29-letna Teja se je z možem preselila v Calgary januarja, kamor jo je najprej odpeljala akademska pot. Pred tem si je svoja obzorja vse od septembra 2008 širila na Škotskem, kjer je delala kot au-pair. A še preden je odšla v domovino Seana Conneryja, je v Sloveniji dve leti študirala farmacijo. "Ker je bil raziskovalni projekt za doktorat najzanimivejši v Kanadi - preprečevanje debelosti, ki je povezana z jemanjem antibiotikov -, sem se na koncu odločila za Kanado," se spominja Klančičeva.

Ob tem priznava, da je Calgary izjemno mesto za delo, toda z možem sta odločena, da se vrneta v Slovenijo. "Tudi če je plača super, 15 dni dopusta letno ni dovolj, da bi človek potoval v Evropo in obiskoval starše in prijatelje ter šel dodatno kam na dopust. Morava pa priznati, da je glede dela to nama obema najljubša država do zdaj," priznava naša sogovornica.

Več o Calgaryju, življenju in delu v Kanadi pa si lahko preberete iz spodnje izmenjave besed.

Pot vas je iz Slovenije najprej vodila na Škotsko in na koncu v Kanado. Kako bi primerjali življenje v obeh državah? Kako gostoljubni sta do tujcev?
Če primerjam življenje na Škotskem, v Ameriki, Nemčiji in Kanadi sem se najbolj domače do zdaj zagotovo počutila na Škotskem. Še preden sem se preselila na Škotsko zaradi študija, sem bila au-pair pri družini na severu Škotske, in to je bila ljubezen na prvi pogled. Škoti so izjemno topli, gostoljubni, družabni, imajo neverjeten smisel za humor in pa zelo so preprosti. Predvsem ta preprostost me je popolnoma očarala! Takoj sem imela občutek, kot da sem doma. Zelo podobno je v Kanadi – ljudje so neverjetno prijazni! Na primer, ko sem dobila ponudbo za doktorat v Kanadi in sem bila hkrati v bolnišnici zaradi slepiča v Sloveniji, sem zamudila prvi mesec doktorskega študija … Vseeno so mi ob prihodu v Kanado nakazali prvo plačo, čeprav sem delala samo en dan na faksu.

Laik bi rekel, da ju povezuje ljubezen do piva. Katere vzporednice pa bi sami povlekli?
V Calgaryju bi rekla, da so bolj priljubljeni hokej na ledu, kantri in pivo. Na Škotskem so tipični ragbi, nogomet, viski in pa predvsem rock. Glede vzporednic pa lahko rečem, da sta obe državi zelo topli in prijazni do tujcev.

Zakaj ste na koncu "izbrali" ravno Kanado in ne katere od evropskih držav?
Poleg Kanade sem imela ponudbe še iz Luksemburga, Nemčije in Nove Zelandije. Ker je bil raziskovalni projekt za doktorat najzanimivejši v Kanadi (preprečevanje debelosti, ki je povezana z jemanjem antibiotikov), sem se na koncu odločila za Kanado. Ker me je mož Jernej ves čas spodbujal, naj sprejmem projekt, ki mi je najzanimivejši, in naj se ne oziram na lokacijo, sva se potem skupaj odločila, da se seliva v Kanado.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi o življenju tam? Koliko časa potrebuješ, da se počutiš enakopraven državljan? Če sploh kdaj?
Enakopravna se počutim od prvega dne tukaj. Neverjetno je, kako organizirani so na faksu, da olajšajo življenje tujcem – omogočijo najem hiške za bivanje, organizirajo predavanja na temo, "kako preživeti zimo v Kanadi", poleg tega so tudi srečanja Slovencev organizirana večkrat letno. Je pa res, da imava z Jernejem izredno srečo, ker mi je faks omogočil vizum za naslednja štiri leta, poleg tega pa ima Jernej iskan in zaželen poklic - programer. Po drugi strani imava pa veliko prijateljev tu, ki imajo težave z obnavljanjem letnega vizuma, čeprav imajo redno službo. Če ti vizuma ne obnovijo (zelo dolgotrajen in drag postopek), pa te deportirajo nazaj v Slovenijo in tu zagotovo ni enakopravnosti med tujci in domačini.

Kakšne so največje razlike v šolskem sistemu pri nas in v Kanadi? Je sploh kakšen primer, kjer v predavalnicah vidiš prizor zdolgočasenih študentov na svojih tablicah ali prenosnih telefonih, ki brskajo po spletu med predavanji?
Seveda jih. To mislim, da ni vezano na državo, ampak predvsem na zrelost študenta. Pri sebi vidim, da starejša, kot sem, več pozornosti posvečam predavanjem, ker vem, da se lahko veliko naučim s poslušanjem in s tem prihranim čas pri učenju. Je pa res, da so predavanja, ko je človek star 18 let in prvič na faksu, nekaj popolnoma nezanimivega. Mogoče je največja razlika med Slovenijo ter Škotsko in Kanado ta, da je profesor prek elektronske pošte ves čas na voljo študentu. Na koncu vsakega predmeta študentje ocenijo tudi delo profesorja, kakovost predavanj, njihovo zagnanost, tako da ni le ocenjevanja študentov, ampak tudi študenti ocenijo delo profesorja.

Sami ste navezali na to vprašanje: kako preživeti zime v Calgaryju?
Vedno, kadar sem bila v Calgaryju kot turistka, sem bila tu v avgustu: torej nisem imela nikakršnih predstav, kako preživeti zimo. Sorodniki so me svarili, naj si kupim najtoplejša oblačila, mene namreč ves čas zebe. Kakor koli, z Jernejem sva konec januarja prispela v Calgary na neverjetnih 16 stopinj Celzija. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Potem so mi razložili, da bo to trajalo dan ali dva - potem pa bomo spet pri –20 stopinjah Celzija. Temu pojavu se reče "chinooks" - veter, ki pride iznad Tihega oceana, in ker se zrak spušča prek gora, se zelo segreje in povzroči velike skoke v temperaturah. To traja kak dan, nato pa se temperature vrnejo na –20 stopinj Celzija. Česar pa nisem vedela, je to, da ljudje, ki imajo težave z migrenami, ob takih otoplitvah in spremembah pritiska občutijo veliko težav. Kmalu mi je to postalo jasno, ko sem nekajkrat trpela grozne migrenske napade. Je pa tudi res, da Calgary leži na 1084 metrih nadmorske višine, kar tudi lahko pripomore k migrenam.

Najine zimske priprave so bile, da sva šla v trgovino, si kupila najtoplejše bunde, ki jih Kanada premore, in to je to. Je pa res, da če temperatura skoči na –25 stopinj Celzija, mi začnejo zmrzovati nosnice, ko diham. To sem tu prvič občutila. Moram priznati, da je bila najina prva zima tu - vsaj tako so domačini rekli - zelo mila, saj je bila najnižja temperatura "zgolj" nekje –25 stopinj Celzija. Meni osebno je to dovolj mrzlo in se ne veselim prave kanadske zime pri –40 stopinjah Celzija. Vam pa sporočim, kako bo letos.

Kaj ste pred odhodom vedeli o Calgaryju in kako se je to védenje spremenilo med prebivanjem tam?
Calgary sem poznala že od prej, vendar le kot turistka. Po končanju osnovne šole (pri 15 letih) so mi starši za šolski uspeh kupili povratno letalsko vozovnico za Calgary. Takrat sem prvič potovala na drugo celino in mislim, da so me potovanja obsedla. Moj oče ima tu v Calgaryju sestrične, tako da mi je bilo prvo potovanje sanjsko, saj so njegove sestrične skrbele zame. Tudi zdaj je bila slika zelo podobna, saj nama je očetova sestrična Klavdija ob prihodu ponudila prenočišče, dokler si z možem nisva našla svojega prebivališča. Glede Calgaryja sem približno vedela, kaj lahko pričakujem kot turistka. Nisem pa imela predstave, kaj pomeni študirati v Kanadi. Vedno, kadar se odpravljam in selim v novo državo zaradi študija, me je strah, saj nikoli ne vem, ali mi bo šolski sistem ustrezal, ali se bom lahko prilagodila zahtevam profesorjev itd. Ta strah je tu hitro izginil, ker sem kmalu spoznala, da sem del odlične laboratorijske ekipe in da je moja profesorica - nadzorna za moje doktorske študije - zelo prijazna, pametna in sploh neverjetna oseba.

Calgary je znan kot zbirališče priseljencev z vsega sveta. Kako krajevni mediji spremljajo trenutno dogajanje v Evropi? In kakšen je odnos do priseljencev tam?
Lokalni mediji o Evropi sploh ne poročajo, tako da o begunski krizi ni besed. Res je tudi, da sama ne spremljam novic in ne gledam poročil, sem pa sledila dogajanje prek slovenskih medijev. Žalosti me, koliko nestrpnosti je v Sloveniji med ljudmi, in še predobro se zavedam, da bi sami lahko bili v isti koži. Sama vem, da sem priseljenka zadnjih osem let in da ni nič lepšega kot prijazna beseda in razumevajoči ljudje. Calgary je veliko mesto z veliko priseljenci, tako da se nestrpnosti ne občuti. Glede dela pa, delodajalec bo najel človeka, ki je najbolj kvalificiran, ne glede na to, od kod je. Je pa pomembno, da ima vizum.

Glede na to, da Calgary velja za eno najčistejših mest na svetu, kako se to kaže v praksi?
Calgary je zelo čist - voda, ozračje, ločevanje odpadkov. Glede čistoče ulic pa ima kot vsako veliko mesto tudi Calgary predele, ki niso tako urejeni. Ker z Jernejem živiva v družinskem študentskem naselju in ker je ogromno otrok, si lahko predstavljate, da je kdaj pa kdaj tudi najino dvorišče polno igrač in smeti. Najzanimivejši se mi zdijo zakoni za kadilce. Kadilci so zelo omejeni, kje lahko kadijo - ni dovolj samo to, da si zunaj -, tako da ogorkov po cestah sploh ni. Res so stroga pravila za kadilce … Na primer pred najino hišo in na dvoriščih ni dovoljeno kaditi, samo na parkirišču.

V nasprotju s Slovenijo v Calgaryju ne bomo našli potepuških mačk. Pogrešate kaj ta pojav?
Res je, da jih uradno naj ne bi bilo, vendar se najde kaka, čeprav zelo redko. Imamo pa ogromno veveric, zajcev, ptic … Vsako jutro, ko hodim na faks, srečam vsaj dva zajca, nekaj ptic in pa tudi kako veverico. To mi vedno polepša dan.

Alberta nasploh je znana po naftni industriji, kako se to izraža v cenah bencina?
Cene bencina so zagotovo nižje kot v Evropi, vendar je tudi pridelava bencina tu cenejša (ter tudi nižja kakovost). Je pa res, da je zaradi krize, ker je Calgary tako odvisen od naftne industrije, veliko ljudi izgubilo službo ravno v času, ko sva se z Jernejem selila v Kanado. Zelo očitno je, da naftna industrija ne vpliva le na ceno bencina, ampak tudi na moč kanadskega dolarja, in kot veste, je trenutno kriza, saj je kanadski dolar zelo šibek v primerjavi z evrom in ameriškim dolarjem.

Kanada že dolgo pregovorno slovi kot do Slovencev prijazna dežela. Po neuradnih podatkih naj bi tam živelo okoli 40.000 Slovencev. Toda kakšna je povezanost med vami? Kakšen je občutek pripadnosti?
Tu imava kar nekaj slovenskih prijateljev, ki sva jih tu spoznala. Zagotovo se najdemo in povežemo. Kot sem že prej omenila, obstaja tudi društvo Slovencev, ki redno organizira druženja. Večkrat se zberemo na večerji, precejkrat tudi preživimo konce tedna skupaj - potovanje v gore, obiskovanje bližnjih mest. Ko se kdo vrne iz Slovenije, vedno prinese kako slovensko dobroto … Na primer, ko se je prijatelj Dejan vračal iz Slovenije v Calgary, nama je prinesel bučno olje, in ne znam opisati sreče, ko človek po dolgem času zaužije nekaj domačega. Še več, vedno, ko imam čas, naredim kremne rezine in povabim Slovence in očetove sestrične na sladico in druženje, ker to pa je izdelek, ki ga je nemogoče kupiti v Calgaryju. Določene trgovine tu prodajajo Kraševe izdelke, približki kremnih rezin so katastrofe - videz je pravi, okus pa čisto nekaj drugega.

Neizpodbitno je, da Kanadčani živijo ameriški življenjski slog. Koliko je še ostalo od gesla "dežela prihodnosti"?
Kanada je glede dela še vedno zelo drugačna od Amerike, ker ni pritiska, da mora človek delati 12 ur na dan, je pa res, da te lahko odpustijo čez noč - kar je zelo ameriški način. Kakovost življenja v Kanadi je visoka, najine plače omogočajo dobro življenje. Je pa res, da sva oba visoko izobražen kader. Kar naju z Jernejem moti, je dejstvo, da dobi, ko človek začne novo službo, po navadi na leto deset dni dopusta, mogoče 15, če ima srečo. Četudi mogoče Kanada predstavlja deželo prihodnosti za veliko ljudi, sva midva odločena, da se vrneva v Evropo. Tudi če je plača super, 15 dni dopusta letno ni dovolj, da bi človek potoval v Evropo in obiskoval starše in prijatelje ter šel dodatno kam na dopust. Morava pa priznati, da je glede dela to nama obema najljubša država do zdaj.
Glede ameriškega sloga prehranjevanja je pa Kanada zelo podobna Ameriki, kar se kaže tudi v telesni teži prebivalcev. 60 odstotkov odraslih ljudi ima težave s čezmerno telesno težo in 30 odstotkov otrok je pretežkih. Kot v Ameriki je veliko visokoprocesirane hrane. In hitra hrana je precej cenejša in dostopnejša kot sadje in zelenjava.

Urnika od 7.00 do 15.00 v Kanadi ni. Toda kakšen je življenjski slog?
Oba z Jernejem imava zelo fleksibilen urnik. Jaz delam na faksu in lahko delam, kadar hočem - vse dokler opravim vse delo, ki ga moram. Jernej pa dostikrat dela od doma, ker je programer. Odvisno od zahtev: oba včasih delava konce tedna, vendar se poskušava izogniti temu, če se le da. Če gledamo povprečje, trenutno zagotovo delava nekje osem ur dnevno. Moram pa poudariti, da je urnik zelo odvisen od stroke. Vem tudi, da bom naslednje leto, ko začnem delati z živalmi, v laboratoriju vsak dan, tudi konce tedna - brez izjeme in takrat bom delala zagotovo več kot osem ur dnevno.

Koliko časa ste se ukvarjali z urejenostjo zdravstvenega zavarovanja in iskanjem zdravnika?
Za ureditev zdravstvenega zavarovanja sva potrebovala kak teden, čeprav je zdravstveno zavarovanje v Kanadi dokaj kompleksno. Kot prebivalca Kanade sva upravičena do brezplačnega osnovnega zavarovanja (Alberta Health Care), ki ga potrebujeva, zato da lahko uporabiva še dodatno zavarovanje. Na primer, Jernejev delodajalec je dodatno zavaroval Jerneja in mene - ker sva poročena. Jaz pa imam prek faksa tudi zavarovanje za študente, ki ga dodatno plačujem. Na ta način mi, ko zbolim, pregled krije osnovno zavarovanje, zdravila pa so 80-odstotno pokrita s študentskim zavarovanjem, dodatnih 20 odstotkov pa z Jernejevim, tako da ne plačam nič.
Zanimivo je to, da čeprav imava osebnega zdravnika, nisva vezana na njegovo ordinacijo. Če nima uradnih ur, ko ga potrebujeva, greva lahko v katero koli "walk in" kliniko in naju pregleda drug zdravnik.

Vaš brat je pred meseci predstavil na Indiegogo projekt WristPick, torej zapestnico, ki se lahko spremeni v trzalico. Če se primerjate z njim, kako je s spodbujanjem podjetništva mladih v Kanadi?
Kampanj Kickstarter in Indigogo tu ne opazim toliko. Še vedno pa mislim, da je Kanada do mladih podjetnikov prijazna. Na primer, pred kratkim sem dobila elektronsko sporočilo iz lokalne trgovine, da vabijo mlade podjetnike, da predstavijo svoj produk,t in če zmagajo, dobijo pravico do prodaje produkta v trgovini. Meni se zdi taka ideja odlična in vem, da bi moj brat - če bi bil tu - z veseljem predstavil svoj WristPick.

Za Calgary veljajo nizki davki, kako pa je s plačevanjem davkov, če si tujec?
Ker sem še vedno študentka, ne plačujem nobenih davkov. To je bilo zame eno lepših presenečenj ob prihodu sem. Namreč, preden sem se selila, nisem vedela, koliko davkov bom plačevala. Kanadski zakoni pa so taki, da ne glede na to, koliko študent zasluži, nikoli ne plača davkov.
Da odgovorim na vprašanje davkov, bom dala primer svojega moža, ki je redno zaposlen - in davki za tujce in domačine so enaki. Zelo podobno kot v Sloveniji, so davčni razredi tu razdeljeni glede na prihodek. Trenutno Jernej plačuje 32-odstotni davek na plačo.

Največ novic iz Kanade te dni se vrti okoli novega premierja. Kakšne spremembe menite, da bo prinesel Justin Trudeau?
Justin Trudeau je obljubil, da se bo osredotočil na izboljšanje infrastrukture (ceste, poplavna zaščita, domovi za ostarele …), zvišal naj bi davke pri najbogatejših in pa znižal davke za srednji sloj - čeprav ni opredelil, kaj srednji sloj je. Izboljšal naj bi program za upokojitve ... Najbolj pa se zavzema, da bo legaliziral marihuano. Zadnji izsledki kažejo, da zdaj 59 odstotkov Kanadčanov podpira Justina pri legalizaciji.
Moram poudariti, da tako kot noben politik nima podpore vseh. Na primer moji prijatelji tu v Alberti se bojijo, da se bo osredotočil na vzhod in da ne bo posvečal pozornosti energijskemu sektorju. Poleg tega me je prijateljica opomnila, da nima nobenih izkušenj kot politik, ker je bil v preteklosti učitelj drame in igralec. Kakšen bo njegov mandat, bomo morali pa počakati in videti. Prehitro je kar koli reči.
Dodala bi še, da ljudje pozitivno gledajo na dogajanje, kar se kaže z načinom, kako so izbirali ministre. Na primer: ministrica za ženske pravice je ženska, minister za šport in invalidnost je nekdanji paraolimpijec ... Skoraj polovica ministrov je žensk … Prvi vtis je, kot da želi postaviti najboljše ljudi ob sebi.

Pri Calgaryju ne moremo mimo vprašanja: kaj je še ostalo od olimpijskega parka? Kako prebivalci gledajo na to olimpijsko zapuščino?
Domačini parka ne opazijo in niti ne gledajo nanj kot na neko znamenitost. Park je še vedno tu, vendar je v stanju kot med olimpijskimi igrami. Še vedno visi jugoslovanska zastava (smeh).

Kje je boljše pivo? Doma ali v Kanadi?
Doma. Zagotovo.

IZ PRVE ROKE