso bile na zmenku in se še nikoli niso poljubile, kar je za nas precej nenavadno.
Kakšni so sicer domačini in kako sprejemajo tujce?
Domačini so prijazni. Seveda pa, kamor greš, imaš ljudi z dobrimi in slabimi nameni, ne glede na državo. Tujce Šrilančani večinoma sprejemajo zelo dobro, pod pogojem, da se tujci vedejo v skladu z njihovimi pravili. Lahko pa se hitro zapletejo v težave z domačini, če ne spoštujejo njihove dežele.
Poznate, kakšen primer, ko so se tujci zapletli v težave z domačini? Na kaj morajo biti turisti pozorni ob obisku Šrilanke?
Neki britanski bogataš, ki ima v lasti veliko vil, hotelov in celo mali otok, je na drogu pred svojo hišo obrnil šrilansko zastavo na glavo in zato je bil izgnan iz države. Kasneje mu je nekako sicer uspelo priti nazaj, ne vem kako. Tudi sicer revnejši prebivalci ne marajo premožnih tujcev, zato med njimi večkrat pride do kakšnih trenj. Glede turistov pa menim, da so popolnoma varni, dokler se obnašajo kulturno, predvsem naj spoštujejo pravila pred templji.
Med ta pravila spada tudi spoštovanje kipa Bude. Za žalitev velja, če se kipu (prezgodaj) obrne hrbet ali pa se pred njim fotografira. Kako so domačini v resnici občutljivi na to?
Ne preveč. Vendar pozornost vseeno ni odveč, verske običaje je treba spoštovati, ne glede na to, za katero vero gre. Meni se nikoli ni zgodilo nič neprijetnega in tudi mojim prijateljem, ki so me obiskali, ne.
Kako stroga pa so budistična pravila glede prepovedi nudizma in uživanja alkoholnih pijač? Je težko dobiti alkoholne pijače?
V Šrilanki je velik problem alkoholizem. Njihov domači arak je izredno priljubljen in njihov konjiček je prevečkrat pitje. Zatorej imajo nekakšen "Kebrov zakon". Prodaja alkohola je prepovedana ob polni luni, ob volitvah in večjih praznikih. Sicer pa se še vedno dobi v hotelih. Pravila so tu zato, da se kršijo.
Turiste sicer v Šrilanko najpogosteje privabijo tropske plaže, nasadi čajevca in safariji. Kaj je na otoku najbolj navdušilo vas?
Narava, plaže, čaj, hrana, templji, meditacija, opice na vrtu, svež kokos, najbolj okusen mango in ananas na svetu pa še bi lahko naštevala. Obsojam in preklinjam pa onesnaževanje. Vsi mečejo plastične odpadke, kjer se jim zazdi, in veliko turističnih znamenitosti je tako umazanih, da pokvarijo celotno sliko teh krajev.
Prijateljica, ki je obiskala Šrilanko, je dejala, da se je odpravila na turo po tropskem gozdu, ki pa je bila videti tako, da so hodili po asfaltirani potki, mimo njih pa so se ves čas vozili domačini na motorjih. To ni bilo doživetje, kot ga je pričakovala.
Veliko takšnih tur organizirajo vodiči, ki še nikoli niso bili na severu Šrilanke, kaj šele kje drugje. Tako da se vam lahko zgodi, da boste doživeli kaj takšnega. Podoben primer poznam iz hotela, ki sem ga upravljala. Mlajšim in neizkušenim zaposlenim je bilo nemogoče dopovedati, da turisti ne hodijo v Šrilanko zato, da bodo za zajtrk jedli toast z marmelado, ki je sicer res narejena iz manga, vendar so ji dodali okus jagode, zato da je bolj "zahodnjaška". Nasprotno je v boljših vilah in hotelih, kjer gostom postrežejo z domačimi jedmi.
Priljubljeno med turisti je tudi jahanje slonov, vendar pa se večina ne zaveda, da sloni niso grajeni za jahanje in jim košare uničujejo hrbet. Kako na izkoriščanje živali v turistične namene gledajo domačini? Kako so sicer zaščitene živali na otoku?
Na žalost sem tudi jaz šla na jahanje slonov, česar danes več ne podpiram, saj so sloni večinoma omamljeni in izkoriščeni. Največ pri zaščiti slonov lahko stori vsak posameznik, ki se odloči, da ne bo podpiral takšnega turizma. Glede jahanja slonov tu ni nobenih regulacij, na splošno se premalo stori za zaščito narave, ki je čudovita. Kako domačini gledajo na to, ne vem, vendar sloni včasih predstavljajo edini vir zaslužka v vasi, zato živali ščitijo in z njimi ne ravnajo grdo. Iz naše perspektive je to morda vseeno videti kot izkoriščanje, ampak trositi opazke, ko živiš v moralni državi, kjer ne poznamo vojne ali kakšne hujše naravne katastrofe, je vedno lahko.
Šrilanka je znana tudi kot domovina cimeta in je ena izmed največjih proizvajalk čaja na svetu. Kako priljubljen je čaj na samem otoku?
Toliko, da ga pijemo štirikrat na dan (smeh). Izjemno priljubljen je in dober. Otok je znan tudi po številnih začimbah in tako imenovanih zeliščnih vrtovih, ki so obvezna postaja za turiste. Obiščete lahko nasade popra, čaja, cimeta in kumine.
Kaj pa kulinarika? Predvidevam, da se na vašem jedilniku pogosto pojavijo ribe in riž.
Tako je, veliko je rib. Vendar ne rib, kakor smo jih vajeni mi, pač pa rib s karijevimi omakami. Kuhinja je v mestih postala precej raznovrstna, na vasi pa drugega kot riža ne poznajo.
Promet na otoku velja za kaotičnega, poleg tega poteka po levi strani, ceste so slabe, vozniki pa ne upoštevajo prometnih predpisov. Je res tako grozno?
Pred enim tednom sem začela uporabljati službeno vozilo in voziti po cestah. Dva dni sem imela bolečine v predelu vratu, ker sem se nagibala na sredino avtomobila, da bi vsaj približno bilo tako 'kot doma'. Pa sem se hitro navadila, da je volan na drugi strani. Kdaj še zamešam smerokaze z brisalci, sicer pa gre (smeh). V treh letih nisem videla skoraj nobene nesreče na cesti, več sem jih opazila šele v zadnjem času. Ceste so sicer res zelo kaotične, vendar se navadiš voziti po njih.
Med pogosta prevozna sredstva v Šrilanki spadajo trikolesni avtomobili tuk tuki, ki so tudi lokalni taksiji. Je res, da nimajo varnostnega pasu in so odprti na straneh?
Ne samo to, vozniki so včasih pijani in ne razumejo besede angleško. Obenem pa so pohlepni in manj razgledani. Izjemno "zabavna" reč za turista. Morda je boljša izbira javni prevoz, ki je poceni, ampak tudi precej neudoben in brez klimatske naprave.
Javni prevoz je torej cenejši kot v Sloveniji, kaj pa drugi stroški življenja? Je življenje v Šrilanki ugodno?
Veliko stvari je predragih. Elektrika je draga, tako kot v Sloveniji. Na primer cena za elektriko v garsonjeri v mestu je približno 40 evrov na mesec. Največja razlika je morda v ceni delovne sile, ki je tu občutno cenejša. Gospodinjska pomočnica ali vrtnar staneta med 100 in 200 evri na mesec, s tem da se jim zagotovita prenočišče in hrana. Uradniki na pošti so plačani približno 250 evrov. Obstajajo pa tudi nekatera velika podjetja, kjer so tudi plače višje.
So pa bolj ugodni zdravstveni posegi, vendar naše Ministrstvo za zunanje zadeve opozarja, da zdravstvena infrastruktura v Šrilanki ne dosega vedno evropskih standardov. Upam, da niste imeli veliko stika z zdravniki, pa vseeno, morda veste, kako je urejeno zdravstvo?
Zdravstvo je super. Velike bolnišnice v Kolombu so boljše kot doma, novejša oprema, na voljo imate štiri sestre in dva zdravnika, ki vsi 'skačejo okoli vas'. Tudi zobozdravstvo je podobno kot v Sloveniji, plombe so cenejše, prav tako številni drugi posegi, zato raste tudi zdravstveni turizem. V manjših mestih pa je res slabše. Spomnim se dne, ko sem v Tangalle odšla k zobozdravniku, kjer so bili krvavi madeži po stenah in na instrumentih, tako da sem hitro zbežala (smeh).
Vaša najpriljubljenejša izletniška točka? | Zasebne plaže v Thalpeju, gore in pohodniške točke v mestecu Ella. |
Najbolj tipičen spominek? | Čaj in cimet. Pa zobna krema Supervicky, narejena iz ajurvedskih zelišč. Brez tega je greh iti domov. |
Najslavnejši državljan? | Nekdanji predsednik Mahinda Radžapakse in igralec kriketa Kumar Sangakara. |
Cena kave in piva v lokalu? | Velike razlike so med pouličnimi in na primer hotelskimi cenami. Poceni ulične trgovine: čaj 20 centov, pivo 2 evra; v hotelih: kava 2 evra, pivo: 3 evre. |
Tradicionalno rivalstvo? | Kar koli povezano s kriketom. |
Najbolj znan slovenski proizvod? | Ga ni. |
Najkoristnejša beseda? | Hari, kar pomeni O.K. |
Značilna hrana in pijača? | Rice and curry (riž s karijem), domače pivo Lion in arak (žganje iz palmovega vina). |
Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne? | Ne vem. |
O čem se trenutno največ govori? | O predčasnih parlamentarnih volitvah. |
Najbolj tipična ime in priimek? | Za žensko Niroši, za moške Čanaka ali pa Rošan. Ne vem, ali so najbolj tipična, so pa precej pogosta. |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje